Eksistencializem: definicija, zgodovina in ključne ideje

Eksistencializem je široko razvejana filozofska smer, ki poudarja individualno izkušnjo, svobodo in odgovornost posameznika v svetu. Po tej usmeritvi so ljudje, za razliko od neživih predmetov, bitja z voljo in zavestjo, ki se zavedajo svoje omejenosti in smrtne narave. To zavedanje in potrebnost izbire sta v eksistencializmu bistvena.

Zgodovina in razvoj

Začel jo je danski filozof Søren Kierkegaard (1813–1855), ki je izpostavil pomen posameznikove vere, izkušenj in izbire pred abstraktnimi sistemskimi opisi. V 19. in 20. stoletju so ideje eksistencializma nadaljevali in razširili številni misleci; nekateri so jih povezali z religijo, mnogi pa so razvili bolj ateistične različice. Med pomembnimi virčki idej so bili tudi filozofija fenomenologije (npr. Edmund Husserl) in kritike racionalizma.

V 20. stoletju je eksistencializem postal predvsem znan preko evropskih pisateljev in filozofov. Sartre je na primer večino druge svetovne vojne preživel v nemškem zaporniškem taborišču, kjer je bral Heideggerjevo filozofijo. Ko je prišel na prostost, je imel predavanje z naslovom Eksistencializem in humanizem, ki je mnogim bralcem naredilo njegove ideje bolj dostopne. Drugi ključni avtorji so Martin Heidegger, Albert Camus, Simone de Beauvoir, pa tudi v literaturi Fjodor Dostojevski in Franz Kafka kot predhodniki eksistencialističnih tem.

Osnovne ideje

• Obstoj pred bistvom: osnovno geslo eksistencializma pravi, da »obstoj je pred bistvom« — to pomeni, da najprej obstajamo, šele nato oblikujemo svojo naravo, vrednote in pomen. Človek ni vnaprej določen z neminljivo »naravo«; svojo identiteto ustvarja skozi dejanja in izbire.
• Svoboda in odgovornost: po eksistencialistih je vsak posameznik svoboden pri izbiri svojih dejanj, obenem pa za te izbire v celoti odgovarja. Sartre je to strnil z besedami: "Obsojeni smo na to, da smo svobodni." Svoboda torej ni le privilegij, temveč tudi breme odgovornosti.
• Avtentičnost in »slaba vera«: eksistencialisti pozivajo k avtentičnemu življenju — sprejemanju svoje svobode in odgovornosti. Nasprotje tega je »slaba vera« (mauvaise foi), stanje, v katerem človek beži pred svojo svobodo in odgovornostjo z izgovori, socialnimi vlogami ali zunanjimi normami.
• Tesnoba, strah in zavest o smrti: eksistencializem pogosto izpostavlja intenzivna čustva, ki spremljajo zavedanje svobode in minljivosti. Ljudje, ki verjamejo v eksistencializem, si zastavljajo vprašanja, kot sta "kako je biti človek (oseba) v svetu?" in "kako lahko razumemo človekovo svobodo (kaj za človeka pomeni biti svoboden)?" Eksistencializem je pogosto povezan z negativnimi čustvi, kot so tesnoba (zaskrbljenost), strah (zelo močan strah) in smrtnost (zavedanje lastne smrti). Nekateri eksistencialisti, kot sta Sartre in Heidegger, menijo, da razmišljanje o teh čustvih ljudem pomaga izbrati način, kako želijo živeti svoje življenje.
• Absurd: pri nekaterih avtorjih, zlasti pri Albertu Camusu, se pojavlja pojem »absurda« — konflikt med človekovo željo po smislu in indiferentnostjo ali nerazložljivostjo sveta. Camus je v delu Mit o Sizifu raziskoval, kako človek kljub spoznanemu absurdnosti lahko najde način bivanja, ki nima iluzij, a je kljub temu poln.
• Vrste eksistencializma: obstajajo raznolike oblike — od krščanskega eksistencializma (Kierkegaard) do ateističnega (Sartre) in filozofsko-literarnih različic (Camus, Beauvoir).

Glavni misleci in dela

• Søren Kierkegaard — poudarek na posameznikovi veri, izbiri in subjektivni resnici.
• Fjodor Dostojevski — literarni predhodnik z močnimi eksistencialnimi vprašanji o svobodi, krivdi in smislu.
• Martin Heidegger — analiza bivanja (Dasein), pojmi, kot so »vrženost« (Geworfenheit) in avtentičnost.
• Jean-Paul Sartre — teoretična utemeljitev ateističnega eksistencializma; znana dela: Bitje in nič, Eksistencializem je humanizem, dramatika in romani.
• Simone de Beauvoir — eksistencializem v feminizmu (npr. Drugi spol).
• Albert Camus — poudarek na absurdu in uporu; znana dela: Tu je človek (L'Étranger), Mit o Sizifu, Kuga.
• Viktor Frankl — logoterapija, ki se v nekaterih točkah dotika eksistencialnih vprašanj smisla (prav tako reagira na tematiko trpljenja in vrednote življenja).

Vpliv in področja uporabe

Eksistencializem je vplival na literaturo, psihoterapijo, teologijo, umetnost in politiko. V literaturi so eksistencialne teme pogosto predstavljene skozi posameznikove notranje konflikte, v psihoterapiji pa so osrednje teme iskanje smisla, avtentičnost in soočanje s svobodo. Filozofija je podala okvir za razumevanje sodobne subjektivnosti in etičnih izbir v kompleksnem svetu.

Razlike do nihilizma in kritike

Eksistencializem se včasih zamenjuje z nihilizmom. Razlikuje se od nihilizma, vendar je med njima nekaj podobnosti. Nihilisti menijo, da človeško življenje sploh nima smisla (ali namena), eksistencializem pa pravi, da si mora človek sam izbrati svoj namen. Kritiki eksistencializma opozarjajo na možne pomankljivosti: pretirano poudarjanje individualizma, zapostavljanje družbenih struktur, tveganje relativizma vrednot ter težave pri zagotavljanju skupnih etičnih meril.

Zaključek in nadaljnje branje

Eksistencializem ne ponuja enega samega odgovora, temveč skuša osvoboditi posameznika od vnaprej določenih razlag in poudariti pomen osebnih odločitev. Bralcem, ki želijo poglobiti razumevanje, so priporočljive uvodne knjige in eseji velikih avtorjev (Kierkegaard, Sartre, Camus, Heidegger) ter lažja predavanja, kot je Sartrovo Eksistencializem in humanizem, ki ponujajo jasno izhodišče za nadaljnje študije.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je eksistencializem?

V: Kdo je začel eksistencializem?

V: Ali eksistencializem pravi, da ima človeško življenje smisel ali namen?

V: Kako se to razlikuje od nihilizma?

V: Katera čustva so pogosto povezana z eksistencializmom?

V: Kaj menijo eksistencialisti o sprejemanju odločitev?

Išči po črki