Psihoanaliza
Psihoanaliza je sklop psiholoških in terapevtskih teorij in tehnik. Začel jo je avstrijski zdravnik Sigmund Freud z izkušnjami iz kliničnega dela Josefa Breuerja in drugih.
Od takrat se je psihoanaliza razširila in bila na različne načine revidirana, reformirana in razvita. Freudovi kolegi in učenci, kot sta Alfred Adler in Carl Jung, so imeli svoje zamisli. Svoje ideje so razvijali neodvisno od Freuda. Veliko pozneje sta Anna Freud in Melanie Klein ideje uporabili za zdravljenje težavnih otrok.
Osnovne ideje psihoanalize so:
Prva vrsta: Stanley Hall, Carl Jung; zadnja vrsta: Sigmund Freud, G: Brill, Ernest Jones, Sándor Ferenczi, at: Univerza Clark v Worcestru, Massachusetts
Freud in njegova hči Anna, 1913
Nezavedni um
Včasih ljudje ne morejo povedati, zakaj se počutijo tako, kot se počutijo, ali ravnajo tako, kot ravnajo. To, kar povzroča občutke in dejanja, se v psihodinamski teoriji imenuje nezavedni um.
Različne metode
Pod širokim pojmom "psihoanaliza" obstaja vsaj 22 različnih pristopov k teoriji in klinični obravnavi. Izraz se nanaša tudi na metodo preučevanja otrokovega razvoja.
Freudovska psihoanaliza uporablja način zdravljenja, pri katerem subjekt (analitični pacient) govori, vključno s prostimi asociacijami, fantazijami in sanjami. Iz njih analitik razbere nezavedne konflikte, ki povzročajo pacientove simptome in značajske težave. Z njihovo interpretacijo za pacienta analitik ustvari vpogled v težave. Analitik prepozna in pojasni pacientove patološke obrambe, želje in krivdo.
Psihoanaliza je bila kritizirana z več vidikov. Označena je bila za psevdoznanost, ki nima empirične podpore. Kljub temu ostaja vplivna v psihiatriji, v nekaterih krogih bolj kot v drugih.
