Gledališče

Zgodovina

Stara Grčija

Prvi ljudje, za katere vemo, da so ustvarjali gledališke igre, so bili stari Grki okoli leta 500 pred našim štetjem.Razdelili so jih na dve vrsti: tragedijo in komedijo. Ta delitev se uporablja še danes. Najbolj znani starogrški pisci dramskih del so bili Ajshil, Sofokles, Evripid in Aristofan. Nekatere njihove igre so se ohranile in se igrajo še danes.

Te starogrške igre so igrali na prostem v velikih amfiteatrih, da si jih je lahko ogledalo veliko ljudi. Dramatiki so se pomerili na tekmovanjih (ljudje, ki pišejo igre, se imenujejo dramatiki), zmagovalec pa je dobil nagrado.

Grki so imeli veliko odličnih idej. Uporabljali so mehanske naprave, kot so lopute in machina: žerjav za dvigovanje bogov na oder in z njega (od tod "Deus ex machina"). Imeli so grški pevski zbor, ki je gledalcem ponujal informacije za spremljanje predstave. Zbor je komentiral teme in pokazal, kako bi se občinstvo lahko odzvalo na dramo. Igralci so nosili maske. Ilustracije na vazah prikazujejo maske v obliki čelade, ki pokrivajo celoten obraz in glavo, z luknjami za oči in majhno odprtino za usta ter lasuljo. Maska naj bi se "zlila" z obrazom in igralcu omogočila, da se vživi v vlogo. Zato gledalci niso razmišljali o igralcu, temveč o liku.

Srednji vek

Katoliška cerkev je v srednjem veku začela uporabljati gledališče kot način pripovedovanja zgodb iz Svetega pisma ljudem, ki niso znali brati. Pisali so igre skrivnosti, v katerih je vsak del svetopisemske zgodbe predstavljal igro, ki jo je uprizorila druga skupina ljudi. Pisali so igre o čudežih, ki so govorile o življenju svetnikov. Pisali so moralne igre, v katerih so gledalce učili, kako živeti dobro krščansko življenje.

Igre komedije dell'arte

V 15. stoletju so po Italiji potovale skupine igralcev, ki so igrale komične igre za zabavo meščanov. Te igre so se imenovale Commedia dell'arte, v njih pa so nastajale različne zgodbe o isti skupini likov. Pogosto so igralci za vsako predstavo izmišljali govorjene replike.

V Italiji in Franciji so bile v tem času priljubljene tudi druge vrste iger, imenovane neoklasične drame in neoklasične komedije. Te igre so bile napisane po vzoru iger iz antične Grčije in Rima.

Elizabetinsko gledališče

Konec 16. stoletja (pred letom 1600) so potujoči igralci začeli nastopati v stalnih gledaliških stavbah. V tem obdobju je William Shakespeare napisal. Živel je med letoma 1564 in 1616. V tistem času v Angliji ženske niso smele nastopati, zato so moški igralci igrali ženske like.

Njegovo gledališče je bilo v Londonu v Angliji. Imenovalo se je Globe Theatre. To je bilo gledališče na prostem, v katerem so igre za veliko občinstvo igrali podnevi. Njegove igre so bile zelo priljubljene in mnoge se igrajo še danes. Veliko ljudi meni, da je bil Shakespeare eden najboljših dramatikov (pisec iger).

Igre, vključno s Shakespearovimi, so bile v času protektorata prepovedane. Po tem je bilo napisanih in odigranih še veliko več iger.

Igre iz leta 1900

Po drugi svetovni vojni so dramatiki v Evropi in ZDA začeli pisati igre v novem slogu, imenovanem "gledališče absurda". Ko so videli grozote vojne, so ti dramatiki začutili, da so bile vse njihove stare vrednote uničene. Dramatiki, kot so Samuel Beckett, Eugène Ionesco, Harold Pinter in Jean Genet, so napisali igre, ki veljajo za "gledališče absurda".

V igrah "gledališča absurda" se pojavljajo nekatere iste ideje kot v filozofiji (načinu razmišljanja), imenovani eksistencializem. Eksistencializem se zelo razlikuje od mnogih drugih filozofij. Večina religij in filozofij pravi, da ima človeško življenje smisel (ali namen). Filozofija eksistencializma pa pravi, da človeško življenje nima smisla (ali namena). Kadar nekaj nima smisla, je to "absurdno". (absurd pomeni neumen in nesmiseln.)

Igre, napisane v tem slogu, silijo k razmišljanju o vprašanjih, kot sta "kako je biti človek v svetu?" in "kaj pomeni za človeka biti svoboden?" Pogosto so polne žalostnih čustev, kot so skrb, strah in misli na smrt.

Starodavno rimsko gledališče v Siriji


Neolitska kamnita maska, 7.000 let pred našim štetjem.


Harlekina in Columbina

Prekinitve gledališča

Gledališki oddih je oblika kratkih počitnic, ki temelji na ogledu gledališke predstave. Gledališke počitnice običajno vključujejo nočitev v hotelu, ki je vključena v ceno.