Sofokles: življenje, dela in najpomembnejše tragedije (Ojdip, Antigona)

Sofokles (497 pr. n. št., 496 pr. n. št. ali 495 pr. n. št. - 406 pr. n. št.) je bil starogrški pisatelj, ki je po podatkih Sude napisal več kot 100 iger. Le sedem njegovih tragedij se je ohranilo v celoti. Sofoklej je bil drugi od treh največjih starogrških piscev tragedij, druga sta bila Ajshil in Evripid.

Najbolj znani Sofoklejevi tragediji sta tragediji o Ojdipu in Antigoni, ki ju pogosto imenujemo tebanske drame. Vsaka igra je bila del različne tetralogije (sklop štirih iger), katere drugi deli so danes izgubljeni.

Življenje in javna vloga

Sofokles naj bi se rodil v okolici Atene, v naselju Kolonos, v ugledni in premožni družini. V mladosti je bil znan kot nadarjen igralec in pesnik; pozneje je sodeloval tudi v javnem življenju Aten. V času svoje dolge kariere je opravljal različne državnopravne in verske funkcije ter bil udeležen v političnem in vojaškem dogajanju svojega časa. Umrl je okoli leta 406 pr. n. št., pri starosti, ki naj bi bila več kot devetdeset let.

Literarno delo in slog

Sofokles je bil izredno plodovit dramatik; Suda mu pripisuje več kot sto del, vendar se danes ohrani le sedem njegovih tragedij v celoti. Bil je inovativen v dramatični tehniki: uvaja tretjega igralca (kar je razširilo možnost dialoga in zapletov), povečuje psihološko kompleksnost likov in zmanjšuje odvisnost igre od zbora (hora). Nekateri mu pripisujejo tudi prispevek k uvajanju scenografije oziroma slikovitih kulis.

Njegove tragedije izstopajo po:

  • tematski globini — obravnavajo konflikte med usodo in svobodno voljo, med božanskimi in človeškimi zakoni;
  • psihološki prepričljivosti — liki niso enodimenzionalni, njihova dejanja izhajajo iz notranjih motivacij in protislovij;
  • dramski ironiji — Sofokles je mojster situacij, kjer gledalec ve več kot osebe na odru, kar povečuje tragičnost dogodkov.

Ohranjenih sedem tragedij

Od vseh njegovih del se je v celoti ohranilo sedem tragedij, ki predstavljajo raznolik vpogled v njegovo ustvarjalnost. Med njimi so:

  • Ajax (Aias) — tema je junakova dramična tragedija ponosa, vojaške časti in norosti;
  • Antigona — v tej igri (pogosto imenovani tudi tebanska drama) se prepleta konflikt med božanskimi in človeškimi zakoni, upora posameznice proti oblasti in vprašanja vesti ter dolžnosti; glavna protagonistka se imenuje Antigona in njena tragična odločitev za nedavno pokopano brata sproži spopad s Kreonom. (V besedilu zgoraj omenjena kot Antigona).
  • Trahinjanke (Ženske iz Trahisa) — igra obravnava posledice Heraklovega nasilja in družinskih tragedij;
  • Ojdip kralj (Oedipus Rex) — verjetno najbolj znana Sofoklejeva igra; sledi usodnemu razkritju, da je Ojdip nevede ubil svojega očeta in se poročil z lastno materjo, kar ustvari vrhunec dramatike in primer tragedije zaradi spoznanja. (V besedilu zgoraj omenjena kot tragedija o Ojdipu).
  • Ojdip v Kolonu (Oedipus at Colonus) — nadaljevanje zgodbe Ojdipa v izgnanstvu; igra se ukvarja z izpolnitvijo prerokbe in očetovo smrtjo v zavetju svete zemlje;
  • Philoktetes (Filoktét) — raziskuje vprašanja izdaje, trpljenja in moralne odgovornosti glede ranjenega junaka, ki je zapuščen na otoku;
  • Elektrina (Elektra) — tema je maščevanje, družinska napetost in moralna kompleksnost v odnosih med sorodniki.

Teme in pomen največjih del

Ojdip kralj je pogosto izpostavljen zaradi svoje mojstrske uporabe dramske ironije in raziskovanja usode: tragedija pokaže, kako poskusi izogniti usodi vodijo ravno vanjo. Njegov vpliv je velik tudi v filozofiji in psihologiji (npr. Freudova interpretacija).

Antigona obravnava vprašanja zakonodaje, morale in državniške oblasti. Spopad med Antigono in Kreonom je paradigma konflikta med posameznikovo vestjo in državnim aparatom; igra tudi opozarja na nevarnost trdega in nefleksibilnega uveljavljanja oblasti.

Vpliv in recepcija

Sofoklesov vpliv na zahodno dramatiko je izreden: njegovo poudarjanje psihološke resničnosti likov in izboljšave v zgradbi drame so postavile temelje za nadaljnji razvoj tragedije. Njegova dela so prevedena v mnoge jezike in pogosto uprizarjana vse do sodobnega časa. Filozofi, literarni kritiki in psihologi so njegove teme uporabljali kot izhodišče za razmišljanja o moralnih dilemah, usodi, identiteti in politiki.

Zaključek

Sofokles ostaja ena ključnih osebnosti antične drame: z inovacijami v scenskih postopkih, z globino likov in s sporočili, ki so ostala aktualna skozi stoletja, je postavil standard za razumevanje tragičnega in človeškega konflikta. Njegove igre, še posebej Ojdip in Antigona, so osrednji del klasičnega repertoarja in vir navdiha za gledališče, literaturo ter humanistično mišljenje.

Rimski Sofoklov doprsni kipZoom
Rimski Sofoklov doprsni kip

Marmorni relief pesnika, morda SofoklaZoom
Marmorni relief pesnika, morda Sofokla

Življenje

Sofokles, Sofilov sin, je bil bogat član podeželske skupnosti Kolonus Hippij v Atiki, ki je pozneje postala prizorišče njegovih iger. Tam se je verjetno tudi rodil. Rodil se je nekaj let pred bitko pri Maratonu leta 490 pr. n. št.: natančna letnica ni jasna, čeprav je najverjetneje 497/6. Sofoklejeva prva velika igra je bila leta 468 pr. n. št., ko je na gledališkem tekmovanju v Dioniziji prejel prvo nagrado pred vladajočim mojstrom atenske drame Ajshilom. Po Plutarhovem mnenju je do zmage prišlo v nenavadnih okoliščinah.

Preživele igre

  • Tebanske igre (Ojdipov cikel):
    • Antigona
    • Kralj Ojdip (Oedipus Rex ali Oedipus Tyrannos)
    • Ojdip v Kolosu
  • Ajax
  • Trahinije
  • Electra
  • Filoktet

Ojdipova zgodba

V Kralju Ojdipu je Ojdip glavni lik.

Ojdipovo smrt v otroštvu načrtujeta njegova starša Laius in Jokasta, da bi preprečila izpolnitev prerokbe. Služabnik izroči dojenčka brezmadežnemu paru, ki ga posvoji, ne da bi poznal njegovo zgodovino.

Ojdip sčasoma izve za prerokbo delfskega oraklja, da bo ubil očeta in se poročil z materjo. Mislil je, da so to njegovi posvojenci. Da bi se izognil svoji usodi, pobegne. Ojdip na križišču sreča moškega, ki ga spremljajo služabniki; Ojdip in moški se spopadeta in Ojdip ga ubije. Ta moški je bil njegov oče Lajus, kar pa takrat ni vedel nihče razen bogov.

Ojdip postane vladar Teb, ko reši uganko sfinge in se pri tem poroči z ovdovelim kraljem, svojo materjo Jokasto. S tem je pripravljeno prizorišče za grozote. Ko resnica pride na dan, Jokasta naredi samomor, Ojdip se oslepi in zapusti Tebe, otroci pa so prepuščeni, da sami razrešijo posledice.

V Ojdipu v Kolonu izgnani Ojdip ter njegovi hčeri Antigona in Izmena prispejo v mesto Kolon, kjer naletijo na atenskega kralja Tezeja. Ojdip umre, med njegovima sinovoma Polineikom in Eteoklom pa se začnejo težave.

V Antigoni je glavna junakinja Ojdipova hči. Antigona se mora odločiti, ali bo pustila truplo svojega brata Polineika nepokopano zunaj mestnega obzidja, izpostavljeno divjim živalim, ali pa ga bo pokopala in se soočila s smrtjo.

Kralj Kreon prepove pokop Polineika, ker je bil izdajalec mesta. Antigona se odloči, da bo pokopala njegovo truplo in se soočila s posledicami svojih dejanj. Kreon jo obsodi na smrt. Kreon je nazadnje prepričan, da Antigono osvobodi kazni, vendar je njegova odločitev prepozna in Antigona stori samomor. Zaradi njene smrti storita samomor še dva bližnja človeka kralja Kreona: njegov sin Hemon, ki naj bi se poročil z Antigono, in njegova žena, ki stori samomor po izgubi edinega preživelega sina.

Skozi takšne tragedije se vleče tema usode, ki se ji ni mogoče izogniti. Prepovedano dejanje je storjeno nedolžno, posledice pa so neusmiljene.

Sorodne strani

  • Gledališče antične Grčije

AlegsaOnline.com - 2020 / 2025 - License CC3