Gustav Mahler: češko-avstrijski skladatelj, dirigent in velikan simfonije

Življenje

Otroštvo

Gustav Mahler se je rodil 7. julija 1860 v judovski družini. Bil je drugi od 12 otrok in prvi od šestih, ki so preživeli otroštvo in odrasli. Njegov oče je trdo delal, da bi zgradil svoje podjetje. Imel je žganjarno in sedem gostiln v kraju Iglau, kamor se je družina preselila jeseni leta 1860. Tam je slišal veliko glasbe: vojaško glasbo, ljudsko glasbo in različne vrste umetniške glasbe. Naučil se je igrati klavir in javno nastopal v 1870 in začel skladati.

Leta 1875 je odšel študirat na dunajski konservatorij. Čez nekaj časa je opustil študij klavirja in se posvetil kompoziciji in dirigiranju. Zelo so ga zanimale Wagnerjeve ideje o filozofiji in politiki, zato je na dunajski univerzi študiral filozofijo. Nekaj denarja je začel služiti s poučevanjem. Njegova prva pomembna skladba je bila kantata Das klagende Lied.

Zgodnja kariera

Mahlerjeva prva dirigentska služba je bila v Bad Hallu v Zgornji Avstriji. Tamkajšnja majhna operna skupina ni bila zelo dobra, glasba, ki so jo peli, pa je bila le lahka opereta. Mahler je kmalu našel drugo službo v Laibachu (zdaj se imenuje Ljubljana). Tam so peli boljšo glasbo, vendar je ostal le eno leto. Naslednja služba je bila v Olmützu (zdaj Olomouc). Standard petja ni bil zelo dober, vendar je bil Mahler zelo strog. Čeprav ga pevci sprva niso marali, jim je pomagal, da so postali boljši. Nato je dobil službo v Kasslu, vendar je moral dirigirati veliko operet. Z eno od pevk je imel nesrečno ljubezensko razmerje. To ga je spodbudilo, da je napisal zbirko orkestralnih pesmi Lieder eines fahrenden Gesellen in začel pisati svojo prvo simfonijo.

Na spletnem mestu 1885 je dobil službo dirigenta v Pragi. Prvič je lahko dirigiral dela, po katerih je zaslovel: Mozartove in Wagnerjeve opere ter Beethovnovo glasbo. Vendar se je Mahler sprl z ljudmi, s katerimi je delal, zato je zapustil Prago.

Naslednja Mahlerjeva služba je bila v Leipzigu. Orkester Neues Stadttheater je bil večji in veliko boljši od vseh, za katere je delal do takrat. Eden od dirigentov, ki je delal tam, je bil Arthur Nikisch. Bil je zelo slaven in mladega Mahlerja so pogosto kritizirali, ker se je zelo razlikoval od Nikischa in njegovega načina dirigiranja. Ko je Nikisch zbolel, je Mahler dirigiral Die Walküre in Siegfrieda. To mu je pomagalo pokazati, da je odličen dirigent. Spoznal je vnuka skladatelja Carla Marie von Webra, ki mu je dal skice za opero Die Drei Pintos, ki jo je Weber pustil nedokončano. Skice je bilo zelo težko brati, vendar je Mahler opero dokončal in jo izvedel. Ukvarjal se je tudi z lastnimi skladbami in spoznal Richarda Straussa, s katerim je ostal tesen prijatelj vse do svoje smrti.

Vzhajajoča slava: Budimpešta in Hamburg

Na spletnem mestu 1888 Mahler dobil službo v Kraljevi operi v Budimpešti. Čeprav je bilo to dobro gledališče, je bilo v finančnih težavah. Madžari so želeli, da bi Mahler ustvaril madžarsko nacionalno opero, v kateri bi v čim večji meri uporabil madžarske pevce. Vendar ni bilo veliko dobrih madžarskih pevcev. Operna družba ni marala nemških oper, raje je imela lahke opere in balet. Mahler ni imel veliko časa za skladanje, saj je bil preveč zaposlen z administrativnimi opravili. Zato je zapustil Budimpešto. V tem času sta mu umrla oba starša.

Med letoma 1891 in 1897 je Mahler deloval kot dirigent v Hamburgu. Tu je delovala operna skupina mednarodnega formata. Mahler je kmalu postal svetovno znan. Dirigiral je številne opere in orkestrske koncerte. V Londonu je dirigiral leta 1892 in bil ponovno povabljen, vendar vabila ni sprejel, ker je želel imeti čas za komponiranje. Poletne mesece je preživel s skladanjem, glasbo je zapisoval v kratkih notnih zapisih (brez orkestracije), med gledališko sezono pa jo je popravljal in orkestriral. Izvedba njegove Druge simfonije v Berlinu leta 1895 je bil velik uspeh.

Po smrti staršev je Mahler preživljal svoji dve sestri. Svojega brata Otta je spodbujal, naj postane glasbenik, vendar je Otto storil samomor. Mahler je še naprej podpiral svoji dve sestri, dokler se nista poročili z dvema slavnima bratoma: Eduardom in Arnoldom Roséjem v 1898 in 1902.

Mahler je postal zelo slaven. Na spletni strani 1897 se je odpravil na turnejo v Moskvo, München in Budimpešto. Vendar si je zelo želel službe na Dunaju, a ker je bil Jud, bi tam zelo težko našel delo, zato je postal katoličan. Kmalu zatem je postal dunajski kapelnik.

Dunaj 1897-1907

Na Dunaju je Mahler kmalu zaslovel z dirigiranjem Wagnerja in Mozarta. Njegov prijatelj Guido Adler je plačal izdajo njegove prve in tretje simfonije. Mahler je kot dirigent filharmoničnih koncertov zamenjal Hansa Richterja. Mahler je pritegnil večje število poslušalcev, vendar je imel nesoglasja z igralci. Ni jim bilo všeč nekaj njegovih nenavadnih zamisli, poleg tega je bil zelo strog. Po bolezni v 1901 je odstopil. Kupil je hišo v Maierniggu na Koroškem, kjer je preživljal poletja s komponiranjem. Na spletni strani 1901 se je zaljubil v Almo Schindler, katere oče Anton Schindler je bil znan krajinar. Bila je skoraj dvajset let mlajša od Mahlerja. Študirala je kompozicijo, vendar jo je Mahler prisilil, da je prenehala s komponiranjem, da bi se lahko posvetila vlogi dobre žene. Zaradi tega je bil odnos med njima precej težaven. Na spletni strani 1910 Mahler obiskal psihoanalitika Sigmunda Freuda. Freud mu je pomagal razumeti ne le zakonske težave, temveč tudi njegovo ustvarjalno naravo. Do Alme je zdaj čutil globljo ljubezen kot kdaj koli prej.

V Hofoperju je Mahler dirigiral številne velike opere, vendar ne veliko novih. Želel je dirigirati novo opero Salomé Richarda Straussa, vendar cenzura ni dovolila njene izvedbe. Kljub temu so bila Mahlerjeva leta dirigiranja na Dunaju zelo pomembna, saj je imel veliko novih zamisli. Prek svoje žene je spoznal številne umetnike, zlasti tiste, ki so bili povezani z gibanjem Sezession. Eden od njih, Alfred Roller, je oblikoval scenografijo za novo uprizoritev opere Tristan in Izolda. Postal je Mahlerjev glavni scenograf. Mahler je končno lahko tesno sodeloval z nekom, ki je delil njegove poglede. Skupaj sta uprizorila številne opere: Fideleo, Don Giovanni, Vdor iz seraja, Figarova svatba, Čarobna piščal in Ifigenija v Aulidi.

Mahler se je zdaj, ko je bil poročen, počutil veliko bolj varnega. Zaradi tega je bil bolj ustvarjalen. Osmo simfonijo je napisal zelo hitro. Zanjo je potreboval ogromen orkester in zbor, zato jo pogosto imenujejo "Simfonija tisočerih". Mahler je menil, da je to njegovo najboljše delo.

Mahler ni nikoli postal učitelj, vendar je veliko spodbujal mlade skladatelje, kot so bili Arnold Schoenberg, Alban Berg, Anton Webern in Alexander Zemlinsky. Vendar so bili na Dunaju glasbeni kritiki protijudovsko usmerjeni in so mu oteževali delo. Na spletni strani 1907 je njegova starejša hči Marija umrla za škrlatinko. Sledile so še slabše novice, ko so pri Mahlerju ugotovili, da ima slabo srce. Zdravnik je dejal, da se mora odpovedati svojim najljubšim dejavnostim: sprehodom, kolesarjenju in plavanju. Mahler je ogromno naredil za kulturno življenje Dunaja, vendar se je odločil, da je čas, da odide. Zadnja stvar, ki jo je dirigiral na Dunaju, je bila njegova Druga simfonija.

Zadnja leta: New York in Evropa

Mahler je bil povabljen v Ameriko, da bi dirigiral v Metropolitanski operi v New Yorku. To je bilo zelo drugačno od tistega, česar je bil vajen v Evropi. Namesto da bi delal s skupino pevcev, ki so sodelovali kot ekipa, so opere v Metropolitanski operi prepevale velike operne zvezde. Mahler tega ni poskušal spremeniti. Strinjal se je celo s krčenjem Wagnerjevih oper. Potem so ga povabili za dirigenta Newyorške filharmonije, zato je odstopil od Metropolitanske opere. Tam je nazadnje dirigiral kot gostujoči umetnik.

Na spletnem mestu 1909 je dokončal Deveto simfonijo. Bil je zelo zaposlen z dirigiranjem v Evropi. Januarja 1911 je v New Yorku dirigiral svojo Četrto simfonijo. Nato je zbolel in se odločil, da bo odšel na Dunaj. Tja je prispel 12. maja, vendar je nekaj tednov pozneje v starosti 50 let umrl.

Njegova glasba

Mahler je bil eden zadnjih skladateljev, ki je pripadal veliki glasbeni tradiciji Nemčije in Avstrije. Čeprav so mnogi nemški skladatelji napisali velike simfonije (npr. Beethoven), je Mahler v svoji glasbi našel nekaj novega. Njegove simfonije imajo pogosto dolge melodije, v orkestru pa uporablja ljudske pesmi in nove zvoke. Mahler je večino svojega življenja delal v gledališču, kar vpliva na njegov glasbeni jezik. Dober primer je Simfonija št. 4, ki se začne v veseli tonaliteti G-dur, kjer glasba opisuje zgodnje življenje, konča pa se v E-duru, kjer sopranski solist poje o nebeških užitkih.

Mahler se je zelo zanimal za nemško ljudsko pesem in napisal več orkestrskih pesmi. Pesmi je povzel po zbirki z naslovom Des Knaben Wunderhorn (Dečkov čarobni rog). Te pesmi so bile prvotno srednjeveške, vendar jih je Mahler z interpretacijo skozi svojo osebnost zelo spremenil. Jezik njegovih pesmi se sliši v njegovih simfonijah, od katerih štiri uporabljajo petje (št. 2, 3, 4 in 8). Napisal je devet simfonij in začel pisati deseto, vendar je umrl, preden jo je dokončal.

Mahler je bil odličen orkestrator. Nekatera njegova poznejša dela potrebujejo zelo velik orkester. Pogosto je uporabljal nenavadne učinke, npr. v njegovi Prvi simfoniji je solo kontrabas, ki igra zelo visoke tone ob spremljavi timpanonov.

Njegova zbirka orkestralnih pesmi Das Lied von der Erde (Pesem zemlje) je kot simfonija, vendar je ni imenoval simfonija. To je storil iz vraževernih razlogov: več velikih skladateljev, med njimi tudi Beethoven, je napisalo devet simfonij in nato umrlo.

Njegovo dirigiranje

Mahler je kot dirigent izjemno vplival na glasbeno življenje v Evropi. Pogosto je dirigiral svoja dela. Kadar je dirigiral dela drugih skladateljev, jih je izvajal po lastnih zamislih. Pri nekaterih Beethovnovih delih je celo spremenil orkestracijo. Ni bil dirigent, ki bi si prizadeval, da bi bila glasba čim bolj podobna skladateljevi želji. Vedno je želel, da glasba zveni zelo jasno.