Posmrtna maska: definicija, zgodovina, uporaba in znane primeri

Posmrtna maska je voščeni, mavčni odlitek ali drug negativ/pozitiv obraza umrle osebe, pogosto izdelan neposredno z obraza takoj po smrti. Tak odlitek se lahko hrani kot spominek, uporablja kot podlaga za izdelavo portretov ali služi znanstvenim in forenzičnim namenom.

Kratek zgodovinski pregled

Praksa izdelave posmrtnih mask ima dolgo zgodovino. Najbolj znane primerke predstavljajo maske, ki so jih uporabljali stari Egipčani kot del postopka mumifikacije, na primer Tutankhamonova pogrebna maska. V Evropi so bile posmrtne maske razširjene zlasti v zgodnjem modernem obdobju: v 17. stoletju so bile v nekaterih evropskih državah posmrtne maske običajne kot del podobe umrlega, ki je bila razstavljena na državnih pogrebih. V 18. in 19. stoletju so jih poleg spominkov uporabljali tudi za beleženje obrazov neznanih trupel ali za znanstvene in zbirateljske namene. Frenologi in etnografi so v tem času pogosto uporabljali tako posmrtne kot življenjske maske v svojih, tudi psevdoznanstvenih, raziskavah.

Kako se izdeluje posmrtna maska

• Tradicionalni materiali: voščeni modeli, mavčni odlitek ali glina. Odlitke je mogoče pozneje uliti v trajnejše materiale (npr. bron, sivo maso).
• Postopek: na obraz se nanese sredstvo za modeliranje (v preteklosti mavčna ali voščena mešanica, danes pogosto alginat ali silikonski materiali), nato se ustvari trda lupina (npr. iz mavca ali fiberglassa), ki zagotovi stabilnost. Ko se kalup odstrani, se znotraj ulije material za končni odlitek.
• Posebnosti: pri svežih trupih je treba delovati hitro in previdno. Tlačni in utežni učinki materiala lahko pri zgodnejših tehnikah spremenijo obliko obraza, zato se pri analizi pogosto upošteva možnost popačenja.
• Moderni postopki: 3D-skenerji in fotografija omogočajo neinvazivne zapise obraza, medtem ko alginat in silikonske mase zmanjšujejo tveganje deformacij.

Uporabnost in aplikacije

• Spomin in umetnost: posmrtne maske so dragoceni spomini na znane osebnosti in so služile kot predloga kiparjem in slikarjem.
• Forenzika in identifikacija: v preteklosti so maske pomagale pri prepoznavanju neznanih trupel; danes to nadomeščajo fotografije in sodobne forenzične metode, vendar imajo odlitoči še vedno zgodovinsko in znanstveno vrednost.
• Znanost in (psevdo)znanost: v 18. in 19. stoletju so bile posmrtne maske uporabljene v frenologiji in etnografiji, kar pa je pogosto vodilo v zlorabe in napačne sklepe o značilnostih narodov ali osebnosti.

Kulturne različice

V nekaterih kulturah posmrtne maske pomenijo pokrov ali predmet, ki ga položijo na obraz umrlega pred pogrebnim obredom. Te maske so lahko iz gline, lesa, kovine ali dragocenih kovin in pogosto imajo obredni ali simbolni pomen. Njihova vloga se razlikuje glede na vero, običaje in stopnjo mumifikacije ali druge pogrebne prakse.

Znane in sporne maske

Med najbolj znanimi primeri so egipčanske pogrebne maske, na primer Tutankhamonova maska. V evropski zgodovini obstajajo številne posmrtne maske znanih osebnosti (kompozitorji, vladarji, pesniki), nekatere pa so predmet razprav glede pristnosti — denimo trditve o smrtnih maskah Williamu Shakespeareu ali Danteju so znane, a pogosto sporne. Znane zgodovinske posmrtne maske so tudi tiste velikih osebnosti, kot je Napoleon (obstaja več odlitkov njegove smrti maske) oziroma različni kiparski odlitki slavnih osebnosti.

Ohranitev, razstavljanje in etika

Posmrtne maske so pogosto hranjene v muzejih, arhivih ali zasebnih zbirkah. Pri razstavljanju in raziskovanju je treba upoštevati etične vidike — spoštovanje pokojnih in njihovih družin, pravne omejitve ter kulturno občutljivost. V primeru medicinskih ali forenzičnih zbirk so pravila dostopa običajno stroga.

Kako prepoznati vpliv maske na portret

Pri primerjavi portreta in morebitne posmrtne maske strokovnjaki upoštevajo, da se oblika obraza lahko spremeni zaradi teže materialov med izdelavo odlitka ali zaradi upogibanja mehkega tkiva. Zaradi tega je včasih mogoče razbrati, ali je bila slika kopirana po posmrtni maski, še posebej če so prisotne značilne deformacije ali pretirani pritiski na mehko tkivo.

Sodobnost

Danes se za dokumentacijo obrazov pogosteje uporabljajo fotografije in digitalne 3D-tehnike, vendar posmrtne maske ostajajo pomemben vir za zgodovinarje, kiparje in muzealce. Njihova vrednost je tako znanstvena kot kulturna in umetniška.

Posmrtne maske torej povezujejo prakso, umetnost in znanost: od starodavnih pogrebnih mask do obdobja, ko so služile kot dokumenti in umetniške predloge, pa vse do sodobnih, bolj etičnih in digitalnih načinov ohranjanja obraza umrlih.

Zgodovina

Skulpture

Maske mrtvih so v mnogih državah tradicija. Najpomembnejši postopek pogrebnega obreda v starem Egiptu je bila mumifikacija telesa. Po molitvi in posvetitvi so telo položili v sarkofag, okrašen z zlatom in dragulji. Poseben del obreda je bila izklesana maska, ki so jo namestili na obraz umrlega. Ta maska je krepila duha mumije in varovala dušo pred zlimi duhovi na poti v posmrtni svet. Najbolj znana je Tutankamonova maska. Narejena je iz zlata in draguljev, na njej pa so vidne močno stilizirane poteze starodavnega vladarja. Takšne maske pa niso bile izdelane iz odlitkov obraznih potez. Že sam postopek mumifikacije je ohranil značilnosti mrtve osebe.

Leta 1876 je arheolog Heinrich Schliemann v Mikenah odkril šest grobov, za katere je menil, da so grobovi kraljev in starogrških junakov - Agamemnona, Kasandre, Evrimdona in drugih. Na njegovo presenečenje so bile lobanje pokrite z zlatimi maskami. Zdaj nekateri menijo, da so te maske dejansko pripadale Agamemnonu in drugim junakom iz homerskih epov.

Življenjski značaj rimskih portretnih skulptur je povezan s tem, da so Rimljani že prej uporabljali vosek, da bi ohranili lastnosti umrlih družinskih članov. Voščene maske so nato na novo izdelali iz kamna.

Zasedbe

V poznem srednjem veku je prišlo do prehoda od kiparskih mask k pravim posmrtnim maskam, izdelanim iz voska ali mavca. Teh mask niso pokopavali skupaj z mrtvimi. Namesto tega so jih uporabljali pri pogrebnih obredih, pozneje pa so jih hranili v knjižnicah, muzejih in na univerzah. Posmrtne maske so bile narejene ne le za umrle kraljeve in plemiške družine (Henrik VIII., Sforza), temveč tudi za pomembne ljudi - pesnike, filozofe in dramatike, kot so Dante, Filippo Brunelleschi, Torquato Tasso, Blaise Pascal in Voltaire. Tako kot v starem Rimu so posmrtne maske pogosto uporabljali za izdelavo marmornih kiparskih portretov, doprsnih kipov ali gravur umrlih.

Posmrtna maska Oliverja Cromwella je shranjena v gradu Warwick. Znana je tudi posmrtna maska Napoleona Bonaparteja, ki je bila narejena na otoku Sveta Helena in je razstavljena v Britanskem muzeju v Londonu.

V Rusiji tradicija posmrtnih mask sega v čas Petra Velikega, katerega posmrtno masko je izdelal Carlo Bartolomeo Rastrelli. Znane so tudi posmrtne maske Aleksandra I., Nikolaja I. in Aleksandra II.

Ena prvih pravih ukrajinskih posmrtnih mask je bila maska pesnika Tarasa Ševčenka, ki jo je izdelal Peter Clodt von Jürgensburg v Sankt Peterburgu v Rusiji.

Znanost

Posmrtne maske so znanstveniki uporabljali od konca 18. stoletja dalje, da bi zabeležili razlike v človeški fiziognomiji. V tem času so bile vse pogostejše tudi maske, ki so bile odvzete živim osebam. Antropologi so takšne maske uporabljali za preučevanje fiziognomskih značilnosti znanih oseb in zloglasnih zločincev. Maske so uporabljali tudi za zbiranje podatkov o rasnih razlikah.

Forenzika

Pred izumom fotografije so včasih obraze neznanih trupel ohranjali s posmrtnimi maskami, da so jih svojci umrlih lahko prepoznali, če so iskali pogrešano osebo.

Na eni od takšnih mask, znani kot L'Inconnue de la Seine, je bil upodobljen obraz mlade ženske, ki je utonila v reki Seni v Parizu ob koncu osemdesetih let 19. stoletja. Delavca v pariški mrtvašnici je njena lepota tako prevzela, da je naredil mavčni odlitek njenega obraza. Dekle je veljalo za tako lepo, da so v naslednjih letih kopije maske postale modni kos pariške boemske družbe. Obraz Resusci Anne, prve manekenke za urjenje oživljanja na svetu, ki je bila predstavljena leta 1960, je bil oblikovan po L'Inconnue de la Seine.

Posmrtna maska Blaisa Pascala.


Dva moška izdelujeta posmrtno masko


L'Inconnue de la Seine .

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je maska smrti?

V: Kako so v 17. stoletju v nekaterih evropskih državah uporabljali posmrtne maske?

V: Kako so jih uporabljali v 18. in 19. stoletju?

V: Za kakšen namen so jih uporabljali frenologi in etnografi?

V: Ali obstajajo kulture, ki pred pogrebnimi obredi na obrazih mrtvih uporabljajo glino ali druge predmete?

V: Ali je mogoče ugotoviti, ali so bile slike kopirane po posmrtnih maskah?

Išči po črki