Sikstinska kapela: zgodovina, Michelangelo in izbor novega papeža
Sikstinska kapela: zgodovina, Michelangelove mojstrovine in dramatični konklav — podoba renesanse, kjer izbirajo novega papeža.
Sikstinska kapela je velika kapela v Vatikanski palači, kjer v Italiji živi papež. Kapelo je med letoma 1473 in 1481 zgradil Giovanni dei Dolci za papeža Siksta IV. Ime kapele izhaja ravno od imena tega papeža (Sikstus IV). Proporcije kapela so razmeroma velike (približno 40,9 m dolžine, 13,4 m širine in 20,7 m višine) in so v zgodovinskih razlagah pogosto primerjali z dimenzijami Salomonovega templja.
Zgodovina in umetniška okrasitev
Sikstinska kapela je papeževa lastna kapela in se že od sredine 15. stoletja uporablja za pomembne maše in slovesnosti. Notranjost so v prvi fazi poslikali številni renesančni mojstri: med njimi so Domenico Ghirlandaio, Sandro Botticelli, Pietro Perugino, Cosimo Rosselli in Luca Signorelli, ki so ustvarili freske na stranskih stenah, upodabljajoče prizore iz življenja Mojzesa in Kristusa ter portrete papežev in njihovih pomembnih dejanj.
Kapela je skozi stoletja doživela več prenov in ohranitev. Zaradi velikega števila obiskovalcev, onesnaženja in naravnega propadanja so bile izvedene obsežne konservatorske akcije, med katerimi je bila najbolj odmevna obsežna restavratorska dela v poznem 20. stoletju, ki so razkrila prvotne barve in podrobnosti izvornih fresk.
Freske Michelangela
Sikstinska kapela je posebej znana po freskah renesančnega slikarja Michelangela. Michelangelo je streho (strop) kapela poslikal med leti 1508 in 1512, njegova najznamenitejša scena na stropu je »Stvarjenje Adama«, v kateri sta upodobljena Bog in Adam s skoraj stikajočima se prstoma. Kasneje je na oltni steni naslikal še monumentalno kompozicijo »Sodni dan« (Il Giudizio), ki je nastajala med leti 1536 in 1541.
Michelangelo je za delo uporabljal tehniko freske, pri čemer je moral delati na oporišču pod stropom, kar je bilo fizično in tehnično zahtevno. Njegove poslikave so navdušile in včasih razburile sodobnike zaradi ekspresivnosti, nagih figur in teoločnih poudarkov. Po nekaterih kritikah so bili deli kasneje delno cenzurirani — na primer nekateri deli »Sodnega dne« so bili zakriti ali prilagojeni, pri čemer je sodeloval tudi slikar, ki so ga poimenovali »Il Braghettone« (»trebuhar«) zaradi dodajanja t. i. sramnih tank).
V 20. stoletju je restavracija stropnih in oltnih poslikav (1980–1994) vrnila prvotne barve in podrobnosti, kar je spremenilo dojemanje Michelangelovih del ter sprožilo številne razprave o postopkih čiščenja in interpretaciji umetnine.
Izbor novega papeža (konklava)
Ko papež umre ali odstopi, se v Sikstinski kapeli sestane kolegij kardinalov, da izvoli novega papeža. Ta postopek je znan kot konklava (iz latinske besede cum clave — »z zaklenjenimi vrati«): kardinali so zaprti v kapeli in pripadajočih prostorih, dokler ne dosežejo veljavnega izida volilnih krogov.
Glavne značilnosti konklave vključujejo tajno glasovanje z beležkami in apron, več krogov glasovanj ter tradicionalni signal iz dimnika na Sikstinski kapeli: črn dim (fumata nera) pomeni, da novega papeža še ni, bel dim (fumata bianca) pomeni, da je izvoljen. Zaradi moderne tehnologije in varnostnih zahtev se včasih uporabljajo posebne kemične snovi za jasnejši signal.
Obiskovalci, pravila in ohranjanje
Sikstinska kapela je del Vatikanovih muzejov in je ena najbolj obiskanih umetnostnih točk na svetu. Zaradi občutljivosti fresk so obiski podrejeni strogim pravilom: običajno velja prepoved hrupa, mobilnih telefonov in samovoljnega fotografiranja z bliskavico. Upravljavci Vatikana izvajajo nadzor klime in osvetlitve ter omejujejo število obiskovalcev, da bi zmanjšali škodo, ki jo povzroča vlaga, toplota in drugi dejavniki.
Sikstinska kapela ni le umetniški spomenik, temveč tudi kraj verskih slovesnosti in političnih dogodkov v zgodovini Katoliške cerkve. Njena vloga pri izvolitvi papeža, izjemna umetniška dediščina Michelangela in drugih renesančnih ustvarjalcev ter trajni napori konservatorjev jo ohranjajo kot eno najbolj prepoznavnih in cenjenih stavb svetovne kulturne dediščine.
Pravokotna stavba na sredini slike je Sikstinska kapela.
Arhitektura in slikarstvo
Sikstinska kapela je zidana stavba v obliki pravokotnika. Zunanjost je preprosta, brez okrasja in velikih vrat. Blizu vrha ima prehod za vojake. Na dveh stranskih stenah ima šest obokanih oken in ukrivljen strop, imenovan sodčkasti sklepnik.
Notranjost kapele je bogato okrašena. Tla so iz barvnega marmorja. Spodnji deli sten so pobarvani tako, da so videti kot zlata in srebrna tkanina.
Drugi okras v kapeli so slike, ki pripovedujejo zgodbe, ki ljudem pomagajo razumeti Jezusa Kristusa in Rimskokatoliško cerkev.
Na srednjem delu sten je 12 velikih slik, imenovanih freske, ki so jih leta 1481 naslikali znani umetniki. Med njimi so bili Domenico Ghirlandaio, Sandro Botticelli, Perugino, Cosimo Rosselli, Pinturicchio, Benedetto Ghirlandaio, Luca Signorelli in Bartolomeo della Gatta. Freske prikazujejo zgodbe iz Svetega pisma. Na severni strani pripovedujejo o Mojzesovem življenju. Na južni strani so zgodbe o Jezusovem življenju.
Nad nadstropji, ob oknih, so naslikane slike papežev.
Slika na steni kapele, na kateri Jezus podarja ključe nebes svetemu Petru, delo Perugina.
Strop Sikstinske kapele je poslikal Michelangelo.
Michelangelova najslavnejša slika je Bog, ki ustvarja Adama.
Zadnja sodba Michelangela.
Strop Sikstinske kapele
Strop je najbolj znan del Sikstinske kapele, ki si ga ogleda na tisoče obiskovalcev. Leta 1505 je papež Julij II. prosil Michelangela, naj strop poslika. Michelangelo je bil slavni kipar. Ni želel postati slikar. Tri leta pozneje je privolil v poslikavo stropa. Delal je med letoma 1508 in 1511, ko je stal na visokem podestu z rokami, iztegnjenimi nad glavo. (Čeprav nekateri mislijo, da se je pri slikanju ulegel, to ni res.) Ker je slikal na moker omet, sta bila vonj in vročina strašna. Napisal je pesem o tem, kako slabo mu je bilo.
Na sredini stropa je naslikanih devet slik, ki pripovedujejo zgodbe iz Geneze v Stari zavezi Svetega pisma. Zgodbe se začnejo s tremi slikami, na katerih Bog naredi svetlobo, Zemljo, Sonce in Luno ter morje in nebo.
Naslednje tri slike pripovedujejo zgodbo o prvem moškem in ženski, Adamu in Evi. V prvem prizoru je Bog pravkar ustvaril Adama. Iztegne roko in se dotakne njegovega prsta, da bi mu dal življenje.
Na naslednji sliki Adam spi, Bog pa iz enega od Adamovih reber naredi Evo.
Na tretji sliki sta dva prizora. Adama in Evo hudič prevara, da pojesta sadje z drevesa, za katerega jima je bilo rečeno, da se ga ne smeta dotakniti. V drugem prizoru ju angel požene iz Božjega rajskega vrta. Ta zgodba pripoveduje, kako je na svet prišel greh.
Zadnje tri slike govorijo o Noetovi skrinji. Pripovedujejo o žalostnem in grešnem svetu. Zaradi človeških grehov in neprijaznosti Bog pošlje potop. Samo Noe in njegova družina se rešita v velikem čolnu, ki sta ga zgradila. Ko se poplava konča, naredijo oltar in ubijejo ovco kot žrtev Bogu. Nato pa Noe vzgoji vinsko trto, naredi vino in se opije. Eden od njegovih sinov vidi Noeta ležati golega in se očetu smeji. Noeta je sram in preklinja svojega sina. Te zgodbe kažejo, kako ljudje še naprej ravnajo narobe, tudi ko dobijo drugo priložnost.
Michelangelo je okoli stene naslikal dvanajst velikih figur modrih mož in žena. To so bili preroki in sibijci, ki so ljudem povedali, da bo Bog poslal Jezusa Kristusa, da jih reši greha.
Na stropu je naslikanih tudi 20 čudovitih mladih moških, imenovanih ignudi. Nihče ne ve zagotovo, kaj so, morda pa so angeli.
Ko je bil strop končno odkrit, so bili vsi presenečeni. Giorgio Vasari, ki je napisal Michelangelovo življenjsko zgodbo, pravi, da je vsak dan prišlo na stotine ljudi, ki so strmeli in strmeli.
Zadnja sodba
Michelangelo se je z veseljem vrnil k svojemu kiparstvu. Toda leta 1537 mu je papež Pavel III. naročil, naj naslika še eno veliko fresko. Tokrat je bila na steni nad oltarjem. Končana je bila leta 1541.
Michelangelo je naslikal Zadnjo sodbo, ki prikazuje Jezusa, ki sodi ljudem na Zemlji in nekatere pošlje v pekel, druge pa svetniki sprejmejo v nebesa. Večino figur je naslikal golih. To je nekatere duhovnike v cerkvi zelo razjezilo. Plačali so drugemu umetniku, da je Mariji in številnim drugim osebam naslikal oblačila.
Sorodne strani
Iskati