Bas kitara (električna): definicija, zgradba in uporaba v glasbi

Bas kitara (imenovana tudi električni bas ali bas kitara) je strunski inštrument, soroden električni kitari. Oblikovana je podobno kot električna kitara, vendar je običajno daljša in ima debelejše strune, kar ji omogoča proizvajanje občutno nižjih tonov. Električna bas kitara ima mnoge iste sestavne dele kot električna kitara — trup, vrat, pragove, glavo in elektroniko — vendar so ti deli prilagojeni za bas registracijo zvoka.

Zgradba in glavne komponente

Glavne sestavne dele bas kitare lahko na grobo razdelimo tako:

  • Trup — lahko je izrezljan iz enega kosa masivnega lesa ali iz več slojev; vpliva na resonanco in težo inštrumenta.
  • Vrat — dolžina (scale length) je daljša kot pri standardni kitari (pogosto 34 palcev / ~86 cm pri standardnem basu), kar omogoča bolj napete in debelejše strune brez prevelike mehanske napetosti.
  • Pragovi in fretboard — omogočajo natančno določanje višine tona; obstajajo tudi fretless različice, ki ponujajo bolj klasičen, prevlečen zvok in možnost drsenja (glissando).
  • Strune — običajno štiri (E–A–D–G), vendar so pogoste tudi pet- in šeststrunske različice; strune se razlikujejo po debelini in materialu (npr. jeklene opletke, nikljeve, phosphor bronze za specifičen ton).
  • Pickupi in elektronika — magnetni ali piezoelektrični pickupi prevzemajo vibracije strun; aktivna elektronika z vgrajenim pred ojačevalcem (baterija) omogoča večji izkoristek in tonalne možnosti, pasivni sistemi pa obdržijo bolj klasičen in topel zvok.
  • Krmilni elementi — gumbi za glasnost, tone in nastavitve preklopnikov za različne pickup konfiguracije.

Nastavitve in uglaševanje

Standardno uglaševanje štiristrunske bas kitare je E1–A1–D2–G2 (enota: note). Pet- in šeststrunske bas kitare dodajo nizjo ali višjo struno (npr. nizko B ali višje C), kar razširi razpon inštrumenta. Pravilna nastavitev vratnega loka, višine strun (action) in intonacije je nujna za ugodno igranje in natančno višino tonov.

Igralne tehnike

Basista uporablja različne tehnike, s katerimi oblikuje ritmično in harmonično podlago:

  • Prsti (fingerstyle) — najpogostejša tehnika, prsti desne roke potezejo strune; omogoča dinamično in glasbeno izrazno igro.
  • Pick (trzalica) — daje bolj oster, agresiven napad tona, pogosto v rock in punk zvrsteh.
  • Slap in pop — tehnika, pri kateri se struna udari s palcem (slap) in potegne z prsti (pop), značilna za funk in funk-rock.
  • Tapkanje — obeh rok se uporablja na vrat za ustvarjanje hitrih arpeggijev in melodij.
  • Ghost notes, muting in vibrato — tehnike za ritmično variacijo in barvo tona.

Vloga v zasedbi in glasbenih slogih

Bas kitara običajno igra vlogo povezovalca med ritmično sekcijo (bobni) in harmonično strukturo (kitare, klavir). Bas linije so ključne za ohranjanje ritma, poudarjanje harmonije in ustvarjanje gibanja v glasbi. Bas kitara se uporablja v številnih stilih, kot so rock, pop, country, jazz fusion in številni drugi, kjer polni spekter nizkih tonov zagotavlja temelj zvočne slike. Bas kitara najpogosteje izvaja in oplemeniti glasbenih zvokov, imenovanih »bas linije«, ki so lahko preproste in trdne ali kompleksne in melodične, odvisno od zvrsti in aranžmaja.

Ojačevanje in efekti

Električna bas kitara je običajno povezana z bas ojačevalcem (amp), ki vsebuje zvočnik(e) s posebno zasnovo za nizke frekvence. Basisti pogosto uporabljajo tudi efektnike, kot so kompresor, overdrive, chorus, envelope filter (za funk sound) in oktavator, ki razširijo zvočne možnosti in oblikujejo ton glede na glasbeni kontekst.

Različice in zgodovina

Obstaja več različnih tipov bas kitare: štiristrunske, pet- in šeststrunske, fretless bas, akustični bas kitari ter električni kontrabasni sistemi. Bas kitara se je razvila v 20. stoletju kot lažja in bolj ojačana alternativa kontrabasu, kar je omogočilo večjo prenosljivost in prispevalo k razvoju sodobnih glasbenih zvrsti.

Zaključek: Električna bas kitara je temeljni član mnogih bendov in glasbenih zasedb, saj zagotavlja nizki register, stabilen ritem in harmonično oporo. Njena zgradba, strune in elektronika so prilagojeni za proizvodnjo močnih, jasnih nizkih tonov, medtem ko različne tehnike igranja in efekti omogočajo širok spekter izraznosti.

Bas kitara v oblazinjenem kovčku. Dva gumba na sprednji strani sta namenjena uravnavanju glasnosti (glasnost ali mehkoba) in tona bas kitare.Zoom
Bas kitara v oblazinjenem kovčku. Dva gumba na sprednji strani sta namenjena uravnavanju glasnosti (glasnost ali mehkoba) in tona bas kitare.

Zgodovina

Bas kitaro je v tridesetih letih prejšnjega stoletja prvič izdelal izumitelj Paul Tutmarc v Seattlu v ameriški zvezni državi Washington. Vendar se je za instrument, ki ga je izdelal Tutmarc, zanimalo zelo malo glasbenikov. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavila potreba po novem instrumentu. Takrat je bil kontrabas glavni basovski instrument, ki se je uporabljal v jazzu, bluesu, folku, zgodnji rock glasbi in bluegrassu. Težava je bila v tem, da je bil kontrabas velik, težak, težko ga je bilo prenašati, težko je bilo igrati natančne note in težko ga je bilo narediti glasnejšega z basovskim ojačevalnikom. Glasbeniki so želeli manjši instrument, ki bi tehtal manj ter bi ga bilo lažje igrati in ojačati. Izumitelji so poskušali najti načine za izdelavo manjšega in lažjega basovskega instrumenta. Eden od teh izumiteljev je bil Leo Fender iz Združenih držav Amerike. Leo Fender je v petdesetih letih prejšnjega stoletja razvil bas kitaro in pri tem uporabil zamisli, ki jih je razvil Tutmarc.

Leo Fender je za bas kitaro uporabil veliko delov, ki so podobni delom električne kitare. Leo Fender je instrument poimenoval "Fender Precision Bass". Besedo "Precision" je v imenu uporabil zato, ker je imel njegov instrument na vratu kovinske prage. Kontrabas ni imel pragov na vratu. Pragovi na bas kitari so glasbenikom olajšali igranje natančnih not. Bas kitara, ki jo je razvil Leo Fender, je postala zelo priljubljena. V 2000-ih letih so številne bas kitare še vedno oblikovane tako, da so videti kot njegova bas kitara Fender Precision Bass.



Opis

Bas kitare so običajno izdelane iz lesa. Glavni deli so ohišje, vrat, prstna plošča, pragovi in strune. Telo je izdelano iz lesa. Lesen vrat je prilepljen ali privijačen na telo. Na vrat je nato prilepljena lesena prstna plošča. Na prstno ploščico so prilepljene tanke kovinske ploščice, imenovane pragovi. Pragovi so nameščeni na določenih mestih vzdolž podlage, pri čemer vsak pragovi predstavljajo eno polovico stopnje zahodne tonske lestvice.

Na dnu telesa je sklop, imenovan mostiček, velik kovinski sklop, v katerega se pritrdi en konec strun. Pri nekaterih modelih so strune pritrjene skozi zadnji del telesa v mostiček, pri drugih pa so strune pritrjene na sprednjo stran mostička. Pri nekaterih basih je v zadnjem delu telesa votlina, v kateri so električni deli basa. Takšni basi se običajno imenujejo aktivni basi. Mostiček ima pogosto nastavitve, ki omogočajo spreminjanje višine strun. Druge komponente, ki jih najdemo na telesu, vključujejo enega ali več tipal ter različne gumbe ali stikala, ki uravnavajo zvok basa.

Snemalniki so magnetne naprave, ki so nameščene pod strunami. Ko strune vibrirajo, se ustvarja električni signal, ki se prek kabla instrumenta pošlje v ojačevalnik. Snemalniki so pasivni, kar pomeni, da pošiljajo signal brez dodatnega ojačanja, ali aktivni, ki signal obdelujejo prek predojačevalnika. Nekateri basi imajo tipala, ki jih je mogoče nastaviti na pasivni ali aktivni način. Basi, ki imajo dva tipala (na splošno imenovana tipala za most in vrat), imajo pogosto stikalo, ki igralcu omogoča izbiro signala samo za vrat, samo za most ali mešanega signala. Vsak tipalo ima lahko različne tonske lastnosti, ki so posledica njegove postavitve glede na mostiček in njegove komponente.

Na drugem koncu pražnice od telesa se nahaja glava, na kateri so običajno uglaševalniki, ki igralcu omogočajo nastavljanje uglasitve strun. Na samem koncu pražnice, kjer strune potekajo od pražnice do uglaševalnikov, je matica, kos iz kovine ali plastike z utori, ki drži strune zunaj pražnice.

V večini pragov je dolga kovinska palica, imenovana trussrod, ki se uporablja za nastavljanje napetosti na vratu. Vrat je rahlo vbočen, kar omogoča, da strune brez "brenčanja" prečkajo vse pražnice. Višina strun na pragu je odvisna od višine uklona in nastavitev na mostičku.

Obseg električnega basa - dolžina strun od matice do mostička - je običajno 34 palcev (84 centimetrov), čeprav se izdelujejo tudi krajši in daljši basi. V prejšnjih desetletjih so bili basi s krajšo lestvico pogostejši, saj so številni oblikovalci za zgodnje modele prilagodili dele kitar. Ker so v nekaterih glasbenih slogih, kot je heavy metal, strune uglašene navzdol, so včasih za take sloge priljubljeni basi z daljšim obsegom, saj je napetost strun večja.

Standardne bas kitare imajo štiri kovinske strune, izdelani pa so tudi modeli s petimi, šestimi ali osmimi strunami. Same strune so narejene na različne načine in iz različnih materialov, da se spremenijo njihove tonske lastnosti.

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri glasbeniki z bas kitar odstranili pragovi. To spremeni zvok bas kitare, zlasti ko igralec s prsti drsi po strunah. Bas kitara brez pragov se imenuje bas kitara brez pragov. Pino Palladino je na primer v osemdesetih letih prejšnjega stoletja igral bas kitaro brez pragov. Bil je session glasbenik, ki je igral za znane glasbenike, kot sta Eric Clapton in David Gilmour. Čeprav se basi brez pragov pogosto uporabljajo v jazzu in jazz fusionu, pa basisti iz drugih zvrsti uporabljajo basi brez pragov, na primer metalski basist Steve DiGiorgio in Colin Edwin iz moderne/progresivne rock skupine [Porcupine Tree].



Brezvrvična bas kitaraZoom
Brezvrvična bas kitara

Strune in zvok

Standardna zasnova električne bas kitare ima štiri strune, ki so običajno uglašene na E, A, D in G (od najnižje do najvišje). Neredko se zgodi, da igralci strune uglasijo na nižjo višino, zlasti v slogih, kot je heavy metal, ki dajejo prednost globljim zvokom. Petstrunski basi dodajo nižjo struno, običajno uglašeno na B, šeststrunski pa višjo struno, uglašeno na C. Pri standardnih uglasitvah je vsaka struna uglašena za popoln četrtinski interval nad naslednjo nižjo struno (npr. od E do A).

Zvoki iz strun nastajajo na več načinov. Najpogostejša oblika igranja se imenuje fingerstyle, pri kateri igralec s konicami prstov potegne prste navzgor. Običajno se za puljenje uporabljata kazalec in sredinec, lahko pa igralec uporabi več prstov ali celo palec za puljenje navzdol. Druge tehnike, ki temeljijo na prstih, so slap-and-pop, pri kateri igralec s palcem močno udarja po nižje ležečih strunah, višje ležeče strune pa vleče navzgor in jih pusti, da se udarijo ob desko, ter tapkanje, pri katerem igralec s konicami prstov udarja po deski navzdol.

Uporabljajo se lahko tudi trsalke iz kovine ali plastike, ki dajejo ostrejši zvok kot puljenje s prsti. Včasih se pikiranje kombinira s tehnikami utišanja, da se ustvarijo značilni zvoki.

Mostiček bas kitare je lahko opremljen s tresljajem, ki igralcu omogoča, da med igranjem spreminja višino tonov strun.

Mesto udarca po strunah glede na mostiček bistveno spremeni barvo zvoka. Občutno je, da se ob udarcu po strunah blizu mostu sliši bolj utišan ton, medtem ko ob udarcu po strunah bližje vratu dobite polnejši in bolj zveneč ton.

Tudi bas kitare imajo magnetne sprejemnike, nameščene na ohišju pod strunami. Glasbenik s prsti brska po strunah. Tako strune vibrirajo. Magnetni sprejemniki zaznajo vibracije. Nato se vibracije strun pretvorijo v elektronski signal, ki se s kovinskim kablom pošlje v elektronski ojačevalnik in zvočnik. Glasbenik vrti gumb za uravnavanje glasnosti, ki se nahaja na ohišju basa, da zvok



Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bas kitara?


O: Bas kitara je strunsko glasbilo, ki proizvaja nižje tone kot električna kitara in se uporablja za igranje nizkih glasbenih zvokov, imenovanih "bas linije", v številnih glasbenih slogih.

V: Kako je bas kitara povezana z električno kitaro?


O: Bas kitara je povezana z električno kitaro, saj ima veliko enakih delov, vendar je daljša od električne kitare.

V: V katerih glasbenih slogih se lahko uporablja bas kitara?


O: Bas kitaro lahko uporabljamo v številnih glasbenih slogih, kot so rock, pop, country, jazz fusion in drugi.

V: Kakšna je oblika bas kitare?


O: Bas kitara je oblikovana kot električna kitara.

V: Kaj proizvaja bas kitara?


O: Bas kitara proizvaja nižje tone kot električna kitara.

V: Kakšna je funkcija bas kitare?


O: Funkcija bas kitare je igranje nizkih glasbenih zvokov, imenovanih "bas linije", v številnih glasbenih slogih.

V: Kako se še imenuje bas kitara?


O: Drugo ime za bas kitaro je električni bas.

AlegsaOnline.com - 2020 / 2025 - License CC3