Girolamo Savonarola: dominikanski pridigar Firenc in sežig knjig (1452–1498)
Girolamo Savonarola (21. september 1452 - 23. maj 1498) je bil italijanski dominikanski duhovnik in vodja Firenc od leta 1494 do usmrtitve leta 1498. Savonarola je znan po sežiganju knjig in uničevanju po njegovem mnenju nemoralne umetnosti. Savonarola je bil duhovnik, vendar je pridigal proti moralni pokvarjenosti duhovščine in rimske cerkve. Njegov glavni sovražnik je bil papež Aleksander VI. Včasih ga obravnavajo kot predhodnika Martina Lutra in protestantske reformacije, vendar je ostal veren katoličan.
V dvajsetem stoletju se je v Rimskokatoliški cerkvi, zlasti med dominikanci, začelo razvijati gibanje za kanonizacijo očeta Savonarole. Mnogi so prepričani, da njegova ekskomunikacija in usmrtitev nista bili zakoniti. Vendar njegovi beatifikaciji in kanonizaciji nasprotujejo številni jezuiti, ki menijo, da so bili Savonarolovi napadi na papeštvo hud zločin.
Savonarola se je rodil v Ferrari in je študiral teologijo in humanistične vede; vstopil je v dominikanski red ter bil posvečen za duhovnika. S širjenjem svojih žgočih pridig je razvil veliko javno podporo predvsem v Firencah, kjer je imel močan vpliv po izgonu rodu Medici leta 1494. Njegove pridige so pozivale k pokori, skromnosti in izkoreninjenju razvrata — nasprotoval je razkošju, igranju na srečo, neprimerni umetnosti in spornim moralnim praksam, kar je vodilo do znanih "sežigov krame" (bonfires of the vanities), ko so sežigali dodelke, knjige, ogledala, ličila in druge predmete, ki so jih Savonarola in njegovi privrženci šteli za krivec moralne dekadence.
Politični vpliv in spopadi
Po letu 1494 je Savonarola postal de facto vodja republikanskih oblasti v Firencah. Uvedel je stroge moralne reforme in poskušal preoblikovati mestno življenje po verskih načelih. Njegova oblast je imela tako verski kot politični značaj, kar je privedlo do nasprotij s tistimi, ki so zavračali teokratski nadzor. Sprva je zaradi svoje kritike razbojnega in nemoralnega življenja ter zaradi svoje prerokbe o božji kazni za greh dobil veliko podporo, kasneje pa tudi močne sovražnike, tako doma kot v Rimu.
Spopad s papeštvom, prikaz in smrt
Savonarolin najbolj znan nasprotnik je bil papež Aleksander VI, proti kateremu je pogosto nastopal. Zaradi svojih napadov na cerkveno korupcijo in papeški dvor je bil leta 1497 izobčen iz cerkve. Leta 1498 je bil aretiran, mučen in obtožen krivoverstva in politične vstaje. Po dodeljeni obsodbi so ga 23. maja 1498 v Firencah obesili in nato sežgali; njegovi ostanki so bili po nekaterih poročilih izročeni Arnu. Dogodki okoli njegovega sojenja in usmrtitve so bili ter predmet zgodovinskega in teološkega spora.
Zapuščina in zgodovinska ocena
Ocenjevanje Savonarole je razdeljeno: nekateri ga vidijo kot gorečega reformatorja in moralnega preroka, drugi kot fanatičnega radikalca in političnega demagoga, ki je s svojimi dejanji škodoval kulturi in svobodi ustvarjanja. Njegov vpliv se je dotaknil tudi umetnosti in literature — tako zaradi uničenja nekaterih del kot tudi zaradi sprememb v okusu in javnem življenju v Firencah.
V dvajsetem stoletju so dominikanci in drugi privrženci začeli zbirati gradivo za njegovo morebitno beatifikacijo in kanonizacijo, ker verjamejo, da je bila njegova ekskomunikacija in usmrtitev nepravična. Nasprotno pa so predvsem nekateri jezuiti in drugi katoliški misleci opozorili na njegove napade na papeštvo in na metode, ki so po njihovem mnenju neskladne z naukom Cerkve, zato je njegovo morebitno svetništvo še vedno sporno.
Pomembno: Savonarola ostaja komplikativna zgodovinska osebnost — hkrati simbol verskega preporoda in opomin na nevarnosti verskega fanatizma in zlorabe oblasti. Njegove pridige in pisma so še vedno predmet študija zgodovinarjev, teologov in kulturnih kritikov, ki poskušajo razumeti njegovo vlogo v prehodnem obdobju pred reformacijami 16. stoletja.
Zgodnja leta
Savonarola se je rodil v Ferrari, ki je bila glavno mesto neodvisne vojvodine Ferrara.
V mladosti je študiral Sveto pismo, nato pa se je vpisal na univerzo v Ferrari. Napisal je dve pesmi, v katerih se je jezil na moralno pokvarjene duhovnike. Prvo, o koncu sveta, je napisal, ko je bil star komaj 20 let. Drugo pesem "De Ruina Mundi" ("O propadu sveta") je Savonarola napisal leta 1475. V njej je dejal, da je rimska kurija "lažna, ponosna kurba".
Florence
Savonarola je leta 1475 postal dominikanski brat in vstopil v samostan San Domenico v Bologni. Študiral je teologijo. Leta 1479 je odšel v samostan Santa Maria degli Angeli. Leta 1482 so ga dominikanci poslali v Firence, "mesto njegove usode". Po petih letih se je vrnil v Bologno, kjer je postal "mojster študija".
Leta 1490 se je vrnil v Firence in začel pridigati o koncu sveta. Imel je videnja in prerokbe, za katere je trdil, da so mu jih posredovali Bog in svetniki. Njegove prerokbe so se uresničile zaradi številnih katastrof. Govoril je o propadanju moči vladajoče družine Medičejcev. Savonarola se ni nikoli poskušal vojskovati z rimsko kurijo. Želel je končati grehe papežev, ki so bolj kot za Boga skrbeli za svoje bogastvo in oblast.
Ko je francoski kralj Karel VIII. leta 1494 vdrl v Firence, so bili vladajoči Medičejci odstranjeni. Savonarola je postal novi vodja mesta, tako kot posvetni vodja kot duhovnik. V Firencah je vzpostavil precej moderno demokratično republiko. Savonarola je želel, da bi Firence postale mesto, posvečeno Bogu, dobra "krščanska in verska republika". Homoseksualnost je bila v Firencah sprejemljiva in mnogi so bili pomembni ljudje. Eden od prvih Savonarolovih zakonov je bil, da je sodomijo razglasil za zločin, ki bi se kaznoval s smrtjo.
Leta 1497 je s svojimi privrženci odšel na Piazza della Signoria in začel zažigati ogledala, kozmetiko, nespodobne slike, poganske knjige, igralne mize, glasbila, lepe obleke, ženske klobuke ter dela nemoralnih in antičnih pesnikov. Požgali so tudi slike nekaterih znanih umetnikov, kot sta Sandro Botticelli in Michelangelo. Temu dogodku se danes reče "ogenj nečimrnosti".
Kip Savonarole v Ferrari, Italija.
Slika Savonarolove usmrtitve na Piazza della Signoria.
Padec
Firence so se Savonarole kmalu naveličale. Mesto je postalo nesrečen kraj za življenje. Savonarolove obljube, da bo Bog spremenil stvari v mestu, se niso uresničile, njegove napovedi o koncu sveta pa se niso uresničile. Med njegovo pridigo na dan vnebohoda 4. maja 1497 so se na ulicah uprle skupine mladih, ljudje so začeli peti in plesati, gostilne pa so se ponovno odprle. Upori so prerasli v revolucijo.
Izobčenje in usmrtitev
13. maja 1497 je papež Aleksander VI. Savonarolo izobčil. Leta 1498 je zahteval njegovo aretacijo in usmrtitev. 8. aprila so vojaki napadli samostan San Marco in po krvavem boju so bili Savonarolovi stražarji in verski privrženci ubiti. Prepustil se je in v naslednjih nekaj tednih so ga mučili, da bi ga prisilili izpovedati, da je kriv herezije, korupcije in drugih zločinov proti Cerkvi.
Na dan usmrtitve so ga odpeljali na Piazza della Signoria skupaj s Fra Silvestrom in Fra Domenicom da Pescia, Savonarolovima verskima prijateljema. Odvzeli so jima duhovniška oblačila ter ju označili za heretika in razkolnika. Vse tri moške so postavili na križ in jih žive zažgali. Savonarola je umrl na istem mestu, kjer je sežgal slike in knjige.
Tudi Niccolò Machiavelli, avtor dela Princ, je videl in pisal o usmrtitvi. Medičejci so kmalu ponovno prevzeli nadzor nad Firencami.
Na Piazza della Signoria v Firencah je spominska plošča, ki prikazuje kraj Savonarolove usmrtitve.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Girolamo Savonarola?
O: Girolamo Savonarola je bil italijanski dominikanski duhovnik in vodja Firenc od leta 1494 do usmrtitve leta 1498.
V: Po čem je Savonarola znan?
O: Savonarola je znan po sežiganju knjig in uničevanju po njegovem mnenju nemoralne umetnosti.
V: Kakšno je bilo Savonarolovo stališče glede moralne pokvarjenosti duhovščine in rimske cerkve?
O: Savonarola je bil duhovnik, vendar je pridigal proti moralni pokvarjenosti duhovščine in rimske cerkve.
V: Kdo je bil Savonarolov glavni sovražnik?
O: Savonarolov glavni sovražnik je bil papež Aleksander VI.
V: Ali je bil Savonarola protestant?
O: Savonarola včasih velja za predhodnika Martina Lutra in protestantske reformacije, vendar je ostal pobožen katoličan.
V: Ali obstaja gibanje za kanonizacijo Savonarole?
O: Da, v dvajsetem stoletju se je v Rimskokatoliški cerkvi, zlasti med dominikanci, začelo razvijati gibanje za kanonizacijo očeta Savonarole.
V: Zakaj številni jezuiti nasprotujejo Savonarolovi beatifikaciji in kanonizaciji?
O: Savonarolovi beatifikaciji in kanonizaciji nasprotujejo številni jezuiti, ki menijo, da so bili Savonarolovi napadi na papeštvo hud zločin.
