Sandro Botticelli

Mladi Botticelli

Botticelli se je rodil v Firencah, v delavski četrti Ognissanti. Najprej se je izučil za zlatarja. Na dečkovo željo ga je skrbni oče poslal k Fra Filippu Lippiju. Lippi je delal freske v samostanu Karmine. Lippijeva sinteza novega obvladovanja tridimenzionalnih oblik, nežne izraznosti obraza in gest ter dekorativnih podrobnosti, podedovanih iz pozne gotike, so najmočneje vplivali na Botticellija. Drug vpliv sta imela brata Pollaiuolo, ki sta delala serijo kreposti za Tribunale ali sejno dvorano Mercanzia. Ta dvorana je bila bratovščina trgovcev s suknom. botticelli je zanjo prispeval krepost iz leta 1470 v galeriji Uffizi.

Bil je tudi učenec Andrea del Verrocchia, kjer je poleg njega delal Leonardo da Vinci, vendar se je uveljavil v lokalni cerkvi Ognissanti s Svetim Avguštinom, ki je kot obesek uspešno tekmoval z Hieronimom Domenica Ghirlandaija na drugi strani, "svetnikova glava pa je izražala globoko misel in hitro subtilnost" (Vasari). Leta 1470 je odprl svoj samostojni atelje. pri kateri starosti je začel ustvarjati?

Rojstvo Venere : oživljena Venere Pudica za nov pogled na pogansko antiko (Uffizi, Firence)

Odkrili so ga Medičejci

Lorenzo de' Medičejski je hitro uporabil njegov talent. Botticelli je dosledno uporabljal krožno formo tondo in po Vasarijevih besedah naredil veliko lepih ženskih aktov. Rojstvo Venere je bilo v Medičejski vili Castello.

 

Vplivi religije na Botticellija

Sandro je bil zelo veren. V poznejšem življenju je bil eden od Savonarolovih privržencev. Botticelli je svoje slike s poganskimi motivi sežgal v zloglasnem "Ognjišču nečimrnosti". Pred tem je Botticelli za Mattea Palmierija naslikal Marijino vnebovzetje v kapeli v San Pietro Maggiore. Govorilo se je, da sta bila pri tej sliki herezije kriva tako mecen, ki je narekoval ikonsko shemo, kot slikar, ki jo je naslikal. Ljudje niso povedali, za kakšno herezijo je šlo. Zdi se, da so bile ideje, ki bi lahko veljale za herezijo, gnostičnega značaja:

"Ob stranskih vratih cerkve San Piero Maggiore je naredil ploščo za Mattea Palmierija. Na njej veliko število figur predstavlja Marijino vnebovzetje z območji patriarhov, prerokov, apostolov, evangelistov, mučencev, spovednikov, zdravnikov, devic in angelskih redov, vse po načrtu, ki ga je dobil od Mattea. Matteo je bil ugleden in učen človek. Botticelli je to delo opravil z največjim mojstrstvom in prizadevnostjo. Mattea in njegovo ženo je upodobil na kolenih. A čeprav zaradi velike lepote tega dela ni bilo mogoče najti druge napake, so ljudje govorili, da sta Matteo in Sandro kriva hude herezije. Ali je to res ali ne, ne morem reči." (Vasari, o Botticelliju)

To je pogosto napačno razumevanje. Temelji na Vasarijevi napaki. Omenjena slika, ki je zdaj v Narodni galeriji v Londonu, je delo slikarja Botticinija. Vasari je zamenjal njuni podobno zveneči imeni.

Drugi vplivi

Poklon čarovnikov za Santa Maria Novella, okoli leta 1476, vsebuje portrete Cosima de' Medičejskega ("najlepši med vsemi, ki so se ohranili zaradi svojega življenja in vitalnosti"), njegovega vnuka Giuliana de' Medičejskega in Cosimovega sina Giovannija, ki jih je Vasari navdušeno opisal:

"Lepota glav v tem prizoru je nepopisna, saj so v različnih držah, nekatere so v polnem obrazu, druge v profilu, tretje v treh četrtinah, druge sklonjene in na različne druge načine, medtem ko so izrazi spremljevalcev, tako mladih kot starih, zelo raznoliki, kar kaže na umetnikovo popolno obvladovanje svojega poklica. Sandro poleg tega jasno pokaže razlike med oblekami vsakega od kraljev. To je čudovito delo v barvah, oblikovanju in kompoziciji."

Leta 1481 je papež Sikst IV. poklical njega ter ugledne florentinske in umbrijske umetnike, ki so bili povabljeni, da poslikajo stene Sikstinske kapele. Ikonološki program je predstavljal prevlado papeštva. Sandrov prispevek je bil zmerno uspešen. Vrnil se je v Firence in "ker je bil sofističnega duha, je tam napisal komentar k delu Danteja in ilustriral Pekel, ki ga je natisnil, pri čemer je nad njim preživel veliko časa, in ta abstinenca od dela je povzročila resne motnje v njegovem življenju". Tako je Vasari označil prvega tiskanega Danteja (1481) z Botticellijevim okrasjem; ni si mogel predstavljati, da bi nova umetnost tiska lahko zaposlila umetnika. Kar zadeva temo, ko je Fra Girolamo Savonarola začel pridigati o peklenskem ognju in prekletstvu, je dovzetni Sandro Botticelli postal eden od njegovih privržencev, piagnone je zapustil slikarstvo kot posvetno nečimrnost, zažgal veliko svojih zgodnjih del, zaradi tega zapadel v revščino in bi stradal, če ne bi imel nežne podpore svojih nekdanjih mecenov.

Primavera (1478): ikona spomladanske obnove florentinske renesanse. Slika je tudi v vili Medičejcev v Castellu kot nekakšen dodatek k Venerinemu rojstvu. Od leve proti desni: Merkur, tri milosti, Venera, Flora, Chloris, Zefir. Opazite, da figura Venere v sredini spominja na madono, torej na neoplatonično zlitje poganskega in krščanskega, obrazi pa so pravi portreti: na primer milost na desni strani je Caterina Sforza. Čeprav je ohranjenih razmeroma malo Botticellijevih mitoloških slik, Primavera ponazarja njegovo uporabo klasične mitologije kot sredstva za ponazoritev čustev, ki dejansko izhajajo iz srednjeveške dvorne ljubezni. (Te teme obravnava knjiga Jeana Sezneca o preživetju in novi uporabi poganske antike v renesansi). Primavero lahko beremo tudi kot politično alegorijo: V tem primeru bi bila ljubezen (Amor) Rim (v italijanščini "Roma"), tri milosti Pisa, Neapelj in Genova, Merkur Milano, Flora Firence, Maj Mantova, Cloris in Boreas Benetke in Bozen-Bolzano (ali Arezzo in Forlì).