Dante Alighieri: italijanski pesnik in avtor Božanske komedije

Dante Alighieri se je rodil leta 1265, med 14. majem in 13. junijem, pod imenom "Durante Alighieri". ok. 1450 (Galerija Uffizi). Njegova družina je bila v Firencah pomembna in je podpirala papeštvo. Pesnikova mati je bila Bella degli Abati. Umrla je, ko je bil Dante star sedem let, in Alighiero se je kmalu znova poročil, z Lapo di Chiarissimo Cialuffi. Lapa je imela dva otroka, Dantejevega brata Francesca in sestro "Tano" (krajša različica "Gaetane").

Dante se je v bitki pri Campaldinu (11. junija 1289) boril na čelu gvelfskih čet. Po zmagi je Dante dobil pomembno vlogo v javnem življenju.

Ko je bil Dante star 12 let, se je leta 1277 poročil z Gemmo di Manetto Donati. Dante se je že prej zaljubil v drugo dekle, Beatrice Portinari, ki je omenjena tudi v Božanski komediji (znana tudi kot Bice). Leta po poroki z Gemmo je Dante ponovno srečal Beatrice. Začel se je zanimati za pisanje pesmi.

Dante je imel z Gemmo šest otrok: Jacopa, Pietra, Giovannija, Gabrielle Alighieri in Antonijo.

O Dantejevi izobrazbi ni veliko znanega, domneva se, da se je učil doma. Znano je, da je študiral toskansko poezijo. Njegova zanimanja so ga pripeljala do odkrivanja okcitanske poezije trubadurjev in latinske poezije klasične antike (s posebno predanostjo Vergiliju). Pri 18 letih je Dante spoznal Guida Cavalcantija, Lapa Giannija, Cina da Pistoia in kmalu zatem še Brunetta Latinija; skupaj so postali voditelji Dolce Stil Novo ("Sladki novi slog"). Brunetto je bil pozneje v Božanski komediji (Inferno, XV, 28) posebej omenjen zaradi tega, kar je naučil Danteja.

V svojem delu La Vita Nuova navaja, da je pri devetih letih spoznal Beatrice Portinari, hčer Folca Portinarija, v katero se je zaljubil "na prvi pogled", ne da bi z njo sploh govoril. Po 18. letu starosti jo je pogosto videval, pogosto si je izmenjal pozdrave na ulici, vendar je ni nikoli dobro poznal - učinkovito je postavil zgled za tako imenovano "dvorno ljubezen". Dante je dal svoj pečat Stil Novemu. Ljubezen do Beatrice (kot bi jo na drugačen način izkazoval Petrarca do svoje Laure) naj bi bila poleg političnih strasti očitno razlog za poezijo in za življenje. V mnogih njegovih pesmih se pojavlja kot napol božanska, ki nenehno bdi nad njim.

Ko je Beatrice leta 1290 umrla, je Dante poskušal najti pomoč v latinski literaturi.

Nato se je posvetil filozofskemu študiju v verskih šolah, kot je bila dominikanska šola v Santa Maria Novella. To "pretirano" strast do filozofije je pozneje kritiziral lik Beatrice v Purgatoriju, drugi knjigi Božanske komedije.

Bonifacij je hitro razrešil druge delegate in prosil Danteja, naj sam ostane v Rimu. V istem času (1. novembra 1301) je Charles de Valois s črnimi gvelfi vstopil v Firence, kjer so v naslednjih šestih dneh uničili velik del mesta in pobili veliko svojih sovražnikov. Vzpostavljena je bila nova vlada črnih gvelfov, za podestata Firenc pa je bil imenovan Messer Cante dei Gabrielli di Gubbio. Danteja so za dve leti poslali v izgnanstvo in mu naložili, da mora plačati velik hrib denarja.

Dante ni plačal denarja, deloma zato, ker je menil, da ni kriv, deloma pa zato, ker so mu vse njegove potrebe v Firencah ukradli črni Guelfi. Obsojen je bil na dosmrtno izgnanstvo, in če bi se vrnil v Firence, ne da bi plačal denar, bi ga lahko sežgali na grmadi.

V izgnanstvu je začel iskati temelje za Božansko komedijo, delo v 100 kiticah, razdeljenih v tri knjige po triintrideset kitic z eno uvodno kitico.

Odšel je v Verono kot gost Bartolomeja I. della Scala, nato pa se je preselil v Sarzano v Liguriji. Kasneje naj bi živel v Lucci pri gospe Gentucca. Nekateri ne povsem zanesljivi viri navajajo, da je bil med letoma 1308 in 1310 tudi v Parizu. Leta 1310 je cesar Svetega rimskega cesarstva Henrik VII. iz Luksemburga v Italijo vkorakal s 5000 vojaki. Dante je v njem videl novega Karla Velikega, ki bo obnovil urad cesarja Svetega rimskega cesarstva in ponovno zavzel Firence izpod črnih gvelfov. Pisal je Henriku in več italijanskim knezom ter zahteval, naj uničijo črne gvelfe. Z mešanjem vere in zasebnih skrbi je proti svojemu mestu priklical najhujšo božjo jezo in predlagal več posebnih tarč, ki so sovpadale z njegovimi osebnimi sovražniki. V tem času je napisal prvi dve knjigi Božanske komedije.

Ko je Dante umrl v Raveni, so skrbniki njegovega telesa v Raveni kosti položili v lažno steno samostana. Kljub temu so mu leta 1829 v Firencah v baziliki Santa Croce zgradili grobnico. Ta grobnica je od takrat prazna, Dantejevo telo pa je ostalo v Raveni, daleč od dežele, ki jo je tako zelo ljubil. Na sprednji strani njegovega groba v Firencah je napis Onorate l'altissimo poeta, kar v grobem pomeni "Častite najbolj vzvišenega pesnika".