Sonatna oblika: definicija, struktura in razvoj v klasični glasbi

Sonatna oblika je način organizacije glasbenega dela, zlasti navadno prvega stavka instrumentalnih skladb. Uporablja se v več skladbah od klasicističnega obdobja (od sredine 18. stoletja dalje). Poslušanje več delov v sonatni obliki pomaga pri njenem razumevanju; koristno pa je poznati tudi osnovna načela tonalnosti in ključe, saj sonatna oblika pogosto temelji na premikih med sorodnimi tonalitetami (glej toni).

Sonatna oblika se ne uporablja le v sonatah. Pogosto je oblika prvega stavka simfonij, koncertov, uvertur in tudi instrumentalnih kvartetov ali sakralnih del. V koncertih se obliko prilagodi potrebam solista (npr. dvojna ekspozicija pri koncertu).

Predhodniki: binarna in zaokrožena binarna oblika

V baroku so skladatelji, kot sta Bach in Händel, pisali skladbe s plesnimi gibi, kot so menueti. Ti so bili v "binarni obliki". To pomeni, da so imeli dva dela. Oba dela sta bila pogosto enako dolga in ločena z dvojno taktno črto, kar je pomenilo, da se je vsak del ponovil. Glasba ni bila ves čas v isti tonaliteti. Prvi del je lahko moduliral (spremenil ton), nato pa je drugi del postopoma moduliral nazaj, tako da je na koncu zvenel zaključeno.

Domenico Scarlatti je napisal sonate za čembalo prav tako v binarni obliki, vendar daljše in bolj zapletene. Prvi del se je začel s temo v glavni tonaliteti, nato pa se je moduliral v drugo tonaliteto za kontrast. Drugi del bi bil lahko daljši od prvega, začel bi se z modulacijo v oddaljene tonalitete, nato pa bi se vrnil nazaj in ponovil glavno temo. Takšna skladba je začetek sonatne oblike: postopna razširitev binarnih principov v večodstopenjsko, harmonsko bolj dinamično obliko.

Klasična definicija: trije glavni deli

Haydn, Mozart in Beethoven so utrdili in razvili idejo sonatne oblike. Stavek v sonatni obliki ima običajno tri glavne dele, ki se imenujejo: ekspozicija, razvoj in rekapitulacija. Pogosto sledi še koda, ki zaključi stavk.

• Ekspozicija: tu slišimo vse glavno gradivo. Najprej pride prva melodija oziroma skupina motivov v glavnem ključu (tonika), nato pa prehod oziroma most (bridge), ki modulira v kontrastno tonaliteto, kjer se predstavlja druga tema ali skupina tem — običajno v dominanti (tj. ključ na 5. tonu lestvice glavnega ključa) ali v relativnem molu, če je prvi del v molu. V klasični praksi se ekspozicija pogosto ponovi (ponovitev ekspozicije je običajna navada na izvirnih izdajah).
• Razvoj: tukaj skladatelj razvija material iz ekspozicije: motivi se fragmentirajo, podajo v sekvence, preoblikujejo, pojavijo se modulacije v različne tonalitete, kontrapunktne obdelave, imitacije in dramatične spremembe dinamike in teksture. Razvoj je harmonsko in izrazno najbolj nestabilen del stavka ter ustvarja napetost in pričakovanje vrnitve v toniko.
• Rekapitulacija: material iz ekspozicije se vrne, vendar je prilagojen tako, da vse glavne teme zvenijo v glavni tonaliteti. To pomeni, da most, ki je v ekspoziciji moduliral v dominantni ključ, tu pogosto spremeni vsebino (navadno se preoblikuje, zadrži ali skrajša), da prepreči modulacijo stran od tonike. Namen rekapitulacije je vrniti stabilnost in zaključiti tonalno pot.

Dodatni elementi: prehod, retransition in koda

Med ekspozicijo in rekapitulacijo običajno najdemo prehodne funkcije:

• Prehod/Most (bridge) — v ekspoziciji vodi od prve teme k drugi in modulira v kontrastno tonaliteto.
• Retranzicija — v razvoju ali tik pred rekapitulacijo se pojavi poseben sklop, ki pripravi vrnitev v toniko (upočasnitev, sekvence, dominantne priprave).
• Koda — zadnji zaključni odsek, ki lahko dodatno poudari toniko, razreši morebitne napetosti in včasih ponudi nov material ali obdelavo že znanih motivov. Kode so pri romantičnih in poznejših delih pogosto razširjene in izrazito pomembne za zaključek.

Harmonske značilnosti in variacije

Tipična harmonska shema klasične ekspozicije v duru je: prva tema v I, most modulira v V, druga tema v V (ali v rel. molu), zaključna skupina potrditev v V. V molu so možnosti: druga tema pogosto v rel. duru ali v medianti. Obstajajo tudi monotematične sonate, kjer so prve in druge teme pravzaprav izvedena iz iste ideje (Beethoven je pogosto uporabljal tak pristop — primer: Beethovenova Peta simfonija, kjer je osnovni motiv prisoten skozi ves stavek).

Različice sonatne oblike

V praksi obstaja veliko različic in prilagoditev:

• Sonata-allegro — izraz, ki se pogosto uporablja za hitro prvi stavek, strukturiran po zgoraj opisanem modelu.
• Dvojna ekspozicija — tipična za koncerte: najprej orkestra predstavi teme (včasih brez solo dela), nato solist predstavi ekspozicijo, pogosto z različno harmonsko obdelavo.
• Sonata-rondo — zlitje sonatne oblike in rondo oblike (npr. oblika ABACABA), pogosto uporabljena v finalih.
• Zaokrožena (rounded) binarna — bližnji predhodnik sonate; prenaša elemente ponovitve in vrnitve glavnega gradiva in je v praktičnem smislu prehodna stopnja med binarno in polno sonatno obliko.

Tehnične postopke v razvojnem delu

V razvoju glavne tehnike vključujejo:

• fragmentacija motivov (razbijanje na kratke gradnike),
• sekvence (ponavljanja vzorcev višje ali nižje),
• kontrapunkt in imitacija,
• presleditve in abruptne harmonske spremembe,
• dinamične kontraste in teksturalne spremembe,
• uporaba dominantnih priprav (dominantni pedal ali harmonska gradnja) za retransition.

Razvoj oblike v 19. in 20. stoletju

Od konca 18. stoletja naprej so skladatelji razširjali in eksperimentirali s sonatno obliko. V 19. stoletju so jo Marsikdaj zlorabili za bolj dramatično in subjek­tivno izražanje — daljše kode, bogatejše razvojne sekcije in večja prostorska razravnanost. Skladatelji kot so Schubert, Brahms in Schumann so obliko podaljšali in poglobili, včasih vpeljali več motivičnih povezav med stavki (tematska recidiva).

V 20. stoletju so mnogi avtorji ohranili strukturo sonate, a so jo redefinirali: nekateri so ohranili tonalno osredotočenost, drugi pa jo uporabili kot generativni okvir za atonalno ali modalno glasbo. Kljub slogovnim spremembam je logika razvoja, kontrasta in rešitve, ki jo ponuja sonatna oblika, ostala pomembno orodje za oblikovanje daljših instrumentalnih stavkov (najdemo jo npr. pri Šostakoviču, Prokofjevu in celo v nekaterih delih 20. stoletja).

Praktični primeri za poslušanje

• Beethovnova Peta simfonija (prvi stavek) — dober primer monotematizacije in neprekinjenega razvoja glavne ideje.
• Mozartove in Haydnovih sonate in simfonije — jasna, klasična uporaba ekspozicije, razvoja in rekapitulacije z značilnimi ponovitvami ekspozicije.
• Klasični koncerti z dvojno ekspozicijo — za spoznavanje razlike med orkestralno in solistično predstavitvijo teme.

Zaključek

Sonatna oblika je bila in ostaja temeljni gradnik zahodne instrumentalne glasbe: nudi strukturiran način predstavitve, konflikta (harmonskega in motivičnega) ter razrešitve. Čeprav se je skozi čas spreminjala in se je skladatelji prilagajali svojim estetskim potrebam, njena osnovna logika — kontrast, razvoj in vrnitev — ostaja eno najmočnejših orodij za izražanje dramatičnih in formalnih idej v glasbi.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je sonatna oblika?

V: Kako so skladatelji v baroku uporabljali binarno obliko?

V: Kdo je razvil sonatno obliko?

V: Kaj se zgodi med ekspozicijo?

V: Kaj se zgodi med razvojem?

V: Kako drugače je v Beethovnovi Peti simfoniji uporabljena sonatna oblika?

Išči po črki