Sikstinska kapela
Sikstinska kapela je velika kapela v Vatikanski palači, kjer v Italiji živi papež. Kapelo je med letoma 1473 in 1481 zgradil Giovanni dei Dolci za papeža Siksta IV.
Sikstinska kapela je papeževa lastna kapela. Uporablja se za pomembne maše in slovesnosti. Ko papež umre, se v Sikstinski kapeli sestane kolegij kardinalov, ki izvoli novega papeža.
Sikstinska kapela je znana po freskah renesančnega slikarja Michelangela.
Pravokotna stavba na sredini slike je Sikstinska kapela.
Arhitektura in slikarstvo
Sikstinska kapela je zidana stavba v obliki pravokotnika. Zunanjost je preprosta, brez okrasja in velikih vrat. Blizu vrha ima prehod za vojake. Na dveh stranskih stenah ima šest obokanih oken in ukrivljen strop, imenovan sodčkasti sklepnik.
Notranjost kapele je bogato okrašena. Tla so iz barvnega marmorja. Spodnji deli sten so pobarvani tako, da so videti kot zlata in srebrna tkanina.
Drugi okras v kapeli so slike, ki pripovedujejo zgodbe, ki ljudem pomagajo razumeti Jezusa Kristusa in Rimskokatoliško cerkev.
Na srednjem delu sten je 12 velikih slik, imenovanih freske, ki so jih leta 1481 naslikali znani umetniki. Med njimi so bili Domenico Ghirlandaio, Sandro Botticelli, Perugino, Cosimo Rosselli, Pinturicchio, Benedetto Ghirlandaio, Luca Signorelli in Bartolomeo della Gatta. Freske prikazujejo zgodbe iz Svetega pisma. Na severni strani pripovedujejo o Mojzesovem življenju. Na južni strani so zgodbe o Jezusovem življenju.
Nad nadstropji, ob oknih, so naslikane slike papežev.
Slika na steni kapele, na kateri Jezus podarja ključe nebes svetemu Petru, delo Perugina.
Strop Sikstinske kapele je poslikal Michelangelo.
Michelangelova najslavnejša slika je Bog, ki ustvarja Adama.
Zadnja sodba Michelangela.
Strop Sikstinske kapele
Strop je najbolj znan del Sikstinske kapele, ki si ga ogleda na tisoče obiskovalcev. Leta 1505 je papež Julij II. prosil Michelangela, naj strop poslika. Michelangelo je bil slavni kipar. Ni želel postati slikar. Tri leta pozneje je privolil v poslikavo stropa. Delal je med letoma 1508 in 1511, ko je stal na visokem podestu z rokami, iztegnjenimi nad glavo. (Čeprav nekateri mislijo, da se je pri slikanju ulegel, to ni res.) Ker je slikal na moker omet, sta bila vonj in vročina strašna. Napisal je pesem o tem, kako slabo mu je bilo.
Na sredini stropa je naslikanih devet slik, ki pripovedujejo zgodbe iz Geneze v Stari zavezi Svetega pisma. Zgodbe se začnejo s tremi slikami, na katerih Bog naredi svetlobo, Zemljo, Sonce in Luno ter morje in nebo.
Naslednje tri slike pripovedujejo zgodbo o prvem moškem in ženski, Adamu in Evi. V prvem prizoru je Bog pravkar ustvaril Adama. Iztegne roko in se dotakne njegovega prsta, da bi mu dal življenje.
Na naslednji sliki Adam spi, Bog pa iz enega od Adamovih reber naredi Evo.
Na tretji sliki sta dva prizora. Adama in Evo hudič prevara, da pojesta sadje z drevesa, za katerega jima je bilo rečeno, da se ga ne smeta dotakniti. V drugem prizoru ju angel požene iz Božjega rajskega vrta. Ta zgodba pripoveduje, kako je na svet prišel greh.
Zadnje tri slike govorijo o Noetovi skrinji. Pripovedujejo o žalostnem in grešnem svetu. Zaradi človeških grehov in neprijaznosti Bog pošlje potop. Samo Noe in njegova družina se rešita v velikem čolnu, ki sta ga zgradila. Ko se poplava konča, naredijo oltar in ubijejo ovco kot žrtev Bogu. Nato pa Noe vzgoji vinsko trto, naredi vino in se opije. Eden od njegovih sinov vidi Noeta ležati golega in se očetu smeji. Noeta je sram in preklinja svojega sina. Te zgodbe kažejo, kako ljudje še naprej ravnajo narobe, tudi ko dobijo drugo priložnost.
Michelangelo je okoli stene naslikal dvanajst velikih figur modrih mož in žena. To so bili preroki in sibijci, ki so ljudem povedali, da bo Bog poslal Jezusa Kristusa, da jih reši greha.
Na stropu je naslikanih tudi 20 čudovitih mladih moških, imenovanih ignudi. Nihče ne ve zagotovo, kaj so, morda pa so angeli.
Ko je bil strop končno odkrit, so bili vsi presenečeni. Giorgio Vasari, ki je napisal Michelangelovo življenjsko zgodbo, pravi, da je vsak dan prišlo na stotine ljudi, ki so strmeli in strmeli.
Zadnja sodba
Michelangelo se je z veseljem vrnil k svojemu kiparstvu. Toda leta 1537 mu je papež Pavel III. naročil, naj naslika še eno veliko fresko. Tokrat je bila na steni nad oltarjem. Končana je bila leta 1541.
Michelangelo je naslikal Zadnjo sodbo, ki prikazuje Jezusa, ki sodi ljudem na Zemlji in nekatere pošlje v pekel, druge pa svetniki sprejmejo v nebesa. Večino figur je naslikal golih. To je nekatere duhovnike v cerkvi zelo razjezilo. Plačali so drugemu umetniku, da je Mariji in številnim drugim osebam naslikal oblačila.
Sorodne strani
