Noetova barka

Opis

Po Svetem pismu je bila skrinja narejena iz sipjega lesa. Gopherwood je verjetno les ciprese, ki so ga na Bližnjem vzhodu uporabljali za izdelavo ladij. Cipresa je bila primerna za izdelavo ladij, ker je imela močan les iz velikega debla in vej. Vendar nihče ne ve zagotovo, kakšno drevo je bil gopherwood.

Skrinja je bila 300 komolcev dolga in 50 komolcev široka, visoka pa 30 komolcev. Dolgo časa ljudje niso vedeli, koliko natančno znaša en komolec. Nekega dne v poznejših letih 19. stoletja so arheologi v Jeruzalemu našli predor. Ta predor je bil zgrajen v času kralja Ezekije (okoli leta 700 pr. n. št.). Na vhodu je bil napis, ki je trdil, da je predor dolg 1200 komolcev. Arheologi so predor izmerili in ugotovili, da je dolg 1800 čevljev (54 000 centimetrov). Tako zdaj ljudje vedo, da je hebrejski loket vsaj v času kralja Ezekija znašal 20,4 palca (51,816 centimetra).

Oblika in velikost skrinje sta bili zelo primerni za plavanje (skrinja je bila narejena za plavanje in ne za hitro pot po vodi). Številne tovorne ladje so zgrajene kot Noetova skrinja, saj je ta oblika zelo stabilna v vodi.

Ko je Noe končal s sestavljanjem skrinje iz desk iz surove lesa, jo je moral narediti vodotesno (da voda ne bi prišla v notranjost skrinje). Po Svetem pismu je Bog Noetu naročil, naj uporabi smolo, vodoodporen material, s katerim bo pobarval notranjost in zunanjost.

Gradnja skrinje je glede na Noetovo starost in starost njegovih sinov ob začetku potopa verjetno trajala približno 55-75 let.

Naravoslovni pristopi

V renesansi se je pojavila nova vrsta učenja. Ti ljudje nikoli niso dvomili o dobesedni resnici zgodbe o arki. O njej so začeli razmišljati s praktičnega vidika. V 15. stoletju je Alfonso Tostada pisal o logiki arke, vključno s stvarmi, kot sta ureditev za odstranjevanje gnoja in kroženje svežega zraka. Geometer iz 16. stoletja Johannes Buteo je določil notranje mere ladje. V njem je predvidel tudi prostor za Noetove mlinčke in peči brez dima. Njegov model so uporabili tudi poznejši ljudje.

V 17. stoletju so odkrili Ameriko in jo začeli raziskovati. To je povzročilo nove težave. Vse vrste so se morale po potopu ponovno razširiti z ene točke. Očiten odgovor je bil, da se je človek po uničenju babilonskega stolpa razširil po celinah. Različne skupine so s seboj vzele živali. Nekateri rezultati so se zdeli nenavadni: zakaj so domorodci v Severni Ameriki vzeli grlice, ne pa tudi konjev, se je leta 1646 spraševal sir Thomas Browne? "Zelo nenavadno je, kako je lahko Amerika polna zveri in škodljivih živali, a v njej ni tistega nujnega bitja, konja."

Browne je bil med prvimi, ki so podvomili v spontano nastajanje. Bil je zdravnik in ljubiteljski znanstvenik, ki je to opazko podal mimogrede. Tudi svetopisemski učenjaki tistega časa, kot sta bila Justus Lipsius (1547-1606) in Athanasius Kircher (ok. 1601-80), so začeli podrobneje preučevati zgodbo o arki. Svetopisemsko pripoved so skušali uskladiti z naravoslovnim znanjem svojega časa. Hipoteze, ki so iz tega nastale, so bile pomembne. Bile so gonilna sila preučevanja geografske razširjenosti rastlin in živali. V 18. stoletju je ta vrsta študij postala biogeografija. Naravoslovci so začeli ugotavljati povezave med podnebjem ter živalmi in rastlinami, ki so se mu prilagodile. Ena od pomembnih teorij pravi, da je biblijski Ararat prepreden z različnimi podnebnimi območji. Ko se je podnebje spremenilo, so se premaknile tudi z njim povezane živali. Sčasoma so se razširile in ponovno naselile svet.

Težava je bila tudi v vedno večjem številu znanih vrst: Kircherju in prejšnjim naravoslovcem ni bilo težko najti prostora za vse znane živalske vrste v skrinji, toda v času dela Johna Raya (1627-1705), le nekaj desetletij po Kircherju, so jih našli še veliko več. Vključitev celotnega spektra živalske raznolikosti v zgodbo o Arki je postajala vse težja in do leta 1700 je le malo naravoslovcev videlo razloge za dobesedno razlago zgodbe o Noetovi arki.

Replika v polni velikosti

Leta 2011 so v Dordrechtu na Nizozemskem postavili repliko Noetove arke v naravni velikosti.