Katarina II. Ruska (tudi Katarina Velika ali Jekaterina Aleksejevna) (21. april 1729, Šentin, Nemčija - 17. november 1796, Carskoje Selo, Rusija) je bila ruska cesarica od leta 1762 do svoje smrti. Na oblast je prišla z državnim udarom, s katerim so odstavili njenega moža, ki je bil ubit. Katarinina vladavina je trajala več kot tri desetletja in je imela pomemben vpliv na razvoj Rusije kot evropske sile.

Začetki in vzpon na oblast

Katarina se je rodila kot princesa iz nemške kneževske družine. Po prihodu v Rusijo je sprejela pravoslavje in se poročila s starejšim tedaj carjem Petrom III. Njeno prevzemanje oblasti leta 1762 je potekalo hitro: podpirali so jo del vojske, dvorišča in nekateri visoki uradniki. Po državnem udaru je oblast prevzela sama in se proglasila za cesarico.

Notranja politika in reforme

Katarina je bila navdušena nad idejami razsvetljenstva in je komunicirala z misleci, kot sta bila Voltaire in Diderot. Poskušala je modernizirati upravo in pravni red, med njenimi pomembnejšimi ukrepi so bili:

  • priprava vseobsegajočega vodnika za zakonodajo (t. i. "Nakaz" ali "Instruction") in sklic izobraževalnih in zakonodajnih komisij (1767);
  • uvedba upravne reforme iz leta 1775, ki je preuredila lokalno upravo in okrožja (gubernije) za učinkovitejše upravljanje velikega ozemlja;
  • leta 1785 izdaja listin, ki so podelile plemstvu več pravic in potrdile njihovo družbeno vlogo (t. i. "Charter to the Nobility");
  • spodbujanje izobraževanja, ustanavljanje šol, knjižnic in podporo umetnosti ter znanosti.

Hkrati pa je vladavina prinesla krepitev položaja plemstva in omejevanje pravic kmetov: večanje fevdalnih obveznosti in razširitev kmetijskega dela so vodili v poslabšanje položaja vaških prebivalcev. To je privedlo tudi do velikega upora pod vodstvom Jemeljana Pugačova (1773–1775), ki je bil s požrtvovalno vojaško akcijo zatrt. Po uporu je cesarica utrdila represivne ukrepe, kar je zmanjšalo možnosti za večje socialne spremembe napram njenim razsvetljenim idejam.

Zunanja politika in vojne

Katarina je znatno razširila ozemlje Rusije in okrepila njen položaj v Evropi. V vojnah proti Osmanskemu cesarstvu in Poljsko-litvanski skupnosti je osvojila veliko ozemlja na zahodu in jugu. Med pomembnejšimi dogodki so:

  • rusko-turške vojne, ki so se končale z določitvijo mej in pridobitvijo obalnih območij ob Črnem morju (pomemben sporazum je bil mirovni dogovor iz 1774, ki je povečal ruski vpliv v regiji);
  • aneksija Krima leta 1783, kar je Rusiji zagotovilo neposreden dostop do Črnega morja;
  • udeležba pri delitvah Poljske (prve delitve 1772 in nadaljnje dogodke v 1790-ih), zaradi katerih je Rusija pridobila velika zahodna ozemlja in utrdila svoj vpliv v srednji Evropi.

Kultura, gospodarstvo in osebno življenje

Katarina je bila velik zaščitnik umetnosti, kulture in znanosti. Ustanovila je številne institucije, širila zbirke umetnin (osnova današnje Ermitraže), spodbujala gradnjo palač, muzejev in izobraževalnih ustanov. Poskušala je privabiti tuje strokovnjake in umetnike v Rusijo ter popularizirati evropsko kulturo na dvoru.

V osebnem življenju je bila znana po številnih ljubezenskih zvezah in vplivnih favoritih, kar je še dodatno prispevalo k legendam in kontroverzam okoli njenega ugleda. Viri o njenem zasebnem življenju so pogosto, včasih senzacionalno, interpretirani tudi v kasnejši zgodovini.

Smrt in zapuščina

Katarina je umrla 17. november 1796 v Carskoje Selo. Njena vladavina je Rusijo preoblikovala v veliko evropsko moč: država je pridobila nove pokrajine, centralna uprava je bila okrepljena, kultura in znanost pa sta napredovali. Hkrati je njena politika utrdila položaj plemstva in poslabšala položaj kmetov, kar je pustilo trajne družbene posledice.

V zgodovini je Katarina II. ocenjena kot vladarica složene narave: reformatorica in mecena kulture na eni strani, avtoritarna vladarica z omejeno družbeno odgovornostjo do nižjih slojev na drugi. Njena vladavina ostaja ključna za razumevanje prehoda Rusije v moderno dobo in njene vloge v evropski politiki 18. stoletja.