Psihoseksualna teorija
Sigmund Freud je bil nevrolog in psihoanalitik, ki je poskušal pomagati odraslim pri njihovih težavah. Z odraslimi se je pogovarjal o času, ko so bili otroci, in o vsem, kar se je v tem času zgodilo. Freud se je osredotočil na nezavedni um. To je del uma, ki ga človek ne more neposredno spoznati. Freud je menil, da je nezavedni um pomemben za to, kako ljudje razmišljajo in čutijo. Način, kako ljudje razmišljajo in čutijo, lahko vpliva na njihovo ravnanje. Freud je na podlagi svojih idej oblikoval psihoseksualno teorijo. Psihoseksualna teorija se osredotoča na to, kako se nadzorujejo otrokove želje v zgodnjih letih in kakšen učinek ima to, ko otrok postane odrasel.
Freud je menil, da je osebnost vsakega človeka sestavljena iz treh delov. Ti deli so id, ego in superego. Vsak od teh treh delov ima svoj namen, vendar se skoraj nikoli ne ujemajo. Trije deli, ki se ne ujemajo, so vzrok, da so ljudje nesrečni in imajo težave.
Ko se otrok rodi, ima le osnovne potrebe. Dojenček mora jesti, spati in uporabljati stranišče. Te osnovne potrebe mu pomagajo živeti. Te osnovne potrebe sestavljajo id. Id želi poskrbeti le za te potrebe. Id želi, da se za potrebe poskrbi takoj in da mu ni treba čakati. Freud je menil, da majhnim otrokom vlada id. Id ne pozna pravilnega in napačnega ter se zanj ne zaveda. Želi le poskrbeti za svoje potrebe. To pomeni, da majhni otroci ne vedo, kaj je prav in kaj narobe. Vedo le, kaj hoče id. Otroci bodo ravnali po željah id, tudi če tega ne bi smeli. Otroci se začnejo učiti, da ne morejo vedno dobiti tistega, kar si želijo, ko si to želijo. Zaradi tega se oblikuje ego. Egu "vlada načelo resničnosti". To pomeni, da ve, kaj se lahko v svetu resnično zgodi. Ego ve, ali lahko id dobi, kar si želi, tako da pogleda, ali je željo mogoče izpolniti. Kadar za potrebe id ni mogoče poskrbeti, ego nadzoruje id in njegove želje. Otroci, ki imajo izoblikovan ego, lahko nadzorujejo svoje osnovne potrebe in svoja dejanja. Ko se oblikuje ego, otroci z nadzorom svojih potreb pridobijo občutek lastne vrednosti. Superego se oblikuje tako, da otroci sodelujejo s svojimi starši in drugimi v družbi. Superego deluje kot oseba, ki sledi pravilom. Otroku omogoča, da ve, kaj je prav in kaj narobe, glede na to, kakšna so družbena pravila o tem, kaj je prav in kaj narobe. Krivda je glavni način, kako superego otrokom sporoča pravila o tem, kaj je prav in kaj narobe.
Freud je menil, da gre otrok skozi pet psihoseksualnih razvojnih stopenj. V teh fazah morajo otroci reševati težave med potrebami in tem, kar želi družba. Odpravljanje teh težav otrokom omogoča, da se kot odrasli dobro znajdejo. Težave, ki jih imajo odrasli, so povezane s stopnjo, v kateri so imeli težave. Pet stopenj je: oralna, analna, falična, latentna in genitalna. Oralna faza se začne ob rojstvu in je povezana z otrokovimi potrebami po sesanju. Analna faza je druga in traja od 1 do 3 let. Povezana je z zadrževanjem in odvajanjem urina in blata. Tretja faza, falična faza, je od 3. do 6. leta starosti in je povezana z genitalijami. Freud je menil, da je ta faza ena najpomembnejših faz za odpravljanje težav. Če otrok težav ne odpravi, se lahko razvije Ojdipov kompleks (pri dečkih) ali Elektrin kompleks (pri deklicah). Ti problemi izvirajo iz ljubezni, bodisi dečkove ljubezni do matere bodisi dekličine ljubezni do očeta. Da bi ustavili težave, fant ali dekle prevzameta vrednote svojega očeta (za fante) ali matere (za dekleta). Četrta stopnja psihoseksualnih stopenj je latentna stopnja in se pojavlja med 6. in 11. letom starosti. V tej fazi najbolj raste superego in otroci prevzamejo vrednote iz družbe. Zadnja faza je genitalna faza in traja v obdobju adolescence. V tej fazi otroci začnejo imeti radi druge in vzpostavljajo heteroseksualne odnose.
Freudove psihoseksualne faze
| Faza | Starost |
| Ustno | Rojstvo - 1 leto |
| Analni naslov | 1-3 leta |
| Falični | 3-6 let |
| Zakasnitev | 6-11 let |
| Genitalni | Mladostništvo |
Freudova teorija otrokovega razvoja je pomembna, ker je prva poudarila pomen odnosov med starši in otroki.
Psiho-socialna teorija
Erik Erikson je bil privrženec Freudovih idej in je na podlagi Freudovih zamisli oblikoval lastno teorijo. Eriksonova teorija se imenuje psihosocialna teorija otrokovega razvoja. Erikson je pri oblikovanju svoje teorije uporabil Freudovo id, ego in superego ter njegove razvojne stopnje. Erikson je menil, da je ego "izredno pomemben". Ego je bil pomemben, ker otroku omogoča, da postane posameznik in prispeva k družbi. Erikson je svoji teoriji dodal več stopenj kot Freud, nekatere njegove stopnje pa so podobne Freudovim. Erikson je v svojo teorijo vključil osem stopenj. Vsaka stopnja ima problem med dvema različnima čustvoma. Otrokova osebnost se oblikuje glede na to, kako rešuje posamezno težavo.
Erkisonove faze
- Faza 1: osnovno zaupanje in nezaupanje: zaupanje se razvije, ker dojenčki potrebujejo odrasle, da poskrbijo za njihove potrebe. Erkison je menil, da ta stopnja ni nikoli zaključena.
- Faza 2: Avtonomija proti sramu in dvomu : Majhni otroci se morajo naučiti opravljati stvari, kot so hranjenje, oblačenje in kopanje, s pomočjo.
- Faza 3: Pobuda proti krivdi: Otroci se lahko v igri pretvarjajo, kdo želijo biti.
- Faza 4: Industrija proti podrejenosti: Otroci se naučijo sodelovati z drugimi zunaj družine.
- Faza 5: Identiteta proti zmedi identitete: Otrok oblikuje svoj občutek o sebi.
- Faza 6: Intimnost proti izolaciji: Mladi odrasli vzpostavljajo odnose z drugimi.
- Faza 7: Generativnost proti stagnaciji: odrasli postanejo starši in skrbijo za otroke.
- Faza 8: integriteta proti obupu: odrasli razmišljajo o osebi, ki so jo bili.
Eriksonove faze so pomembne, ker so obravnavale družbo in kulturo ter njun vpliv na osebnost. Freud se je osredotočil le na spolnost. Eriksonova obdobja kažejo tudi, kako se osebnost oblikuje z odraščanjem otrok.
Eriksonove in Freudove faze
| Starost | Eriksonova faza | Freudova faza |
| Rojstvo - 1 leto | Osnovno zaupanje proti nezaupanju | Ustno |
| 1-3 leta | Avtonomija proti sramu in dvomu | Analni naslov |
| 3-6 let | Pobuda proti krivdi | Falični |
| 6-11 let | Industrija proti manjvrednosti | Zakasnitev |
| Mladostništvo | Zamenjava identitete in identitete | Genitalni |
| Mlada odraslost | Intimnost proti izolaciji | NI RELEVANTNO |
| Srednja odraslost | Generativno proti stagnaciji | NI RELEVANTNO |
| Starost | Integriteta proti obupu | NI RELEVANTNO |
Behaviorizem
John Watson ni maral psihoanalitičnih teorij Freuda in Eriksona. Watson se je odločil, da bo preučil vedenje ljudi, da bi razumel, kako se razvijajo otroci. Njegove zamisli spadajo v koncept behaviorizma. Watsona so "navdihnile Pavlovove študije učenja živali". Pavlov se je v svojih študijah osredotočil na klasično pogojevanje. Klasično pogojevanje pomeni, da se žival ali oseba nauči odzivati na dražljaj, torej na stvar, ki bo povzročila reakcijo. Watson je menil, da bi lahko otroke učili na ta način. Watson se je odločil, da bo svojo teorijo preizkusil s poskusom z devetmesečnim dojenčkom, malim Albertom.
Watson je poskus začel s preverjanjem, ali se Albert česa boji. Watson je želel preveriti, ali se Albert boji bele podgane. Kot večina dojenčkov se Albert bele podgane ni ustrašil. Watson je želel preizkusiti, ali lahko Alberta prestraši s klasičnim pogojevanjem. Watson je ugotovil, da se Albert boji zvoka kladiva, ki s kladivom udarja ob jekleni gong. Ko je bil Albert star enajst mesecev, je Watson nadaljeval s poskusom. Albertu je dal belo podgano. Nekaj sekund pozneje je Watson poskrbel, da je kladivo udarilo ob gong. Albert je ob tem jokal. To se je ponovilo sedemkrat. Po teh sedmih poskusih je Albert jokal, ko je videl belo podgano. Mali Albert se je začel bati tudi drugih stvari, kar imenujemo generalizacija. Te stvari so bile podobne beli podgani. To so bili zajec, pes, kožuh, maska Božička in Watsonovi lasje. Watsonov poskus je bil pomemben, ker je Alberta naučil, da se nečesa boji.
Watson je dokazal, da je otroke mogoče učiti s klasičnim pogojevanjem. Po tem poskusu je Watson menil, da na otroke vpliva okolje.
Teorija socialnega učenja
Albert Bandura je menil, da se otroci učijo z opazovanjem drugih v družbi. Po opazovanju otroci posnemajo, kar je bilo storjeno. Njegova teorija se imenuje teorija socialnega učenja. Posnemanje, ki ga izvajajo otroci, se imenuje modeliranje. Oseba, ki jo otroci posnemajo, se imenuje model. Bandura je menil, da obstajajo štirje pogoji, ki so potrebni, da pride do modeliranja.
- Pozornost: otrok mora biti pozoren na vedenje modela.
- Zadrževanje: otrok si mora vedenje zapomniti.
- Razmnoževanje: otrok mora posnemati vedenje
- Motivacija: otrok potrebuje razlog za posnemanje vedenja.
Poskus s punčko Bobo (1961)
Otroci se bodo verjetno vedli po vzoru, če je model istega spola. Deklica bo bolje posnemala žensko kot moškega vzornika. To je zato, ker se otrok želi obnašati kot ljudje, ki so ji podobni. Prav tako je bolj verjetno, da bodo otroci modelirali vedenje, če vedenje dobi pozitivne odzive odraslih. Kadar so otroci pohvaljeni, bodo vedenje še naprej izvajali. To počnejo zato, ker želijo dobiti še več pohval. Otrok ne bo vedno dobil pohvale za svoje vedenje. Namesto tega lahko dobi kazen. Če otrok za svoje vedenje prejme kazen, ga ne bo zgledoval. Otrok se lahko odloči, da bo vedenje modeliral ali ne, tudi tako, da opazuje, kaj se zgodi z modelom. Če model dobi kazen, otrok ne bo vzoril vedenja. To je zato, ker otrok ne želi dobiti kazni. Bandura je izvedel poskus, da bi preveril svoje zamisli. Poskus je znan kot poskus s punčko Bobo.
Bandura je za svoj poskus vzel 36 fantov in 36 deklet. Otroci so bili stari od 3 do 6 let. Uporabil je tudi enega moškega in eno žensko. Bandura je želel ugotoviti, ali bodo otroci modelirali agresivno ali zlobno vedenje. Bandura je otroke razdelil v osem skupin po 6 otrok in eno skupino po 24 otrok. Skupine so nastale tako, da je polovico otrok razdelil v agresivno skupino in polovico v skupino, ki ni bila agresivna. Obe skupini so ponovno razdelili na pol po dečkih in deklicah. Bandura je nato deklice razdelil v dve skupini. Ena skupina je imela ženski model, druga pa moški model. Enako je storil z dečki. Skupina 24 fantov ni imela nobenega modela. Otroci so bili postavljeni v igralnico z modelom. Otroci so morali sedeti na stolu, model pa je šel na drugo stran sobe. Otroci, ki so bili v agresivnih skupinah, so videli, kako je model šel do lutke Bobo v sobi in se z njo igral. Model je bil večino časa agresiven do lutke. Otroci, ki niso bili v agresivni skupini, so videli, kako se je model igral z igračami in se ni posvečal lutki Bobo. Model je nato zapustil sobo. Otroci so se lahko igrali z igračami v sobi. Z nekaterimi igračami so se otroci igrali in bili agresivni. Otroci so opazovali, kako se igrajo z igračami. Otroci, ki so videli agresivni model, so se z igračami igrali agresivno. Otroci, ki so imeli model, ki ni bil agresiven, so se igrali lepše. Otroci so se igrali lepo, ker niso opazovali agresivnega modela, da bi posnemali njegovo vedenje. Bandurin poskus je pokazal, da se otroci lahko naučijo vedenja od odraslih z opazovanjem vedenja odraslih.
Teorija kognitivnega razvoja
Jean Piaget je svojo teorijo o otrokovem razvoju začel, ko se je spraševal o načinu otrokovega razmišljanja. Menil je, da imajo dojenčki in otroci drugačno razumevanje kot odrasli. Piaget se je osredotočil na kognitivni razvoj otrok in ne odraslih. Kognitivni razvoj je preučevanje, kako odrasli in otroci razmišljajo in se učijo. Piagetovo delo je pripomoglo k razvoju novih načinov izobraževanja in programov učenja z odkrivanjem. Piagetova teorija kognitivnega razvoja ima tri glavne dele:
- Sheme
- Prilagoditev
- Faze razvoja
Sheme
Piaget je menil, da so otroci imeli in ustvarjali sheme, ko so se razvijali. Sheme so načini osmišljanja izkušenj. Shema je slika nečesa v otrokovem umu. Ta slika običajno prikazuje, kako se različne stvari dogajajo v svetu. Ta slika otroku pomaga razumeti svet in se v njem obnašati. Primer sheme je otrokova shema za bivanje v razredu. Otrokova slika bi vsebovala stvari, kot so učenci, ki sedijo na stolih za mizami. Učitelj je na čelu razreda in poučuje. Ta shema otroku pomaga, da ve, kako naj se obnaša in kaj se lahko zgodi v razredu.
Piaget je menil, da so prve sheme povezane z otrokovim odzivom na svet. Piaget je menil, da se otroci rodijo z nekaterimi shemami, ne da bi se jih naučili. Te sheme so senzomotorična dejanja. Sheme so zelo preproste. Ko otrok odraste, postajajo sheme bolj zapletene. Otrok začne razmišljati, preden začne delovati. Pri tem otrok uporablja mentalne reprezentacije oziroma slike v mislih, ki predstavljajo različne stvari. Miselne predstave se lahko v umu spremenijo v nove ideje. Piaget je menil, da sta dve najmočnejši mentalni predstavi podobe in pojmi. Podobe so slike predmetov, ljudi in prostorov v umu. Pojmi združujejo podobe v različne skupine. Sheme se lahko spreminjajo in oblikujejo s sestavljanjem in spreminjanjem podob in pojmov v otrokovem umu.
Prilagoditev
Piaget je menil, da se otrokov um s prilagajanjem bolje prilagaja svetu. Otroci se prilagajajo tako, da spreminjajo sheme, da bi se prilagodili svetu. Piaget je menil, da ima prilagajanje dva dela: asimilacijo in akomodacijo. Pri asimilaciji otroci za razumevanje sveta uporabljajo sheme, ki jih imajo. Otrokove sheme niso vedno pravilne. Ko ima otrok shemo, ki ni prava, jo mora spremeniti. To se imenuje prilagajanje. Pri akomodaciji se oblikujejo nove sheme ali spreminjajo stare. Spremembe se morajo zgoditi, da lahko otrok bolje razume svet. Piaget je menil, da obstaja ravnovesje med asimilacijo in akomodacijo. To ravnovesje je imenoval kognitivno ravnovesje. Ko otrokove sheme ustrezajo njegovemu razumevanju sveta, je otrok v ravnovesju. Kadar se sheme ne ujemajo, je otrok v neravnovesju. Piaget je gibanje med ravnovesjem in neravnovesjem imenoval ekvilibracija.
Faze kognitivnega razvoja
Piaget je svoje stopnje kognitivnega razvoja otrok razdelil na štiri stopnje. Faze si vedno sledijo v enakem vrstnem redu. Te stopnje se pojavljajo pri otrocih povsod. Na vsaki stopnji obstajajo ključne podrobnosti, ki se zgodijo na tej stopnji.
| Faza kognitivnega razvoja | Starost |
| Senzorično-motorični | 0-2 leti |
| Predoperativni | 2-7 let |
| Beton Operativno | 7-11 let |
| Formalno operativno | 11 let in več |
Senzorimotorična faza
Senzomotorična stopnja je prva stopnja Piagetove teorije. Na tej stopnji dojenčki "razmišljajo" z očmi, ušesi in rokami. Otroci na tej stopnji spoznavajo svet s pomočjo svojih čutil. Piaget je menil, da se otroci v tej fazi učijo tako, da vedno znova izvajajo ista dejanja. Ta dejanja izhajajo iz njihovih čutnih izkušenj. Piaget je to poimenoval krožna reakcija. Obstajata dve glavni vrsti krožnih reakcij: primarna in sekundarna. Enomesečni otroci uporabljajo primarno krožno reakcijo. Pri primarni krožni reakciji otroci izvajajo dejanja, ki so povezana z njihovimi osnovnimi potrebami, kot je prehranjevanje. Otroci, stari od štiri do osem mesecev, uporabljajo sekundarno krožno reakcijo. Sekundarna krožna reakcija se zgodi, ko otroci skušajo s svojimi dejanji doseči, da bi se dogodki zgodili. Sekundarna krožna reakcija pri otrocih pomaga nadzorovati lastno vedenje. Osem- do dvanajstmesečni otroci lahko nadzorujejo svoje vedenje.
V senzomotorični fazi otroci pridobijo stalnost predmetov. To se zgodi med osmim in dvanajstim mesecem. Objektna stalnost je zavedanje, da stvar še vedno obstaja, čeprav je otrok ne vidi. Objektna stalnost je vidna pri otrocih, starih od osem do dvanajst mesecev. Objektno stalnost lahko vidimo v Piagetovi nalogi skrivanja predmetov. Pri tej nalogi je igrača skrita pod odejo. Če lahko otrok igračo najde, se je naučil trajnosti predmeta.
Predoperativna
fazaPredoperativna faza ima velike spremembe v predstavljanju misli v umu. Na tej stopnji lahko otroci za predstavitev svojega znanja uporabljajo simbole. V predoperacijski fazi se otroci učijo tudi jezika. Piaget je menil, da jezik ni tako pomemben za kognitivni razvoj. Menil je, da otroci uporabljajo besede za razlago slik izkušenj v svojem umu.
V predoperativni fazi so otroci egocentrični. Egocentrizem se kaže v tem, da otroci ne znajo razlikovati med svojim in tujim pogledom. Piaget je za prikaz egocentrizma uporabil problem treh gora. V tem problemu je lutka postavljena na eno stran skupine gora. Otrok je postavljen na drugo stran. Otrok mora povedati, kaj vidi lutka. Otrok, ki je egocentričen, pove, kaj vidi sam, in ne, kaj vidi lutka. To je namenjeno preprosti strani wiki o razvoju otrok.
Betonska faza delovanja
V fazi konkretnega delovanja postane otrokovo mišljenje bolj logično. Pri logičnem mišljenju se uporablja razum. Otroci so sposobni razumeti spremembe med stvarmi, ki so pred njimi. Še vedno pa imajo težave s stvarmi, ki si jih morajo predstavljati. Otroci v fazi konkretnega delovanja lahko postavljajo predmete v različne ureditve. Razumejo, da lahko stvari hkrati razvrstimo v več kot eno skupino. Otroci v fazi konkretnega delovanja lahko stvari razvrstijo tudi po lastnostih, kot sta dolžina in teža.
Razumevanje ohranjanja poteka v fazi konkretnega delovanja. Otroci, ki razumejo ohranjanje, vedo, da sprememba oblike ali posode ne spremeni količine stvari. Na primer pri ohranjanju tekočine otroci vedo, da se količina tekočine ne spremeni, če jo damo v drug kozarec.
Formalna faza delovanja
V fazi formalnega delovanja so otroci sposobni razmišljati o abstraktnih idejah. Abstraktne ideje so tiste, ki so v otrokovem umu in ne pred njim v svetu. Na tej stopnji lahko otroci oblikujejo pravila o tem, kako se stvari lahko zgodijo, ne da bi za to potrebovali konkretne predmete. Piaget je menil, da obstajata dva glavna dela formalne operativne stopnje: hipotetično-deduktivno sklepanje in propozicijsko mišljenje. Pri hipotetično-deduktivnem sklepanju lahko otroci ugibajo o izidu problema. To lahko storijo z ugibanji, ki jih je mogoče preveriti s poskusom. S preizkušanjem ugibanj se naučijo, ali je bilo njihovo ugibanje pravilno, in če ni bilo, zakaj ni bilo pravilno. Pri propozicionalnem mišljenju so otroci sposobni razumeti, ali so izrečene izjave resnične. To lahko storijo, ne da bi jim bilo treba videti primer teh izjav.
Sociokulturna teorija
Lev Vigotski je svojo teorijo otrokovega razvoja utemeljil na pomembnosti treh stvari. Vigotski je menil, da se otrokov razvoj oblikuje predvsem na podlagi socialnih in kulturnih interakcij. Do interakcij pride, ko se dve ali več oseb pogovarjata in/ali delata skupaj. Vigotski je menil, da ima kultura velik vpliv na razvoj kognitivne rasti. Vigotski se je osredotočil tudi na jezik. Menil je, da je jezik zelo pomemben za spreminjanje otrokovega razmišljanja.
Jezik
Vigotski je menil, da je otrokov razvoj v prvih dveh letih povezan z neposrednim stikom s svetom. Po teh dveh letih jezik spremeni način otrokovega razmišljanja. Jezik je pomemben, ker z njim odrasli prenašajo ideje na otroke. Vigotski je menil, da rast jezika povzroči velike spremembe v načinu razmišljanja otrok, saj lahko ti sporočajo ideje drugim. Otroci se pogovarjajo z drugimi in sami s seboj. Vigotski je menil, da je pogovor otrok s samim seboj zelo pomemben za razvoj. Menil je, da se otroci pogovarjajo sami s seboj, da bi lažje usmerjali svoje misli. Pogovor, usmerjen k sebi, je imenoval zasebni govor. Zasebni govor se uporablja, ko je delo težko, po storjeni napaki ali ko otrok ni prepričan, kaj naj stori. Otroci, ki uporabljajo zasebni govor, so bolj pozorni in vključeni v delo, ki ga opravljajo. Tudi otroci, ki imajo težave pri učenju, bolj uporabljajo zasebni govor. To jim pomaga razumeti, kaj se učijo.
Družbene in kulturne interakcije
Vigotski je menil, da je pomembno učenje posledica sodelovanja z odraslimi ali bolj usposobljenimi vrstniki. Ti pomočniki lahko otroku pomagajo ugotoviti, kako opravljati različna dela. Vigotski je menil, da obstaja razpon težavnosti, v katerem mora biti neko delo. Če je delo v razponu, se lahko otrok najbolje uči. Vigotski je to območje imenoval območje najbližjega razvoja. V območju proksimalnega razvoja so naloge, ki jih je težko opraviti sam, vendar jih je mogoče opraviti s pomočjo. Pri tem mu pomaga pomočnik.
Ko pomočnik dela z otrokom, prihaja do socialnih interakcij. Vigotski je menil, da obstajata dva pomembna dela socialne interakcije: intersubjektivnost in oblikovanje odrov. Intersubjektivnost se pojavi, ko dve osebi začneta z različnimi razumevanji. Ti dve osebi sta v medsebojni interakciji. Z interakcijo prideta do istega razumevanja. Učitelj pomaga otroku z uporabo lestev. Učitelj spreminja obseg pomoči glede na otrokovo raven dela. Učitelj bo pomagal več, če bo otrok to potreboval. Učitelj bo pomagal tudi manj, če otrok pomoči ne potrebuje. Sčasoma učitelj otroku dovoli, da dela sam. Ko otrok dela sam, se pogovarja v svojem zasebnem govoru. Zasebni govor nato uporabi za pomoč otroku pri reševanju problema.
