Michelangelo: Poslednja sodba — freska Sikstinske kapele, kontroverze in cenzura

Michelangelo: Poslednja sodba v Sikstinski kapeli — umetniška mojstrovina, gole figure, škandali in cenzura; zgodba o figovih listih, Il Braghettoneu in portretih.

Zadnja sodba je Michelangelova freska na oltarni steni Sikstinske kapele v Vatikanu. Pobuda za največji projekt na oltarni steni je segla v čas pontifikata Klementa VII., vendar je samo naročilo in izvedba prišla pod papežem Pavlom III. 61-letni Michelangelo je delo začel leta 1536 in ga dokončal jeseni leta 1541. Freska, ki zapolni velik, skoraj pravokoten zid, meri približno 13,7 x 12 metrov in velja za eno najpomembnejših del visoke renesanse in začetka manierizma.

Opis in ikonografija

Zadnja sodba prikazuje Kristusov drugi prihod, kot ga opisuje Janez Evangelist v apokalipsi, vendar Michelangelo združuje več biblijskih in apokrifnih motivov v en dinamičen prizor. V središču stoji vzvišen, močno mišičast Kristus v gesti sodbe; ob njem je devica Marija, obrnjena nekoliko od središča, kot da sprejema in ublažuje odločitve sodbe. Okrog njiju so zgoščeni angeli, svetniki, mučeniki in preroki, med njimi tudi ikonične figure kot so sveti Peter, sveti Bartolomej in sveti Sebastian.

Spodnji del kompozicije prikazuje vstajenje mrtvih in prizore pogubljanja ter odhoda duš:

• angeli z rogovi, ki prebudijo mrtve;
• duše, ki se povzpenjajo k nebesom ali vlečejo proti peklu;
• figura Minosa, sodnika podzemlja (upodobljen v skrajnem spodnjem desnem kotu), ki razsodi o usodi duš;
• sveti Bartolomej, ki drži svojo flayed kožo – na tej koži Michelangelo naredi avtoportret, kar je ponazoritev osebne izpovedi in stiske umetnika.

Michelangelova figuračija izstopa po dramatičnih, prepletajočih se telesnih oblinah, izraziti anatomiji in uporabi močnih kontrastov v gibanju; slog se pogosto povezuje z zgodnjim manierizmom — figura serpentinata, izrazita napetost mišic in kompleksne diagonale dajejo prizoru intenzivno čustveno naboje.

Zgodovina nastanka

Michelangelo ni bil v tistem obdobju le slikar, temveč pretežno kipar; za fresko je moral načrtovati obsežno odrsko konstrukcijo in se prilagoditi specifični tehniki slikanja na ometu. Delo je zahtevalo dolgo fizično vzdržljivost, številne predhodne skice in študije ter premišljeno razmestitev figur, da bi bile berljive iz prostora kapele. Delal je večinoma sam, le občasno z minimalno pomočjo asistentov.

Kontroverze in cenzura

Že ob razkritju ni bila slika deležna enotnega občudovanja. Zaradi številnih upodobitev golih svetih oseb in razkritih genitalij so Michelangela obtožili nemoralnosti in obscenosti. Nekateri kleriki so menili, da takšna upodobitev na oltarni steni ni primerna za duhovni prostor. Kardinali in drugi dostojanstveniki so opozarjali, da take podobe ne sodijo v najpomembnejšo krščansko cerkev.

Začela se je cenzurna kampanja, znana v zgodovinskih virih kot "kampanja figovega lista". Zelo odmevna epizoda v zvezi s tem je pripetljaj z Biagiom da Cesenom, papeževim ceremonijalnim mojstrom: ko je Cesena javno obsodil goloto na freski in izjavil, da takšne figure sodijo bolj v "javna kopališča in gostilne" kot v kapelo, je Michelangelo njegov portret vzel za vzor Minosa — sodnika podzemlja (skrajni spodnji desni kot slike). Cesena se je pritožil pri papežu; ta je odgovoril, da Cesena "nima pristojnosti nad peklom", zato portret ostane.

V naslednjih desetletjih, pod pritiskom konservativnih duhovnih krogov in pozneje ob vplivu Tridentskega koncila (1545–1563) ter premislekov o primernosti upodobitev, je več golih delov prekril Daniele da Volterra. Ta poseg v 16. stoletju je ustvarjalcu prinesel prizadljiv vzdevek "Il Braghettone" ("slikar brisov"), čeprav je šlo za ukazno in politično motivirano restavratorsko delo, ne za avtorovo prvotno zamisel.

Avtoportret in osebni pomen

Michelangelo v prizoru vključi tudi svoj avtoportret — najodmevnejša verzija te tehnike je upodobitev sv. Bartolomeja, ki drži odrto kožo. Ta motiv se običajno razume kot simbol mučeništva, vendar je hkrati tudi intimno priznanje: na "koži" je Michelangelovo obličje, kar izraža občutke ponižanja, jeze in osebne bolečine, saj je umetnik čutil, da je bil pri delu vezan na naročila in kritikam izpostavljen.

Restavracije in sodobni pogled

V zgodovini so bile izvedene različne manjše popravke in prebarvanja; v 20. stoletju je delo večkrat strokovno dokumentirano. Najobsežnejša in tudi najbolj sporni del restavracije je bila moderna čiščenja v 1980-ih in 1990-ih, ko so konservatorji odstranili depozite saj in stare prebarvane plasti, s čimer so razkrili žive rjavo-rdeče in modre tone, ki jih je Michelangelo uporabil. Odstranjevanje ponarejenih prebarvanj je sicer zvišalo dojemanje barvnosti in detajlov, a sprožilo tudi razprave o metodah, etiki restavracijskih posegov in interpretaciji izvirnega videza delo.

Danes Zadnja sodba velja tako za umetniški vrhunec Michelangelove moči in iznajdljivosti kot tudi za primer, kako estetika, teologija in politika vplivajo na dojemanje umetnosti. Freska pritegne pozornost tako strokovnjakov kot obiskovalcev Sikstinske kapele, pri čemer so razprave o goloti, simboliki in avtentičnosti ostale del njenega javnega življenja tudi v sodobnem času.

Pomembne točke:

• Freska nastala 1536–1541; velikost približno 13,7 x 12 m.
• Prikazuje Kristusov drugi prihod in sodbo živih in mrtvih.
• Michelangelo je upodobil avtoportret kot sv. Bartolomejovo kožo.
• Spopadi glede golote so privedli do cenzure; nekatera golo tkiva je kasneje prekril Daniele da Volterra.
• Sodobne restavracije so razkrile prvotne barve, a so hkrati sprožile razprave o konservaciji.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je naročil sliko Poslednje sodbe?

V: Kdaj je Michelangelo začel delati Zadnjo sodbo?

V: Kaj prikazuje Zadnja sodba?

V: Kako je bilo sprva sprejeto Michelangelovo upodabljanje svetih oseb?

V: Kdo je začel to cenzurno kampanjo?

V: Kaj se je zgodilo, ko se je Biagio da Cesena pritožil zaradi golote, upodobljene v Poslednji sodbi?

V: Kaj odraža Michelangelova čustva, ko je dobil naročilo za naslikanje Poslednje sodbe?

Išči po črki