Posmrtna maska
V 17. stoletju so bile v nekaterih evropskih državah posmrtne maske običajne kot del podobe umrlega, ki je bila razstavljena na državnih pogrebih. V 18. in 19. stoletju so jih uporabljali tudi za beleženje obrazov neznanih trupel. Danes se to počne s fotografijami.
Frenologi in etnografi so v znanstvene in psevdoznanstvene namene uporabljali tako posmrtne kot tudi življenjske maske (odvzete živim ljudem). Posmrtna maska je voščeni ali mavčni odlitek obraza osebe. Posmrtne maske so lahko spominki na umrle ali pa se uporabljajo za izdelavo portretov. Včasih je mogoče ugotoviti, ali so bile slike kopirane po posmrtnih maskah, saj se oblika obraza spremeni zaradi teže mavca med izdelavo odlitka. V nekaterih kulturah je lahko posmrtna maska glinen ali drug predmet, ki ga pred pogrebnim obredom položijo na obraz umrlega. Najbolj znane so maske, ki so jih uporabljali stari Egipčani kot del postopka mumifikacije, na primer Tutankhamonova pogrebna maska. V 17. stoletju so bile v nekaterih evropskih državah posmrtne maske pogosto uporabljene kot del podobe pokojnika, ki je bila razstavljena na državnih pogrebih. V 18. in 19. stoletju so jih uporabljali tudi za beleženje obrazov neznanih trupel. Danes se to počne s fotografijami.
V nekaterih kulturah je malo drugačna kot ena drevesna drevesa smrtne maske in so bile v dolgem časovnem obdobju za eno leto zdaj zaradi v poznem obdobju je lahko glina ali drug predmet, ki se nahaja na obrazu mrtve osebe pred pogrebnimi obredi. Najbolj znani med njimi sta kaj ste naredili in kaj so naredili za vaš čas v šoli jutri bom doma in moram iti domov bom maske, ki so jih uporabljali stari Egipčani kot del postopka mumifikacije, na primer Tutankhamonova pogrebna maska.
Posmrtna maska Neda Kellyja
Zgodovina
Skulpture
Maske mrtvih so v mnogih državah tradicija. Najpomembnejši postopek pogrebnega obreda v starem Egiptu je bila mumifikacija telesa. Po molitvi in posvetitvi so telo položili v sarkofag, okrašen z zlatom in dragulji. Poseben del obreda je bila izklesana maska, ki so jo namestili na obraz umrlega. Ta maska je krepila duha mumije in varovala dušo pred zlimi duhovi na poti v posmrtni svet. Najbolj znana je Tutankamonova maska. Narejena je iz zlata in draguljev, na njej pa so vidne močno stilizirane poteze starodavnega vladarja. Takšne maske pa niso bile izdelane iz odlitkov obraznih potez. Že sam postopek mumifikacije je ohranil značilnosti mrtve osebe.
Leta 1876 je arheolog Heinrich Schliemann v Mikenah odkril šest grobov, za katere je menil, da so grobovi kraljev in starogrških junakov - Agamemnona, Kasandre, Evrimdona in drugih. Na njegovo presenečenje so bile lobanje pokrite z zlatimi maskami. Zdaj nekateri menijo, da so te maske dejansko pripadale Agamemnonu in drugim junakom iz homerskih epov.
Življenjski značaj rimskih portretnih skulptur je povezan s tem, da so Rimljani že prej uporabljali vosek, da bi ohranili lastnosti umrlih družinskih članov. Voščene maske so nato na novo izdelali iz kamna.
Zasedbe
V poznem srednjem veku je prišlo do prehoda od kiparskih mask k pravim posmrtnim maskam, izdelanim iz voska ali mavca. Teh mask niso pokopavali skupaj z mrtvimi. Namesto tega so jih uporabljali pri pogrebnih obredih, pozneje pa so jih hranili v knjižnicah, muzejih in na univerzah. Posmrtne maske so bile narejene ne le za umrle kraljeve in plemiške družine (Henrik VIII., Sforza), temveč tudi za pomembne ljudi - pesnike, filozofe in dramatike, kot so Dante, Filippo Brunelleschi, Torquato Tasso, Blaise Pascal in Voltaire. Tako kot v starem Rimu so posmrtne maske pogosto uporabljali za izdelavo marmornih kiparskih portretov, doprsnih kipov ali gravur umrlih.
Posmrtna maska Oliverja Cromwella je shranjena v gradu Warwick. Znana je tudi posmrtna maska Napoleona Bonaparteja, ki je bila narejena na otoku Sveta Helena in je razstavljena v Britanskem muzeju v Londonu.
V Rusiji tradicija posmrtnih mask sega v čas Petra Velikega, katerega posmrtno masko je izdelal Carlo Bartolomeo Rastrelli. Znane so tudi posmrtne maske Aleksandra I., Nikolaja I. in Aleksandra II.
Ena prvih pravih ukrajinskih posmrtnih mask je bila maska pesnika Tarasa Ševčenka, ki jo je izdelal Peter Clodt von Jürgensburg v Sankt Peterburgu v Rusiji.
Znanost
Posmrtne maske so znanstveniki uporabljali od konca 18. stoletja dalje, da bi zabeležili razlike v človeški fiziognomiji. V tem času so bile vse pogostejše tudi maske, ki so bile odvzete živim osebam. Antropologi so takšne maske uporabljali za preučevanje fiziognomskih značilnosti znanih oseb in zloglasnih zločincev. Maske so uporabljali tudi za zbiranje podatkov o rasnih razlikah.
Forenzika
Pred izumom fotografije so včasih obraze neznanih trupel ohranjali s posmrtnimi maskami, da so jih svojci umrlih lahko prepoznali, če so iskali pogrešano osebo.
Na eni od takšnih mask, znani kot L'Inconnue de la Seine, je bil upodobljen obraz mlade ženske, ki je utonila v reki Seni v Parizu ob koncu osemdesetih let 19. stoletja. Delavca v pariški mrtvašnici je njena lepota tako prevzela, da je naredil mavčni odlitek njenega obraza. Dekle je veljalo za tako lepo, da so v naslednjih letih kopije maske postale modni kos pariške boemske družbe. Obraz Resusci Anne, prve manekenke za urjenje oživljanja na svetu, ki je bila predstavljena leta 1960, je bil oblikovan po L'Inconnue de la Seine.
Posmrtna maska Blaisa Pascala.
Dva moška izdelujeta posmrtno masko
L'Inconnue de la Seine .
Sorodne strani
- Portret
- Kiparstvo
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je maska smrti?
O: Posmrtna maska je voščeni ali mavčni odlitek obraza osebe. Uporablja se lahko kot spomin na umrlega ali za izdelavo portretov.
V: Kako so v 17. stoletju v nekaterih evropskih državah uporabljali posmrtne maske?
O: V nekaterih evropskih državah v 17. stoletju so bile posmrtne maske običajne kot del podobe umrlega, ki je bila razstavljena na državnih pogrebih.
V: Kako so jih uporabljali v 18. in 19. stoletju?
O: V 18. in 19. stoletju so jih uporabljali tudi za zapisovanje obrazov neznanih trupel. Zdaj se to počne s fotografijami.
V: Za kakšen namen so jih uporabljali frenologi in etnografi?
O: Frenologi in etnografi so v znanstvene in psevdoznanstvene namene uporabljali posmrtne in življenjske maske (odvzete živim ljudem).
V: Ali obstajajo kulture, ki pred pogrebnimi obredi na obrazih mrtvih uporabljajo glino ali druge predmete?
O: Da, v nekaterih kulturah je lahko posmrtna maska glina ali drug predmet, ki ga pred pogrebnim obredom položijo na obraz mrtve osebe. Najbolj znan primer so staroegipčanske maske, ki so bile del postopka mumifikacije, na primer Tutankhamonova pogrebna maska.
V: Ali je mogoče ugotoviti, ali so bile slike kopirane po posmrtnih maskah?
O: Da, včasih je mogoče ugotoviti, ali so bile slike kopirane s posmrtnih mask, saj se oblika obraza spremeni zaradi teže mavca med postopkom izdelave, ko se oblikujejo kalupi za njihovo odlivanje.
