Gregorio Allegri (približno 1582 – 7. februar 1652) je bil italijanski skladatelj in duhovnik. Rojstno leto ni popolnoma natančno znano, običajno ga navajajo okoli leta 1582. Allegri je napisal obsežen opus verske glasbe, predvsem motete in različne priredbe maše, od katerih je najbolj znana enostavna, vendar glasbeno izjemno dovršena skladba Miserere mei Deus.

Življenjepis

Kot deček se je med letoma 1591 in 1596 udejstvoval v rimskih cerkvenih zborih, kar je bila običajna pot za mlade glasbenike tistega časa. Leta 1601 je postal tenorist v zboru; glasbo in skladanje je študiral pri vodji zbora G. B. Naniniju (Naninu), ki je bil pomembna figura rimske glasbene šole. V naslednjih letih je prehajal med različnimi cerkvami v Rimu in si prizadeval za uveljavitev kot skladatelj in zborovodja.

Leta 1629 se je pridružil vatikanskemu zboru in postal član zbora, ki je nastopal v Sikstinski kapeli za papeža. Vatikanski položaj je pomenil veliko odgovornost in ugled; leta 1650 je bil imenovan za direktorja zbora (maestro di cappella). V času papeža Papež Urban VIII. so bila besedila nekaterih liturgičnih del spremenjena, zato je Allegri dobil nalogo, da glasbeno prilagodi dela predhodnikov, zlasti Giovannija da Palestrine, novim besedilom in priložnostim. Allegri je veljal za poznavalca starega polifoničnega sloga (stile antico), vendar je v svojih delih včasih uporabljal tudi elemente novega baročnega sloga.

Miserere — najbolj znano delo

Skladba Miserere mei Deus je nastavitev 51. psalma in je bila napisana za posebno vatikansko rabo med obredi velikonočnega tridnevja (Tenebrae). Delo je znano po svoji izjemni lepoti, subtilni polifoniji in bogati ornamentaciji, ki ustvarja globoko čustveno vzdušje. Tradicionalno je bilo izvajano izključno v Sikstinski kapeli in je bilo dolgo časa predmet posebnih pravil: prepovedano je bilo javno kopiranje notnih zapisov in izvažanje skladbe iz Vatikana.

Allegri je zastavil Miserere za manjši zbor z izmeničnim učinkom zborov in z izrazitimi melizmatičnimi pasusi, ki so v ušesu občinstva ustvarjali skoraj improvizacijski občutek. Kasnejše izvedbe so dobivale dodatne okraske in visoke melizme, ki so postali del legende o delu — med njimi najbolj znana "visoka nota" (slavni visok C), ki pa je verjetno prišla v izvajalsko prakso šele v poznejših stoletjih.

Mysterija okoli prepovedi razmnoževanja dela je pripeljala do znamenitega anekdotičnega dogodka: leta 1770 naj bi mladi Mozart, ob obisku Rima, prisluhnil izvedbi Miserere v Sikstinski kapeli in ga nato transkribiral iz spomina, s čimer je delo razširil izven Vatikanskih zidov. Po tem je sledila širša objava in izvedbe skladbe v Evropi, kar je močno pripomoglo k njeni slavi.

Glasbeni slog in zapuščina

Allegrijev slog združuje poznavanje renesančne polifonije (jasna linearnost, kontrapunkt) s spretnostjo v baročnih izraznih sredstvih (melodijske okraske, dramatični kontrasti). Večina njegovih ohranjenih del je sakralne narave — maše, moteti, psalmi in drugi obredni napisi — in so shranjeni v arhivih, zlasti v vatikanskih zbirkah.

Čeprav je danes najbolj znan po enem samem delu, je njegova vloga v rimski cerkveni glasbi 17. stoletja pomembna: bil je vez med tradicijo Palestrine in novimi estetskimi smernicami, poleg tega pa je s svojim delom prispeval k bogati glasbeni praksi Sikstinske kapele. Njegovo Miserere še vedno sodi med najbolj posnete in izvajane sakralne skladbe ter pogosto navdihuje raziskave o zgodnji moderni izvedbeni praksi in ornamentiki.

Allegri je umrl 7. februarja 1652, njegova glasba pa živi naprej v koncertnih prostorih in v študijah, ki raziskujejo preplet renesančnih in baročnih vplivov v evropski cerkveni glasbi.