Girolamo Savonarola (21. september 1452 - 23. maj 1498) je bil italijanski dominikanski duhovnik in vodja Firenc od leta 1494 do usmrtitve leta 1498. Savonarola je znan po sežiganju knjig in uničevanju po njegovem mnenju nemoralne umetnosti. Savonarola je bil duhovnik, vendar je pridigal proti moralni pokvarjenosti duhovščine in rimske cerkve. Njegov glavni sovražnik je bil papež Aleksander VI. Včasih ga obravnavajo kot predhodnika Martina Lutra in protestantske reformacije, vendar je ostal veren katoličan.
V dvajsetem stoletju se je v Rimskokatoliški cerkvi, zlasti med dominikanci, začelo razvijati gibanje za kanonizacijo očeta Savonarole. Mnogi so prepričani, da njegova ekskomunikacija in usmrtitev nista bili zakoniti. Vendar njegovi beatifikaciji in kanonizaciji nasprotujejo številni jezuiti, ki menijo, da so bili Savonarolovi napadi na papeštvo hud zločin.
Savonarola se je rodil v Ferrari in je študiral teologijo in humanistične vede; vstopil je v dominikanski red ter bil posvečen za duhovnika. S širjenjem svojih žgočih pridig je razvil veliko javno podporo predvsem v Firencah, kjer je imel močan vpliv po izgonu rodu Medici leta 1494. Njegove pridige so pozivale k pokori, skromnosti in izkoreninjenju razvrata — nasprotoval je razkošju, igranju na srečo, neprimerni umetnosti in spornim moralnim praksam, kar je vodilo do znanih "sežigov krame" (bonfires of the vanities), ko so sežigali dodelke, knjige, ogledala, ličila in druge predmete, ki so jih Savonarola in njegovi privrženci šteli za krivec moralne dekadence.
Politični vpliv in spopadi
Po letu 1494 je Savonarola postal de facto vodja republikanskih oblasti v Firencah. Uvedel je stroge moralne reforme in poskušal preoblikovati mestno življenje po verskih načelih. Njegova oblast je imela tako verski kot politični značaj, kar je privedlo do nasprotij s tistimi, ki so zavračali teokratski nadzor. Sprva je zaradi svoje kritike razbojnega in nemoralnega življenja ter zaradi svoje prerokbe o božji kazni za greh dobil veliko podporo, kasneje pa tudi močne sovražnike, tako doma kot v Rimu.
Spopad s papeštvom, prikaz in smrt
Savonarolin najbolj znan nasprotnik je bil papež Aleksander VI, proti kateremu je pogosto nastopal. Zaradi svojih napadov na cerkveno korupcijo in papeški dvor je bil leta 1497 izobčen iz cerkve. Leta 1498 je bil aretiran, mučen in obtožen krivoverstva in politične vstaje. Po dodeljeni obsodbi so ga 23. maja 1498 v Firencah obesili in nato sežgali; njegovi ostanki so bili po nekaterih poročilih izročeni Arnu. Dogodki okoli njegovega sojenja in usmrtitve so bili ter predmet zgodovinskega in teološkega spora.
Zapuščina in zgodovinska ocena
Ocenjevanje Savonarole je razdeljeno: nekateri ga vidijo kot gorečega reformatorja in moralnega preroka, drugi kot fanatičnega radikalca in političnega demagoga, ki je s svojimi dejanji škodoval kulturi in svobodi ustvarjanja. Njegov vpliv se je dotaknil tudi umetnosti in literature — tako zaradi uničenja nekaterih del kot tudi zaradi sprememb v okusu in javnem življenju v Firencah.
V dvajsetem stoletju so dominikanci in drugi privrženci začeli zbirati gradivo za njegovo morebitno beatifikacijo in kanonizacijo, ker verjamejo, da je bila njegova ekskomunikacija in usmrtitev nepravična. Nasprotno pa so predvsem nekateri jezuiti in drugi katoliški misleci opozorili na njegove napade na papeštvo in na metode, ki so po njihovem mnenju neskladne z naukom Cerkve, zato je njegovo morebitno svetništvo še vedno sporno.
Pomembno: Savonarola ostaja komplikativna zgodovinska osebnost — hkrati simbol verskega preporoda in opomin na nevarnosti verskega fanatizma in zlorabe oblasti. Njegove pridige in pisma so še vedno predmet študija zgodovinarjev, teologov in kulturnih kritikov, ki poskušajo razumeti njegovo vlogo v prehodnem obdobju pred reformacijami 16. stoletja.
