Kontrabas je velik godalni inštrument, običajno najnižji v družini godal. Pogosto ga imenujemo tudi pokončni bas ali stojni bas. Uporablja se v symfoničnih orkestrih, jazzovskih ansamblih, skupinah rockabilly, bluegrassu in nekaterih country glasbenih zasedbah. Igra predvsem nizke tone in v ansamblih pogosto predstavlja temelj harmonije in ritma — v džezovskih skupinah je to t. i. basovska linija. Kontrabas je zgrajen po istem načelu kot manjša godala, npr. violina, viola in violončelo, a je bistveno večji in nižji.

Zgradba in materiali

Kontrabas ima sestavne dele, kot so: glava (scroll), ključavnice (pegbox), vrat, prstna deska, most, telesa, repni kos (tailpiece) in konica (endpin). Notranji elementi, pomembni za zvok, sta zvočni drog (soundpost) in notranja opora (rilop). Pogosto se uporabljajo materiali: smreka za zgornjo ploščo, javor za zadnjo ploščo in stranice ter ebenovina ali palisander za detajle. Prstna deska je običajno brez pragov (fretless), kar omogoča gladko intonacijo in specifičen tonski odtenek.

Tonalne lastnosti in uglaševanje

Standardno uglaševanje štiristrunskega kontrabasa je E1–A1–D2–G2 (najnižji ton E1 približno 41,2 Hz). Zgoraj navedeno pomeni, da inštrument zveni eno oktavo nižje, kot je zapisano v notah: za praktičnost branja so mnoge partiture zapisane oktavo višje. Obstajajo tudi različice s peto struno (npr. z dodatnim nizkim B ali pa s široko raztegnjenim C), prav tako so razširitve (C-extension) pogoste pri orkestrskih basistih.

Načini igranja in tehnike

Najpogostejši načini igranja so:

  • Pizzicato – brenkanje strune s prsti; v jazzu je to osnovna tehnika za ustvarjanje walking bass linij.
  • Arco – igranje z lokom, uporabljeno v orkestrih in solističnih nastopih za dolge, nosilne tone.
  • Slap – udarjanje in brenkanje hkrati; popularno v rockabillyju in pri nekaterih bluegrass izvajalcih.
  • Harmoniki – dotik strune na točkah nodalov za višje, eterične tone.

Kontrabas je običajno brez pragov, zato zahteva natančno uho in dobro tehniko pri pozicioniranju prstov. Endpin omogoča prilagoditev višine; mnogi basisti igrajo stoje (z visokim stolom ali brez), drugi sedejo na poseben stol ali stol z višjim sedalom.

Vloga v orkestru in v jazzu

V orkestru kontrabas tvori temelj ritmično-harmonične strukture skupaj s sekcijo tolkal ali harfo. Igra pogosto zgoščene harmonične funkcije in bas linije, ki podpirajo violine, viole in violončela. V jazzovskem kontekstu je kontrabas ključnega pomena za vzpostavljanje pulza in harmonije: basist gradi walking bass linije, sinkopirane figure ali solo improvizacije. V popularnih zvrsteh, kot so rockabilly, bluegrassu in country glasbenih skupinah, se pogosto uporablja tehnika slapa in močno poudarjen pizzicato.

Različice, zgodovina in uporaba

Kontrabas izhaja iz družine viol in contraviol ter se je razvil v več oblikah skozi 17. in 18. stoletje. Danes obstajajo različice z različno velikostjo (1/4 do 4/4), z različnim številom strun (4 ali 5) in z elektrificiranimi izvedbami (električni bas ali ojačan akustični kontrabas) za delo z zvočno opremo. V klasični glasbi se pogosto uporablja tudi kontrabas z različnimi nastavki, kot so navojne ključavnice (fine tuners) in C-extension za širši razpon.

Vzdrževanje in izbira inštrumenta

Pri nakupu je pomembno upoštevati velikost, kakovost izdelave in material strun (gutene, jeklene ali sintetične). Redno vzdrževanje vključuje menjavo strun, uporabo pravega loka, nanos smole (rosina) in skrb za ustrezno vlažnost, saj se les lahko razpoči ali se zvočni drog premakne. Za začetnike so na voljo manjše velikosti (3/4, 1/2 itd.), medtem ko profesionalci običajno igrajo na polno (4/4) velikost.

Zaključek: Kontrabas je vsestranski inštrument z bogatim, vročim zvokom, ki drži ritem in harmonijo v številnih glasbenih slogih — od simfoničnih orkestrov do džez klubov in roots glasbe.