Bas kitara

Zgodovina

Bas kitaro je v tridesetih letih prejšnjega stoletja prvič izdelal izumitelj Paul Tutmarc v Seattlu v ameriški zvezni državi Washington. Vendar se je za instrument, ki ga je izdelal Tutmarc, zanimalo zelo malo glasbenikov. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavila potreba po novem instrumentu. Takrat je bil kontrabas glavni basovski instrument, ki se je uporabljal v jazzu, bluesu, folku, zgodnji rock glasbi in bluegrassu. Težava je bila v tem, da je bil kontrabas velik, težak, težko ga je bilo prenašati, težko je bilo igrati natančne note in težko ga je bilo narediti glasnejšega z basovskim ojačevalnikom. Glasbeniki so želeli manjši instrument, ki bi tehtal manj ter bi ga bilo lažje igrati in ojačati. Izumitelji so poskušali najti načine za izdelavo manjšega in lažjega basovskega instrumenta. Eden od teh izumiteljev je bil Leo Fender iz Združenih držav Amerike. Leo Fender je v petdesetih letih prejšnjega stoletja razvil bas kitaro in pri tem uporabil zamisli, ki jih je razvil Tutmarc.

Leo Fender je za bas kitaro uporabil veliko delov, ki so podobni delom električne kitare. Leo Fender je instrument poimenoval "Fender Precision Bass". Besedo "Precision" je v imenu uporabil zato, ker je imel njegov instrument na vratu kovinske prage. Kontrabas ni imel pragov na vratu. Pragovi na bas kitari so glasbenikom olajšali igranje natančnih not. Bas kitara, ki jo je razvil Leo Fender, je postala zelo priljubljena. V 2000-ih letih so številne bas kitare še vedno oblikovane tako, da so videti kot njegova bas kitara Fender Precision Bass.

Opis

Bas kitare so običajno izdelane iz lesa. Glavni deli so ohišje, vrat, prstna plošča, pragovi in strune. Telo je izdelano iz lesa. Lesen vrat je prilepljen ali privijačen na telo. Na vrat je nato prilepljena lesena prstna plošča. Na prstno ploščico so prilepljene tanke kovinske ploščice, imenovane pragovi. Pragovi so nameščeni na določenih mestih vzdolž podlage, pri čemer vsak pragovi predstavljajo eno polovico stopnje zahodne tonske lestvice.

Na dnu telesa je sklop, imenovan mostiček, velik kovinski sklop, v katerega se pritrdi en konec strun. Pri nekaterih modelih so strune pritrjene skozi zadnji del telesa v mostiček, pri drugih pa so strune pritrjene na sprednjo stran mostička. Pri nekaterih basih je v zadnjem delu telesa votlina, v kateri so električni deli basa. Takšni basi se običajno imenujejo aktivni basi. Mostiček ima pogosto nastavitve, ki omogočajo spreminjanje višine strun. Druge komponente, ki jih najdemo na telesu, vključujejo enega ali več tipal ter različne gumbe ali stikala, ki uravnavajo zvok basa.

Snemalniki so magnetne naprave, ki so nameščene pod strunami. Ko strune vibrirajo, se ustvarja električni signal, ki se prek kabla instrumenta pošlje v ojačevalnik. Snemalniki so pasivni, kar pomeni, da pošiljajo signal brez dodatnega ojačanja, ali aktivni, ki signal obdelujejo prek predojačevalnika. Nekateri basi imajo tipala, ki jih je mogoče nastaviti na pasivni ali aktivni način. Basi, ki imajo dva tipala (na splošno imenovana tipala za most in vrat), imajo pogosto stikalo, ki igralcu omogoča izbiro signala samo za vrat, samo za most ali mešanega signala. Vsak tipalo ima lahko različne tonske lastnosti, ki so posledica njegove postavitve glede na mostiček in njegove komponente.

Na drugem koncu pražnice od telesa se nahaja glava, na kateri so običajno uglaševalniki, ki igralcu omogočajo nastavljanje uglasitve strun. Na samem koncu pražnice, kjer strune potekajo od pražnice do uglaševalnikov, je matica, kos iz kovine ali plastike z utori, ki drži strune zunaj pražnice.

V večini pragov je dolga kovinska palica, imenovana trussrod, ki se uporablja za nastavljanje napetosti na vratu. Vrat je rahlo vbočen, kar omogoča, da strune brez "brenčanja" prečkajo vse pražnice. Višina strun na pragu je odvisna od višine uklona in nastavitev na mostičku.

Obseg električnega basa - dolžina strun od matice do mostička - je običajno 34 palcev (84 centimetrov), čeprav se izdelujejo tudi krajši in daljši basi. V prejšnjih desetletjih so bili basi s krajšo lestvico pogostejši, saj so številni oblikovalci za zgodnje modele prilagodili dele kitar. Ker so v nekaterih glasbenih slogih, kot je heavy metal, strune uglašene navzdol, so včasih za take sloge priljubljeni basi z daljšim obsegom, saj je napetost strun večja.

Standardne bas kitare imajo štiri kovinske strune, izdelani pa so tudi modeli s petimi, šestimi ali osmimi strunami. Same strune so narejene na različne načine in iz različnih materialov, da se spremenijo njihove tonske lastnosti.

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri glasbeniki z bas kitar odstranili pragovi. To spremeni zvok bas kitare, zlasti ko igralec s prsti drsi po strunah. Bas kitara brez pragov se imenuje bas kitara brez pragov. Pino Palladino je na primer v osemdesetih letih prejšnjega stoletja igral bas kitaro brez pragov. Bil je session glasbenik, ki je igral za znane glasbenike, kot sta Eric Clapton in David Gilmour. Čeprav se basi brez pragov pogosto uporabljajo v jazzu in jazz fusionu, pa basisti iz drugih zvrsti uporabljajo basi brez pragov, na primer metalski basist Steve DiGiorgio in Colin Edwin iz moderne/progresivne rock skupine [Porcupine Tree].

Brezvrvična bas kitara

Strune in zvok

Standardna zasnova električne bas kitare ima štiri strune, ki so običajno uglašene na E, A, D in G (od najnižje do najvišje). Neredko se zgodi, da igralci strune uglasijo na nižjo višino, zlasti v slogih, kot je heavy metal, ki dajejo prednost globljim zvokom. Petstrunski basi dodajo nižjo struno, običajno uglašeno na B, šeststrunski pa višjo struno, uglašeno na C. Pri standardnih uglasitvah je vsaka struna uglašena za popoln četrtinski interval nad naslednjo nižjo struno (npr. od E do A).

Zvoki iz strun nastajajo na več načinov. Najpogostejša oblika igranja se imenuje fingerstyle, pri kateri igralec s konicami prstov potegne prste navzgor. Običajno se za puljenje uporabljata kazalec in sredinec, lahko pa igralec uporabi več prstov ali celo palec za puljenje navzdol. Druge tehnike, ki temeljijo na prstih, so slap-and-pop, pri kateri igralec s palcem močno udarja po nižje ležečih strunah, višje ležeče strune pa vleče navzgor in jih pusti, da se udarijo ob desko, ter tapkanje, pri katerem igralec s konicami prstov udarja po deski navzdol.

Uporabljajo se lahko tudi trsalke iz kovine ali plastike, ki dajejo ostrejši zvok kot puljenje s prsti. Včasih se pikiranje kombinira s tehnikami utišanja, da se ustvarijo značilni zvoki.

Mostiček bas kitare je lahko opremljen s tresljajem, ki igralcu omogoča, da med igranjem spreminja višino tonov strun.

Mesto udarca po strunah glede na mostiček bistveno spremeni barvo zvoka. Občutno je, da se ob udarcu po strunah blizu mostu sliši bolj utišan ton, medtem ko ob udarcu po strunah bližje vratu dobite polnejši in bolj zveneč ton.

Tudi bas kitare imajo magnetne sprejemnike, nameščene na ohišju pod strunami. Glasbenik s prsti brska po strunah. Tako strune vibrirajo. Magnetni sprejemniki zaznajo vibracije. Nato se vibracije strun pretvorijo v elektronski signal, ki se s kovinskim kablom pošlje v elektronski ojačevalnik in zvočnik. Glasbenik vrti gumb za uravnavanje glasnosti, ki se nahaja na ohišju basa, da zvok