Ljudska glasba
Ljudska glasba je glasba, ki jo igrajo ali pojejo običajni ljudje (ne profesionalni glasbeniki). To je tradicionalna glasba, ki se je ljudje naučijo tako, da poslušajo druge ljudi, ki jo igrajo, in jih nato posnemajo. Pravimo, da je tradicija "ustno prenesena" ali "ustno posredovana", kar pomeni, da glasba ni zapisana, ampak se je učimo z govorjenjem ("ustno" pomeni "pripadajoče ustom"). Vsaka država ima svojo tradicionalno glasbo. Ljudska pesem je del ljudske glasbe. Ljudski pevec je oseba, ki poje ljudske pesmi.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je novo vrsto glasbe začel ustvarjati Bob Dylan, ki je tradicionalno ljudsko pesem mešal z rokenrolom. Ta glasba se včasih imenuje "folk rock" .
Ljudska glasba je glasba, ki jo lahko igrajo in poslušajo vsi. V tem se razlikuje od klasične glasbe, ki jo večinoma razvijajo profesionalni glasbeniki za manjšo skupino ljudi. Ljudska glasba je del ljudske kulture, čeprav se izraz "popularna glasba" ali "pop glasba" danes nanaša na vrsto glasbe, ki jo ljudje lahko poslušajo prek televizije, radia in drugih načinov snemanja.
V mnogih delih sveta je skoraj vsa glasba ljudska. Izraz "ljudska glasba" se običajno uporablja za evropsko in ameriško glasbo, ki je del ustnega izročila. Ljudska glasba kot ustno izročilo je veliko manj pomembna kot prej, deloma zaradi nove tehnologije (radio, televizija itd. in snemanje glasbe ). Ljudske melodije so zdaj pogosto zapisane in so vplivale na druge vrste glasbe, tako da je razlike med različnimi vrstami glasbe težje opaziti.
Tradicionalni izvori
V starejših časih je bila ljudska glasba del "skupne rekreacije". To pomeni, da so se manjše skupnosti, kot so vasi ali družine, sproščale ob skupnem igranju in petju glasbe. Ljudje so si pogosto izmislili novo pesem ali novo skladbo ali spremenili glasbo, ki so jo že poznali. Tako se je glasba vedno spreminjala. Ljudje so glasbene zamisli dobivali od drugih skupin v bližini. Zato ljudska glasba iz sosednjih držav pogosto zveni podobno.
Balade so bile priljubljena vrsta ljudske glasbe. To so bile ljudske pesmi, ki so pripovedovale zgodbo (bile so "pripovedne"). Včasih so imele po vsakem verzu refren, tako da so se jim lahko vsi pridružili. Balade so pripovedovale zgodbe o ljubezni, mite ali folkloro. Tako so se zgodbe prenašale iz roda v rod.
Za ples so uporabljali instrumentalno ljudsko glasbo. Nekatera glasbila so bila lahko zelo preprosta, na primer par palic, ropotulja ali preprost boben. Druga glasbila so lahko violina (ljudska beseda za violino), dude, harfa, citre ali različna pihala, odvisno od zgodovinskega obdobja in države.
Nekatere pesmi so bile polifonične, tj. imele so dva ali več delov (glasov). Zelo pogosto sta dva glasova pela vzporedno (skupaj se dvigala in spuščala). V deželah, kot je Rusija, osebe pojejo v treh ali štirih delih, npr. v tradiciji "podgolosnaja" ("pod glasom"). V državah, kot je Velika Britanija, ta polifonična tradicija ni obstajala. Tam je ljudske pesmi prepeval en pevec brez spremljave.
Ljudska glasba je uporabljala različne lestvice. Te se imenujejo modusi. Jonski način (kot je naša durova lestvica) je bil najpogostejši v Zahodni Evropi. V nekaterih delih Vzhodne Evrope so uporabljali načine z več poltoni, vendar so se večinoma izogibali polstopinjam. Zaradi tega so melodije opisane kot tetratonične (štiri note na oktavo) ali pentatonične (pet not na oktavo).
Ljudska glasba vključuje tudi preproste otroške pesmi in uspavanke.
Ljudska glasba se je pela med delom. Na začetku evropskega priseljevanja v Ameriko so pionirji peli med potovanjem, kavboji so peli med delom, sužnji so peli na bombažnih poljih.
Folklorna skupina iz Litve poje in pleše
Vpliv na klasično glasbo
V 18. stoletju je ljudska glasba začela vplivati na klasično glasbo (ali "umetniško glasbo"). Ljudje iz višjih slojev so se začeli zanimati za ljudsko glasbo, saj so se zavedali, da so del tradicije. Skladatelji, kot sta Mozart in Schubert, so pisali ljudske plese za orkestre ali manjše skupine instrumentov.
Ljudsko glasbo so v obdobju romantike uporabljali številni skladatelji. Gustav Mahler je v številnih svojih delih uporabljal ljudsko pesem. Na začetku dvajsetega stoletja so nekateri skladatelji potovali in zbirali ljudsko glasbo, ki so jo igrali ali peli ljudje v državi. Nekatere od teh idej so pogosto uporabili v svoji glasbi. Bartok je to počel na Madžarskem ter v Bolgariji in Združenih državah Amerike, v Angliji pa sta ljudsko glasbo zbirala Cecil Sharp in skladatelj Ralph Vaughan Williams. V Združenih državah Amerike je vpliv jazza na klasično glasbo del zgodbe o ljudski glasbi.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je ljudska glasba?
O: Ljudska glasba je tradicionalna glasba, ki predstavlja kulturo ali tradicijo nekega območja, kraja ali države. Prenaša se ustno in ni zapisana.
V: Kdo je ljudski pevec?
O: Ljudski pevec je oseba, ki poje ljudske pesmi, ki so del ljudske glasbe.
V: Katere so tri kategorije ljudske glasbe?
O: Tri kategorije ljudske glasbe so ljudsko petje, ljudski ples in ljudska glasbila.
V: Kako je Bob Dylan vplival na ljudsko glasbo v šestdesetih letih 20. stoletja?
O: Bob Dylan je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začel novo vrsto glasbe z mešanjem tradicionalne ljudske pesmi z rokenrolom, ki se je imenoval "folk rock".
V: Kako se ljudska glasba razlikuje od klasične glasbe?
O: Ljudsko glasbo lahko igrajo in poslušajo vsi, medtem ko so klasično glasbo razvili predvsem poklicni glasbeniki za manjšo skupino ljudi.
V: Ali vsa popularna kultura velja za ljudsko glasbo?
O: Ne, čeprav se izraz "popularna kultura" ali "pop kultura" danes nanaša na vrsto glasbe, ki jo ljudje lahko poslušajo prek televizije, radia in drugih načinov snemanja; v mnogih delih sveta skoraj vse vrste glasbe veljajo za ljudsko glasbo, vendar se običajno nanaša zlasti na evropsko in ameriško ustno izročilo.
V: Kako je tehnologija spremenila naše doživljanje ljudskih melodij?
O: Tehnologija, kot so radio, televizija, snemanje, nam je olajšala dostop do različnih vrst glasb, tako da je zdaj težje razlikovati med različnimi vrstami; ker nam te tehnologije olajšajo tudi zapisovanje teh melodij, so postale kot ustno izročilo manj pomembne kot prej.
