Gibanje v klasični glasbi: pomen, struktura in primeri

Dolge skladbe klasične glasbe so pogosto razdeljene na dele, ki jim v glasbenem jeziku pravimo gibanja ali stavki. Vsako gibanje deluje kot samostojna enota z lastnim značajem, tempom in strukturo, hkrati pa skupaj z ostalimi gibanji tvori celoto dela. Stavki so lahko zelo kratki ali zelo dolgi; v simfonijah, koncertih in sonatah se dolžina posameznega gibanja zelo razlikuje glede na slog in obdobje.

Kaj običajno pomeni štirigibna struktura?

Če poslušate simfonijo, je pogosto razdeljena na štiri dele. V Haydnovem in Mozartovem času so bili običajno štirje deli naslednji: hitri del, počasni del, plesni del (menuet) in hitri del za konec dela. Ta razpored je klasična norma, a obstajajo številne variante — nekateri skladatelji izpuščajo plesni del, drugi dodajo uvodno ali zaključne premike, razvijajo večje cikle ali pa združujejo gibe v drugačni zaporednosti.

Tempo, oznake in programi

V koncertnih programih je običajno navedeno, koliko stavkov ima delo, ki se izvaja. To je lahko prikazano z italijanskimi glasbenimi izrazi (npr. Allegro pomeni hitro, Presto pomeni zelo hitro ali Andante pomeni lahkotno hojo). Takšne oznake pomagajo poslušalcu razumeti, kakšen značaj ima posamezno gibanje in koliko časa približno traja. Tukaj je primer iz programa:

Robert Schumann: Simfonija št. 4 v d-molu op. 120

1. Andante con moto - Allegro di molto
2. Romanze: Andante
3. Scherzo: Presto
4. Finale: Allegro vivace - Presto

Strukture v posameznem gibanju

Gibanja so lahko zgrajena po različnih formalnih načelih. Najpogostejše oblike so:

• Sonatna oblika – pogosto uporabljena za prva in zadnja gibanja simfonij in koncertov; vsebuje ekspozicijo, razvoj in reprizo.
• Romanca ali počasno gibanje – pesniško, kontrastno gibanje z jasno melodijo.
• Menuet ali scherzo – plesni ali ritmično živahni del (v klasičnem obdobju menuet, v poznejšem obdobju pogosto scherzo).
• Rondo ali variacije – gibanje, kjer se ponavljajo refreni ali tema podaja v različnih različicah.

Premori med stavki, »attacca« in uglasitev

Včasih si orkester vzame minuto ali dve za ponovno uglasitev instrumentov, zlasti v Mahlerjevi ali Šostakovičevi simfoniji, kjer lahko en stavek traja tudi 25 minut. Spet drugič bosta dirigent ali izvajalec želela nadaljevati skoraj brez premora; v notah to označimo z izrazom »attacca«, kar pomeni, da se naslednje gibanje začne takoj brez pavze. Nekateri skladatelji izrecno zapišejo, da med stavki ne sme biti odmora, kar prispeva k dramskemu učinku dela.

Obnašanje občinstva in tradicija aplavza

V starih časih je občinstvo pogosto ploskalo med posameznimi deli, danes pa običajno z aplavzom počaka do konca dela ali celo do konca celotnega koncerta. V boljših navadah velja, da se aplavz poda po zadnjem gibu dela; kadar je izvedba izjemna, lahko občinstvo ploskne tudi med posameznimi gibanji, a to lahko zmoti nadaljevanje dela, še posebej pri glasbenih delih, kjer je namenjena nenehna napetost.

Beseda »gibanje« in njen pomen

Nemška beseda za "gibanje" (v tem glasbenem smislu) je "Satz", kar v resnici pomeni "stavek". Gibanje je kot stavek: skupek glasbenih elementov, ki spadajo skupaj in tvorijo smiselno celoto. Vsi stavki skupaj so kot več stavkov v besedilu: povedo celotno zgodbo – z uvodom, razvojem, konfliktom in razrešitvijo.

Za poslušalce je poznavanje pojma gibanja koristno pri razumevanju strukture večjih del in pri sledenju značajskim spremembam med posameznimi deli. Za glasbenike pa gibanja predstavljajo izhodišča za interpretacijo — temp, fraziranje, dinamika in povezave med gibanji so tiste podrobnosti, ki odločajo o celostni izkušnji izvedbe.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je gibanje v klasični glasbi?

V: Koliko stavkov je običajno v simfoniji?

V: Kateri italijanski glasbeni izrazi se pogosto uporabljajo za opis posameznih delov?

V: Ali so med posameznimi deli pri izvedbi v živo odmori?

V: Kako se občinstvo običajno odziva med posameznimi deli?

V: Kaj v nemščini pomeni "Satz"?

V: Kdo je napisal Simfonijo št. 4 v d-molu op. 120?

Išči po črki