Aleksander I. Ruski (rusko: Александр I Павлович, Aleksandr I Pavlovič) (23. december 1777 (12. december po julijanskem koledarju) – 1. december 1825 (19. november po julijanskem koledarju)) znan tudi kot Aleksander Blaženi (rusko: Александр Благословенный, Aleksandr Blagoslovennyi), je bil ruski cesar od 23. marca 1801 do 1. decembra 1825 in prvi ruski kralj Poljske od leta 1815 do 1825. Bil je tudi veliki knez Finske in Litve.
Rodil se je v Sankt Peterburgu kot drugi sin velikega kneza Pavla Petroviča (kasneje cesar Pavla I.) in Marije Feodorovne, hčerke württemberškega vojvode. Po umoru svojega očeta leta 1801 je Aleksander zasedel prestol. Njegova vladavina je potekala v času velikih vojaško-političnih pretresov v Evropi, zlasti napoleonskimi vojnami, in je pomembno vplivala na potek zgodovine 19. stoletja.
Zgodnje življenje in značaj
Aleksander je odraščal pod vplivom striktega dvorskega reda in protokola, a je bil po naravi bolj premišljen in občutljiv kot njegov oster oče. V mladosti se je zanimala za izobraževanje in reformne ideje, imel pa je tudi močan verski vtis, ki je s časom postal še izrazitejši.
Začetek vladavine in poskusi reform
Na začetku vladavine je Aleksander pokazal naklonjenost določeni meri liberalizacije: obljubljal je reforme v upravi, pravu in izobraževanju ter podpiral ustanavljanje učnih ustanov in modernizacijo državnih služb. V tistem obdobju je obstajala tudi skupina svetovalcev in državnikov, ki so ga spodbujali k bolj sistematičnim spremembam, vendar so ga notranji dvoriščni interesi, plemiška konservativnost in zunanji pritiski omejevali.
Vloga v napoleonskih vojnah in evropska diplomacija
Aleksander je najprej sodeloval proti Napoleonu, nato pa je po začetnih porazih izkusil tudi obdobje taktičnih preobratov: leta 1812 je Rusija doživela napad Francije, po uspehu ruske obrambe pa so se razmere obrnile v prid zavezniškim silam. Po padcu Napoleona je Aleksander igral pomembno vlogo na dunajskem kongresu (1814–1815), kjer je oblikoval novo evropsko razmejitev in si prizadeval za stabilnost ter ravnotežje moči. Bil je eden od pobudnikov Svete alians (Holy Alliance), dokumenta o meddržavnem sodelovanju na temelju konservativnih in krščanskih načel.
Kralj Poljske in notranja politika
Po kongresu je Aleksander postal kralj Ustanovljene Kraljevine Poljske (t. i. Kongresne Poljske) in ji podelil ustavo, ki je Poljski zagotavljala določeno stopnjo avtonomije. V praksi so bile ruske oblasti pogosto odločne pri ohranjanju nadzora, kar je postopoma povzročevalo nezadovoljstvo med poljsko elito in vojsko. V notranji politiki se je Aleksander skozi vladanje postopoma obračal k bolj konservativnim pozicijam — deloma zaradi strahu pred revolucijo in deloma pod vplivom lastne verske preobrazbe.
Verski značaj, vzdevek "Blaženi" in osebno življenje
Aleksander je v poznejših letih kazal izrazito versko nagnjenost; bil je znan po pobožnosti, dobrodelnosti in iskanju moralnih idealov, kar mu je prineslo vzdevek Aleksander Blaženi. Poročil se je z Luizo Bavarsko (v Rusiji znano kot Elizabeta Aleksejevna). Njuna zveza je bila včasih napeta in ni rodila jasnega moškega naslednika, kar je kasneje prispevalo k zapletenim dinastičnim razmeram po njegovi smrti.
Sumljiva smrt v Taganrogu in teorije zarote
Aleksandrova nenadna smrt 1. decembra 1825 v mestu Taganrog (južna Rusija) uradno pogosto omenjajo kot posledico bolezni (verjetno tifus ali posledica drugih zdravstvenih težav). Zaradi nenadne narave smrti in nereda v informiranju so se hitro pojavile govorice in teorije zarote. Najbolj znana različica trdi, da naj Aleksander ne bi smrtno umrl, temveč naj bi se odpovedal prestolu in v anonimnosti živel kot redovnik – po eni izmed najbolj razširjenih legend je živel pod imenom Feodor Kuzmich. To pripisovanje monaškega identiteta temelji na pričevanjih in kasnejših trditvah, a trdni zgodovinski dokazi za to manjkajo.
Posledice smrti: Dekabristi in nasledstvo
Aleksandrova smrt je nastopila v času, ko so bili vojaški in državni krogi zmedeni glede nasledstva — njegov mlajši brat Konstantin je bil v konfliktu glede prestolonasledstva, kar je neposredno prispevalo k Dekabrističnemu uporu decembra 1825, ko so nezadovoljni častniki v Sankt Peterburgu organizirali vstajo proti nasledstvu in avtoriteti. Upor je bil zadušen, na prestol pa je kmalu zatem stopil Aleksandrov mlajši brat Nikolaj I., ki je utrdil konservativno in avtoritarno smer države.
Zapuščina
Aleksander I. ostaja ena izmed kompleksnejših osebnosti ruske zgodovine: kombinacija začetnih liberalnih naklonjenosti, pomembne vloge v porazu Napoleona in oblikovanju povojne Evrope, poznejše verske preobrazbe in skrivnostne smrti daje njegovi podobi trdnost in hkrati negotovost. Njegovo vladanje je oblikovalo 19. stoletje v Rusiji — v družbeni in mednarodni sferi — ter pripeljalo do dogajanja, ki je pripravljalo teren za nadaljnje revolucije in spremembe.
