Zvočni posnetek

Tehnologija

Analogni cilinder

Prvi aparati za snemanje zvoka so bili mehanski in ne električni. Fonograf je leta 1877 izumil Thomas Alva Edison. Fonografi imajo vrteči se valj, prekrit z mehkim materialom, kot so kositrna folija, svinec, vosek ali jantar. Zvočni valovi stresajo majhno iglo, ki s svojim gibanjem prenaša valove. Ko se valj vrti, igla v mehki prevleki povleče gibanje zvočnih valov. S tem je valj postal posnetek zvoka, ki je bil v igli.

Ta posnetek se predvaja tako, da se druga igla potegne skozi utor v valju. Pri tem se poustvarijo majhne vibracije igle za predvajanje. Te vibracije je mogoče ojačati (narediti glasnejše) in tako ustvariti glasnejši, bolj slišni zvok.

Fonograf je bil uporaben za snemanje posameznih posnetkov, vendar je bila njegova velika pomanjkljivost težavno izdelovanje kopij valjev.

Analogni disk

Problem kopiranja posnetkov se je izboljšal z izumom gramofona (v ameriški angleščini imenovanega tudi fonograf) okoli leta 1888. Gramofon deluje na enak način kot fonograf, vendar so namesto valja igle vrezane v ploščo, ki se vrti na vrtljivi mizi. Ker je bil nosilec plošče ploščat, je bilo kopiranje posnetkov veliko preprostejše. S pritiskanjem izvirnega posnetka na ploščo iz šelaka je nastala negativna matrica, na kateri so bili utori na površini, namesto da bi bili vrisani v površino. Izvorno kopijo je bilo mogoče uporabiti za izdelavo številnih kopij z nasprotnim postopkom.

Prve plošče so bile večinoma izdelane iz gume ali šelaka, pozneje pa iz vinila.

Prvotno so se plošče vrtele s hitrostjo 78 obratov na minuto ali 78 obratov na minuto. Z izboljšanjem tehnologije so se plošče lahko vrtele počasneje, vendar so še vedno bolje reproducirale zvok in se predvajale dlje časa. Sredi 20. stoletja so se začele uporabljati plošče s 45 vrtljaji na minuto, konec 20. stoletja pa je bila večina plošč s 33 vrtljaji na minuto.

Trak

Konec tridesetih let prejšnjega stoletja se je pojavil magnetofon. Magnetofoni kot medij uporabljajo magnetni trak, na katerem je zapisovalna glava za shranjevanje zvoka na trak. Zvočni valovi se v magnetofonu pretvorijo v električni signal. Ta signal gre v glavo, kjer spremeni polariteto zelo majhnih magnetov. Trak se s konstantno hitrostjo premika mimo glave, ti magneti pa njegove magnetne delce preuredijo v vzorec, ki predstavlja zvočni val. Ti magnetni vzorci so zelo podobni majhnim utorom valja ali plošče, saj predstavljajo vibracijsko energijo zvočnih valov.

Ko se trak predvaja, teče mimo glave za predvajanje, ki bere magnetne vzorce s traku in jih pretvarja v električni signal. Električni signal se lahko nato pretvori v zvočne valove ali kopira v drugo vrsto naprave za obdelavo zvoka.

Magnetni trak je razdeljen na več sledi. Vsaka sled uporablja del širine traku in lahko shrani popolnoma drugačen posnetek, ki ga je mogoče predvajati hkrati z drugimi sledmi. Dvosledni trak ima eno sled na polovici traku in drugo sled na drugi polovici traku. Štiristezni trak ima štiri steze, ki ležijo druga ob drugi, kot avtocesta s štirimi voznimi pasovi. Večina današnjih magnetofonskih posnetkov je stereofonskih (ali stereo), kar pomeni, da imajo dve sledi, ki sta namenjeni predvajanju skupaj. Običajno se ena predvaja na poslušalčevi levi strani, druga pa na njegovi desni strani, da se ujemata z njegovima ušesoma.

Prvi trakovi so bili na kolutu za shranjevanje naviti plosko in se med snemanjem ali predvajanjem prenesli na sprejemni kolut. Po snemanju ali predvajanju so jih navijali nazaj, tako da so bili shranjeni samo na pomnilniškem kolutu. Tovrstni sistem se danes običajno imenuje boben na boben. Še vedno se uporablja za nekatera profesionalna snemanja in predvajanje, za domačo uporabo pa so kolute v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja večinoma nadomestili z drugimi vrstami trakov. Kasete so majhne kasete, ki vsebujejo dva koluta. Kasete premikajo štiristopenjski trak v eni od dveh smeri, ki ustrezata oznakama strani A in strani B. Boben na levi strani vsebuje neodigran ali nenaslovljen trak, boben na desni strani pa trak, ki je že šel skozi snemalno ali predvajalno glavo. Ko obrnete kaseto, se trak še vedno premika od leve proti desni, vendar je to v resnici nasprotna smer. Na "strani A" posnetka se dve sledi predvajata kot stereo, na "strani B" posnetka pa se predvajata drugi dve.

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili nekaj časa priljubljeni osemstezni trakovi. Osemstezni trakovi delujejo podobno kot kasete, le da je trak zanka: po predvajanju do konca se ponovi. Ker ima osem sledi, lahko izbirate med štirimi programi, vsak od njih je stereofonski. Osemstezniki niso več zelo priljubljeni, vendar jih je še vedno mogoče najti v ljubiteljskih zbirkah.

Profesionalni sistemi za snemanje na magnetofonski trak imajo lahko še več stez ali pa jih uporabljajo drugače. Običajno je takšen sistem zasnovan tako, da lahko nekdo skladbe meša na drugačne načine, kot so bile prvotno posnete. Obstaja pa tudi vrsta snemanja, imenovana quadraphonic, ki uporablja štiristezni trak za hkratno predvajanje štirih različnih skladb. Dober kvadrafonski posnetek lahko zveni veliko bolj "resnično" kot stereofonski ali monofonski posnetki.

Digitalni zvočni trak

Tehnologija zapisovanja na trakove se je za shranjevanje digitalnih informacij uporabljala že od začetka računalništva. Z izboljšanjem računalniške tehnologije se je izboljšala tudi tehnologija magnetnih trakov. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavila tehnologija digitalnega zvočnega traku (DAT). DAT je zasnovan tako, da deluje podobno kot kaseta, le da magnetni vzorci DAT namesto zvočnih vibracij predstavljajo digitalne podatke. Ti digitalni podatki so digitalni zvočni zapis, ki ga je mogoče kopirati in reproducirati s številnimi različnimi računalniškimi sistemi. S prehodom na digitalni zapis se medij še bolj oddalji od izvirnega zvoka. Namesto nosilca zvoka je DAT nosilec podatkov, podatki pa so nosilec zvoka. To je tehnično bolj zapleteno, vendar tudi bolj prilagodljivo. DAT se je poleg zvoka uporabljal za številne vrste podatkovnega zapisa.

Kompaktna plošča

Nosilec zgoščenke (CD) je bil razvit v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot nov način dajanja digitalnih glasbenih posnetkov na trg. Razen uvedbe CD-ROM-a in več vrst zapisljivih CD-jev se CD od takrat ni veliko spremenil. Tako kot DAT je podatkovni medij in ne način neposrednega zapisovanja vibracij. Uveden je bil za zagotavljanje glasbe na način, ki je za proizvajalce poceni, a razmeroma kakovosten, vendar je bil od takrat prilagojen številnim potrebam po shranjevanju podatkov. Tako kot DAT tudi CD za snemanje in predvajanje potrebuje računalniško tehnologijo.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so zgoščenke zamenjale kasete in plošče kot glavne komercialne glasbene medije. Čeprav so CD-ji danes še vedno zelo priljubljeni, se hitro širijo "spletni" digitalni posnetki, kot so MP3-ji.

Tipična kompaktna kaseta

Tehnike

Prvi načini snemanja zvoka so vključevali snemanje predstave v živo neposredno na nosilec zvoka. To je bil povsem mehanski postopek, ki se pogosto imenuje "akustično snemanje". Zvok nastopajočih je zajemala membrana, na katero je bila priključena rezalna igla. Igla je naredila utore v nosilcu zapisa.

Da bi bil postopek čim bolj učinkovit, je bila membrana nameščena na vrhu stožca, izvajalci pa so se gnetli na drugem koncu. Če je bil izvajalec preglasen, se je moral umakniti od ustja stožca, da ne bi preglasil drugih izvajalcev. Zato so na zgodnjih jazzovskih posnetkih namesto basovskega bobna uporabljali lesen blok.

Z uvedbo električnega snemanja je bilo mogoče z mikrofoni posneti zvok predstave. Vodilne glasbene založbe so leta 1925 prešle na postopek električnega snemanja z mikrofonom, do konca desetletja pa jim je sledila tudi večina drugih glasbenih založb. Električno snemanje je povečalo prilagodljivost in kakovost zvoka. Vendar je bila izvedba še vedno rezana na snemalni medij, zato je bil posnetek v primeru napake neuporaben.

Električno snemanje je omogočilo snemanje enega dela na ploščo in nato predvajanje tega dela med predvajanjem drugega dela ter snemanje obeh delov na drugo ploščo. To se imenuje over-dubbing. Prve komercialno izdane plošče, ki so uporabljale over-dubbing, je izdala družba Victor Talking Machine Company konec dvajsetih let 20. stoletja. Vendar pa je bila uporaba overdubinga omejena do uvedbe analognega zvočnega traku. Uporabo pretiravanja na traku je prvi začel Les Paul in se imenuje snemanje "zvok na zvok". Na ta način je bilo mogoče predvajane skladbe sčasoma nadgraditi.

Analogni magnetofon je omogočil brisanje ali snemanje na prejšnji posnetek, tako da je bilo mogoče popraviti napake. Druga prednost snemanja na trak je možnost rezanja traku in ponovnega povezovanja. To omogoča urejanje posnetka. Delce posnetka je mogoče odstraniti ali preurediti. Glej Urejanje zvoka

Z uvedbo elektronskih instrumentov (zlasti klaviatur in sintetizatorjev), učinkov in drugih instrumentov je MIDI postal še pomembnejši pri snemanju. Z uporabo časovne kode MIDI je na primer mogoče, da se različna oprema "sproži" brez neposrednega človeškega posredovanja v času snemanja.

V novejšem času imajo v snemalnem studiu vse večjo vlogo računalniki (digitalne zvočne delovne postaje), saj njihova uporaba olajša naloge rezanja in snemanja zank ter omogoča takojšnje spremembe, kot so podvajanje delov, dodajanje afektov in preurejanje delov posnetka.

Zgodovina

Francoski knjigarnar in tiskar Édouard-Léon Scott de Martinville je bil prvi znani izumitelj snemanja zvoka. Domneva se, da je izumil prvo napravo za snemanje zvoka, znano kot fonautograf.

Scotts Phonautograph machine