Aleksander I. Ruski: življenje, vladavina in skrivnostna smrt

Aleksander I. Ruski: od vladarja Evrope do skrivnostne smrti — poglobljen pregled njegovega življenja, vladavine in teorij o izginotju leta 1825.

Aleksander I. Ruski (rusko: Александр I Павлович, Aleksandr I Pavlovič) (23. december 1777 (12. december po julijanskem koledarju) – 1. december 1825 (19. november po julijanskem koledarju)) znan tudi kot Aleksander Blaženi (rusko: Александр Благословенный, Aleksandr Blagoslovennyi), je bil ruski cesar od 23. marca 1801 do 1. decembra 1825 in prvi ruski kralj Poljske od leta 1815 do 1825. Bil je tudi veliki knez Finske in Litve.

Rodil se je v Sankt Peterburgu kot drugi sin velikega kneza Pavla Petroviča (kasneje cesar Pavla I.) in Marije Feodorovne, hčerke württemberškega vojvode. Po umoru svojega očeta leta 1801 je Aleksander zasedel prestol. Njegova vladavina je potekala v času velikih vojaško-političnih pretresov v Evropi, zlasti napoleonskimi vojnami, in je pomembno vplivala na potek zgodovine 19. stoletja.

Zgodnje življenje in značaj

Aleksander je odraščal pod vplivom striktega dvorskega reda in protokola, a je bil po naravi bolj premišljen in občutljiv kot njegov oster oče. V mladosti se je zanimala za izobraževanje in reformne ideje, imel pa je tudi močan verski vtis, ki je s časom postal še izrazitejši.

Začetek vladavine in poskusi reform

Na začetku vladavine je Aleksander pokazal naklonjenost določeni meri liberalizacije: obljubljal je reforme v upravi, pravu in izobraževanju ter podpiral ustanavljanje učnih ustanov in modernizacijo državnih služb. V tistem obdobju je obstajala tudi skupina svetovalcev in državnikov, ki so ga spodbujali k bolj sistematičnim spremembam, vendar so ga notranji dvoriščni interesi, plemiška konservativnost in zunanji pritiski omejevali.

Vloga v napoleonskih vojnah in evropska diplomacija

Aleksander je najprej sodeloval proti Napoleonu, nato pa je po začetnih porazih izkusil tudi obdobje taktičnih preobratov: leta 1812 je Rusija doživela napad Francije, po uspehu ruske obrambe pa so se razmere obrnile v prid zavezniškim silam. Po padcu Napoleona je Aleksander igral pomembno vlogo na dunajskem kongresu (1814–1815), kjer je oblikoval novo evropsko razmejitev in si prizadeval za stabilnost ter ravnotežje moči. Bil je eden od pobudnikov Svete alians (Holy Alliance), dokumenta o meddržavnem sodelovanju na temelju konservativnih in krščanskih načel.

Kralj Poljske in notranja politika

Po kongresu je Alek­sander postal kralj Ustanovljene Kraljevine Poljske (t. i. Kongresne Poljske) in ji podelil ustavo, ki je Poljski zagotavljala določeno stopnjo avtonomije. V praksi so bile ruske oblasti pogosto odločne pri ohranjanju nadzora, kar je postopoma povzročevalo nezadovoljstvo med poljsko elito in vojsko. V notranji politiki se je Aleksander skozi vladanje postopoma obračal k bolj konservativnim pozicijam — deloma zaradi strahu pred revolucijo in deloma pod vplivom lastne verske preobrazbe.

Verski značaj, vzdevek "Blaženi" in osebno življenje

Aleksander je v poznejših letih kazal izrazito versko nagnjenost; bil je znan po pobožnosti, dobrodelnosti in iskanju moralnih idealov, kar mu je prineslo vzdevek Aleksander Blaženi. Poročil se je z Luizo Bavarsko (v Rusiji znano kot Elizabeta Aleksejevna). Njuna zveza je bila včasih napeta in ni rodila jasnega moškega naslednika, kar je kasneje prispevalo k zapletenim dinastičnim razmeram po njegovi smrti.

Sumljiva smrt v Taganrogu in teorije zarote

Aleksandrova nenadna smrt 1. decembra 1825 v mestu Taganrog (južna Rusija) uradno pogosto omenjajo kot posledico bolezni (verjetno tifus ali posledica drugih zdravstvenih težav). Zaradi nenadne narave smrti in nereda v informiranju so se hitro pojavile govorice in teorije zarote. Najbolj znana različica trdi, da naj Aleksander ne bi smrtno umrl, temveč naj bi se odpovedal prestolu in v anonimnosti živel kot redovnik – po eni izmed najbolj razširjenih legend je živel pod imenom Feodor Kuzmich. To pripisovanje monaškega identiteta temelji na pričevanjih in kasnejših trditvah, a trdni zgodovinski dokazi za to manjkajo.

Posledice smrti: Dekabristi in nasledstvo

Aleksandrova smrt je nastopila v času, ko so bili vojaški in državni krogi zmedeni glede nasledstva — njegov mlajši brat Konstantin je bil v konfliktu glede prestolonasledstva, kar je neposredno prispevalo k Dekabrističnemu uporu decembra 1825, ko so nezadovoljni častniki v Sankt Peterburgu organizirali vstajo proti nasledstvu in avtoriteti. Upor je bil zadušen, na prestol pa je kmalu zatem stopil Aleksandrov mlajši brat Nikolaj I., ki je utrdil konservativno in avtoritarno smer države.

Zapuščina

Aleksander I. ostaja ena izmed kompleksnejših osebnosti ruske zgodovine: kombinacija začetnih liberalnih naklonjenosti, pomembne vloge v porazu Napoleona in oblikovanju povojne Evrope, poznejše verske preobrazbe in skrivnostne smrti daje njegovi podobi trdnost in hkrati negotovost. Njegovo vladanje je oblikovalo 19. stoletje v Rusiji — v družbeni in mednarodni sferi — ter pripeljalo do dogajanja, ki je pripravljalo teren za nadaljnje revolucije in spremembe.

Skrivnostna smrt

Car Aleksander I. je postajal vse bolj sumničav do ljudi okoli sebe, zlasti po poskusu ugrabitve, ko je bil na poti na konferenco v Aachen v Nemčiji.

Jeseni leta 1825 je cesar zaradi vse hujše bolezni svoje žene odpotoval na jug Rusije. Med potovanjem se je prehladil in se razvil v tifus, za katerim je 19. novembra (po našem štetju)/1. decembra 1825 umrl v južnem mestu Taganrog. Njegova žena je umrla nekaj mesecev pozneje, ko so cesarjevo truplo prepeljali v Sankt Peterburg na pogreb. Pokopali so ga 13. marca 1826 v katedrali svetega Petra in Pavla v Petropavlovski trdnjavi v Sankt Peterburgu.

Zaradi nepričakovane carjeve smrti daleč od prestolnice so se pojavile govorice, da sta bila njegova smrt in pogreb uprizorjena, da bi lahko preostanek življenja preživel v samoti. Nekateri pravijo, da je nekdanji cesar postal menih v Počajevski lavri ali Kijevsko-Pečerski lavri ali kje drugje. Skrivnostni puščavnik Feodor Kuzmič (ali Kozmič) se je leta 1836 pojavil v Sibiriji, leta 1864 umrl blizu Tomska in bil sčasoma poveličan kot svetnik pravoslavne cerkve. Mnogi ljudje, vključno z nekaterimi zgodovinarji, so domnevali, da je bil Aleksander I. pod izmišljeno identiteto. Čeprav obstajajo pričevanja, da je "Feodor Kozmič" v svojem prejšnjem življenju morda pripadal višji družbeni ravni, trditve, da je bil Aleksander I., niso bile nikoli dokazane.

Smrt Aleksandra I. v Taganrogu (litografija iz 19. stoletja.


Palača Aleksandra I. v Taganrogu, kjer je ruski cesar umrl leta 1825.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Aleksander I. Ruski?

V: Kdaj se je rodil Aleksander I. Ruski?

V: Kdaj je Aleksander I. Ruski postal cesar?

V: V katerem obdobju je Aleksander I. Ruski vladal Rusiji?

V: Kdaj je Aleksander I. Ruski umrl?

V: Kaj je povzročilo širjenje govoric o smrti Aleksandra I. Ruskega?

V: Kako je bil znan Aleksander I. Ruski?

Išči po črki