Michelangelo Buonarroti (1475–1564) — italijanski renesančni umetnik

Otroštvo

Michelangelo se je rodil 6. marca 1475 v kraju Caprese pri Arezzu v Toskani. Njegov oče je bil Lodovico di Leonardo di Buonarroti di Simoni, mati pa Francesca di Neri del Miniato di Siena. Buonarroti so bili bančniška družina iz Firenc. Trdili so, da so potomci plemenite grofice Matilde iz Canosse. Michelangelov oče je izgubil večino bančnega denarja, zato je Michelangelo delal za lokalno vlado v mestu Chiusi. Ko je bil Michelangelo še dojenček, se je družina preselila nazaj v Firence. Ker je bil bolan, so Michelangela poslali živet na majhno kmetijo h kamnoseku ter njegovi ženi in družini. Kamnosek je delal v kamnolomu marmorja, ki je bil v lasti Michelangelovega očeta. Veliko let pozneje je Michelangelo dejal, da sta mu pri tem, da je postal dober umetnik, pomagali dve stvari: to, da se je rodil na nežnem podeželju Arezza, in to, da je odraščal v hiši, kjer so ga ob materinem mleku naučili uporabljati dleta in kladiva. Mati mu je umrla, ko je bil star komaj šest let.

Michelangelov oče ga je nato pripeljal nazaj v Firence in ga poslal na študij k učitelju Francescu da Urbino. Michelangela pouk v šoli ni zanimal. Raziskoval je velike mestne cerkve in risal kopije fresk, ki jih je tam videl. Pri trinajstih letih se je učil pri slikarju Domenicu Ghirlandaiu. Ghirlandaio je imel velik atelje. Imel je bogate pokrovitelje, ki so delali za Medičejce. Slikal je freske v njihovih družinskih kapelah. Michelangelo se je pri Ghirlandaiu zelo dobro naučil umetnosti slikanja fresk. V veliki delavnici, kot je bila Ghirlandaiova, so umetniki delali v različnih medijih, vključno s kiparstvom, obdelavo kovin in slikanjem oltarnih del. Michelangelo se je učil o vseh teh stvareh. Ko je imel Michelangelo le štirinajst let, je njegov oče prepričal Ghirlandaija, da je svojega vajenca plačal kot umetnika, kar je bilo v tistem času zelo nenavadno.

Delo za Medičejce

Najbogatejša in najmočnejša družina v Firencah so bili Medičejci. Imeli so akademijo, kjer so se srečevali najslavnejši filozofi, pesniki in umetniki ter izmenjavali svoje ideje. Družina Medičejcev je bila pomemben mecen na področju umetnosti. Leta 1489 je Lorenzo de' Medici, poglavar družine, prosil Ghirlandaija, naj na akademijo pošlje dva njegova najboljša učenca. Michelangelo je bil eden od izbranih učencev in je akademijo obiskoval od leta 1490 do 1492. Poslušal je poučevanje in razprave Marsilia Ficina, Pica della Mirandola in Angela Poliziana. Filozofija, ki so jo poučevali, se je imenovala humanizem. Temeljila je na filozofiji starogrškega Platona. Ti nauki so vplivali na Michelangelove ideje in njegovo umetnost.

Michelangelo in še en mladi kipar Pietro Torrigiano sta študirala kiparstvo pri Bertoldu di Giovanniju. Michelangelo se je sprl s Torrigianom, ki ga je udaril po nosu, tako da ga je močno zlomil in mu pokvaril videz do konca življenja. Michelangelo je izklesal nekaj reliefov (ravne plošče z dvignjenimi figurami). Eden od njih je bil "bitka kentavrov", ki je bil narejen za Lorenza de Medičejskega.

Leta 1492 je umrl Michelangelov mecen Lorenzo de' Medici. To je v Michelangelovem življenju povzročilo veliko spremembo. Vrnil se je v očetovo hišo. Michelangelo je prosil priorja cerkve Santo Spirito, naj mu dovoli preučiti anatomijo teles ljudi, ki so umrli v cerkveni bolnišnici. Leta 1493 je Michelangelo v zahvalo za darilo priorju izrezljal velik lesen križ, ki še vedno visi v cerkvi. Januarja 1494 je močno snežilo. Sin Lorenza Medičejskega, Piero de Medičejski, je Michelangelu naročil izdelavo snežnega kipa. Tako je Michelangelo spet začel delati za Medičejce.

Leta 1494 se je v Firencah pojavil nov vodja. Bil je dominikanski menih Savonarola. Zaradi njegovih močnih pridig so ljudje zažigali knjige, metali nakit in iz mesta preganjali bogate družine. Medičejci so morali oditi. Za Michelangela je bil to dober čas za potovanje. Nekaj časa je ostal v Benetkah, nato pa se je preselil v Bologno. V Bologni je kmalu dobil delo in izklesal tri figure za veliko marmorno svetišče svetega Dominika. Ko so se razmere v Firencah umirile, se je Michelangelo vrnil in delal za drugega člana družine Medičejcev, Lorenza di Pierfrancesco de' Medici.

Michelangelo je izdelal marmorni kip spečega Kupida. Lorenzo di Pierfrancesco je Michelangelu rekel, da je videti kot pravi starorimski kip, in dejal, da če bi ga umazal in z njega odbil nekaj drobcev, bi zanj nekdo plačal veliko denarja. Lorenzo ga je prodal kardinalu, ki je ugotovil, da gre za goljufijo. Ta je menil, da je Michelangelovo delo tako dobro, da je o njem povedal papežu. Papež je Michelangela povabil, naj gre v Rim in dela zanj.

Rim

Michelangelo je v Rim prispel 25. junija 1496, star 21 let. Živel je v bližini cerkve Santa Maria di Loreto na griču Gianicolo.

Leta 1496 je od kardinala Raffaela Riaria dobil pomembno "naročilo" (dobil je plačano delo). Kardinal je želel, da Michelangelo izdela marmorni kip Bakha, starorimskega boga vina, v naravni velikosti. Michelangelo je kip trdo delal. Bakha je izklesal kot mladega moškega, ki je bil precej pijan in je bil videti, kot da se spotika, ko je dvignil čašo, da bi nazdravil. Kardinalu pijani Bakhus ni bil všeč in zanj ni hotel plačati. Bankir Jacopo Galli ga je kupil za svoj vrt.

Naslednje pomembno naročilo je Michelangelo dobil od francoskega veleposlanika, ki ga je prosil, naj izdela kip Device Marije, ki žaluje nad truplom svojega sina Jezusa. Tovrstno umetniško delo, bodisi sliko bodisi kip, imenujemo z italijanskim imenom "Pieta" (izgovor: "Pe-ay-ta"). Michelangelova Pieta je najslavnejša Pieta, ki je bila kdaj koli ustvarjena. Zdaj je v baziliki svetega Petra in jo vsak dan obišče na tisoče ljudi. Giorgio Vasari je zapisal: "Čudež je, da je bilo mogoče iz brezobličnega kamnitega bloka izklesati nekaj tako popolnega, da bi ga celo narava s pravim človeškim mesom težko naredila boljšega."

Kip Davida

Leta 1499 se je Michelangelo vrnil v Firence. Duhovnik Savonarola je razjezil toliko ljudi, da so ga leta 1498 usmrtili. Življenje v Firencah se je začelo normalizirati. Pred mnogimi leti je ceh volninarjev naročil nekaterim umetnikom, naj izdelajo kipe mestnih junakov. Kipar po imenu Agostino di Duccio je začel klesati velikanski kip Davida, junaka svetopisemske zgodbe o Davidu in Goljatu. Ceh volninarjev je bil 40 let lastnik ogromnega bloka marmorja, kip pa je komaj začel nastajati. Leta 1501 so ga naročili izklesati mlademu Michelangelu. Za dokončanje je potreboval tri leta.

Michelangelo je ponovno ustvaril kip, ki je postal svetovno znan. Kip prikazuje mladega moškega, golega, kot so izdelovali kipe antičnih bogov, ki se za trenutek ustavi in z ognjevitimi očmi pogleda ogromnega vojaka Goljata, ki ga namerava ubiti. Kip je visok 5,17 metra. Postavljen je bil na piazzo (javni trg) pred palačo Palazzo Vecchio, kjer se je sestajal mestni svet. Po mnogih letih so kip postavili v umetniško galerijo Accademia. Kopija zdaj stoji na trgu. Ljudje še vedno hodijo na velike razdalje, da bi si ogledali kip, ki ga je izdelal.

Strop Sikstinske kapele

Leta 1505 je Michelangela v Rim povabil novoizvoljeni papež Julij II. Papež Julij je bil star človek. Želel je, da Michelangelo oblikuje veličastno grobnico. Stala naj bi v cerkvi in imela veliko izrezljanih figur, med katerimi naj bi bilo več sužnjev, ki naj bi držali del grobnice, in starozavezni preroki, ki naj bi sedeli v nišah (odprtinah v stenah). Michelangelo je začel delati. Izdelal je veličasten kip Mojzesa, ki je zdaj v cerkvi San Pietro in Vincoli (Sv. Peter v verigah) v Rimu. Ta kip si hodijo ogledovat številni ljudje. Sužnji so bili le delno izklesani. Štirje od njih so zdaj v Akademiji v Firencah. Preostali del velikega načrta je bil nedokončan.

Glavni razlog, da grobnica papeža Julija ni bila dokončana, je bil ta, da je imel papež zamisel za drugo umetniško delo. Sikstinsko kapelo v bližini bazilikesvetega Petra so poslikali nekateri znani umetniki iz Firenc. Papež se je odločil, da bo strop poslikal Michelangelo. Michelangelo tega ni želel. Rekel je, da ni slikar. Toda papež je Michelangela ustrahoval, dokler ni privolil v to. Papežu je rekel, da bo to naredil "za Boga" in da bo to storil le, če mu bo papež dovolil, da ga naslika "po svoje".

Kapela je bila dolga in široka. Njen ukrivljeni strop je držalo dvanajst viharnih kosov stene, imenovanih "pendentives". Papež Julij je Michelangelu naročil, naj na vsakem od njih naslika enega od dvanajstih Jezusovih apostolov. Michelangelo je to začel delati. Potem pa je dobil drugačno zamisel in je odstranil vse, kar je naredil. Namesto apostolov je naslikal dvanajst prerokov. Sedem od njih je bilo moških iz Stare zaveze, preostalih pet pa je bilo žensk in niso izhajali iz Svetega pisma. To je bilo pet prerokov iz klasičnega sveta. Tako kot preroki iz Svetega pisma so tudi ti vsi ljudem povedali o Jezusovem rojstvu.

Na sredini stropa je Michelangelo namesto zvezdnatega neba naslikal prizore iz Svetega pisma, ki govorijo o stvarjenju in propadu človeštva. Najbolj znan prizor je slika Boga, ki ustvarja Adama. Strop je bil tako slaven, da so številni umetniki poskušali posnemati Michelangelov način postavitve in poslikave figur.

Stavbe in grobnice v Firencah

Leta 1513 je umrl papež Julij II. Naslednji papež je bil Leon X., član družine Medičejcev. Michelangelu je dal več nalog v Firencah, med drugim je zasnoval Medičejsko kapelo, v kateri so bile grobnice članov njegove družine. Čeprav vse grobnice niso bile zgrajene, je Michelangelo dokončal sedem velikih kipov, vključno z "Madono z otrokom". Kasneje so kapelo dokončali njegovi učenci.

Leta 1527 so se prebivalci Firenc razjezili na Medičejce, ker so se obnašali kot knezi. V mestu, ki je bilo republika, to ni bil pravi način za družino. Ljudje so Medičejce vrgli ven, vendar so se ti vrnili z vojsko in zavzeli mesto. Michelangelo je bil zaradi ravnanja Medičejcev tako razburjen, da je zapustil svoje ljubljeno mesto in se nikoli več ni vrnil.

Zadnja sodba

Papež Klement VII. je Michelangela poklical nazaj v Sikstinsko kapelo, da bi na steno za oltarjem naslikal velik prizor Poslednje sodbe. Slika je nastajala od leta 1534 do 1541. V središču je upodobljen Jezus, obdan s svetniki, ki sodi nad ljudmi na Zemlji. Na levi strani ljudje vstajajo iz grobov in mnogi so sprejeti v nebesa. Na desni so drugi ljudje poslani v pekel, kamor jih vlečejo demoni. Gre za veliko sliko s številnimi figurami.

Tako kot Adam in Eva na stropu so bile vse figure prikazane gole. Nekateri kardinali v cerkvi so menili, da je brezoblično slikati svetnike, vključno z Devico Marijo, brez oblačil. Michelangela so poimenovali "slikar grobih koščkov". O tem se je dolgo prepiralo, saj so nekateri trdili, da je Bog vse ustvaril gole, zato oblačila v nebesih ne bodo potrebna. Po Michelangelovi smrti so poklicali drugega umetnika, Danieleja da Volterra, da bi na figure naslikal zavese. Do konca svojega življenja je bil znan kot "slikar hlač".

Leta 1546, ko je bil Michelangelo star sedemdeset let, je dobil eno svojih najpomembnejših del. Stara bazilika svetega Petra je bila delno porušena, novo pa je zasnoval Bramante. Vendar so pri njej delali številni arhitekti in je bila še vedno šele v začetni fazi. Michelangelo je postal arhitekt. Takoj je izboljšal načrt, pomembne dele je dal narediti veliko močnejše in zasnoval ogromno kupolo, višjo od vseh drugih kupol na svetu. Umrl je, še preden je bila stavba dokončana, vendar je zapustil risbe in modele, da je lahko naslednji arhitekt Giacomo della Porta dokončal, kar je začel. Kupola bazilike svetega Petra je še vedno eden največjih spomenikov krščanstva in simbol mesta Rim.

Ko je Michelangelo umrl, so njegovo truplo prepeljali v Firence in ga pokopali v baziliki Santa Croce (cerkev Svetega križa). Na njegovem grobu sedijo tri žalujoče figure, ki simbolizirajo arhitekturo, slikarstvo in kiparstvo.

• Renesančni
• Seznam renesančnih umetnikov
• Italijanska renesančna umetnost
• Leonardo da Vinci
• Raphael
• Petrova bazilika
• Sikstinska kapela