Jean-Jacques Rousseau – filozof razsvetljenstva in avtor Družbene pogodbe

Jean-Jacques Rousseau (1712 - 2. julij 1778) je bil znan francosko govoreči filozof. Rodil se je v Ženevi v Švici in se vedno označeval za Ženevčana.

Rousseau je živel v 18. stoletju v času razsvetljenstva. Njegova politična ideologija je vplivala na francosko revolucijo ter pripomogla k razvoju nacionalizma in socialističnih teorij. Rousseau je bil tudi skladatelj in je napisal številne knjige o glasbeni teoriji. Rousseau je napisal avtobiografijo Izpovedi, ki je bila ena prvih tovrstnih knjig. Na številne poznejše filozofe je vplival. Napisal je roman Julie, ou la nouvelle Héloïse, ki je bil uspešnica in je vplival na romantične pisatelje 19. stoletja. Leta 1762 je objavil še Emila ali o vzgoji in Družbeno pogodbo; zaradi teh del je bil preganjan, knjige so oblasti ponekod prepovedale, sam pa je moral v izgnanstvo. Umrl je v Franciji, v Ermenonvillu, kjer so ga častili kot enega ključnih mislecev svoje dobe.

Rousseau je verjel, da se ljudje rodijo dobri in nedolžni ter da sta pokvarjenost in žalost posledica življenjskih in družbenih izkušenj. Menil je, da bi bil človek, če družbe ne bi bilo več, spet srečen in čist. Razločil je med naravno ljubeznijo do sebe (amour de soi), ki spodbuja samoohranitev in sočutje, ter tekmovalno, družbeno pogojeno nečimrnostjo (amour-propre), ki rodi zavist, rivalstvo in neenakost. Po njegovem je prav razvoj civilizacije brez moralne prenove človeka izpridil prvotne vrline.

Rousseau je najbolj znan po svoji ideologiji družbene pogodbe, ki jo pogosto primerjajo z družbeno pogodbo Johna Locka. Ta ideologija je zapisana v Rousseaujevi knjigi Družbena pogodba. V njej zagovarja ljudsko suverenost in splošno voljo (volonté générale) kot merilo legitimnosti: zakon je pravičen, če izraža skupno dobro, ne le seštevka zasebnih interesov. Znani uvodni izrek “Človek se rodi svoboden, in vendar je povsod v verigah” povzema njegovo dilemo: kako povezati svobodo posameznika z oblastjo skupnosti. Za stabilno skupnost predlaga tudi idejo državljanske vere, ki krepi državljanske vrline, a ne sme kršiti svobode vesti.

Življenje in osebnost

Rousseau se je rodil 28. junija 1712; mati mu je umrla kmalu po porodu, oče pa je moral zaradi sporov zapustiti Ženevo, zato je mladi Rousseau odraščal pri sorodnikih in v vajeništvih. V mladosti je potoval, se preživljal z različnimi poklici in nekaj časa živel pod pokroviteljstvom Madame de Warens, s katero je imel tudi odnos. Kasneje je živel z Thérèse Levasseur; njuna razmerja in odločitve, med drugim oddaja njunih otrok v sirotišnico, so povzročili ostre moralne in intelektualne polemike, ki jih je sam razčlenil v Izpovedih. Po objavi del iz leta 1762 je bežal v Neuchâtel, nato v Anglijo na povabilo Davida Huma, a se je vrnil v Francijo in zadnja leta preživel razmeroma odmaknjeno.

Ključna dela

  • Razprava o znanostih in umetnostih (1750) – teza, da napredek umetnosti in znanosti ni izboljšal morale, temveč jo pogosto kvari.
  • Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi (1755) – analiza prehoda iz naravnega stanja v civilno družbo ter kritika zasebne lastnine kot izvora družbene neenakosti.
  • Julie, ou la nouvelle Héloïse (1761) – epistolarni roman o čustvih, kreposti in družbenih normah; navdihnil je sentimentalistično in romantično literaturo.
  • Emile, ali o vzgoji (1762) – celovita pedagoška vizija razvoja otroka po naravi, s poudarkom na svobodi, izkušnji in moralni vzgoji; vključuje tudi razpravo Vera savojskega vikrarja o vesti in veri.
  • Družbena pogodba (1762) – politična filozofija suverenosti ljudstva, svobode in zakona kot izraza splošne volje.
  • Izpovedi (pisane 1765–1770, objavljene po smrti) – ena prvih modernih avtobiografij, radikalno iskrena, vplivna za kasnejšo literaturo.
  • Sanjarenja samotnega sprehajalca (posthumno) – meditativna, osebna besedila o naravi, spominu in samorefleksiji.

Politična misel in primerjava z Lockom

Za razliko od Locka, ki je poudarjal zaščito zasebne lastnine in omejeno oblast, Rousseau izhaja iz moralnega vprašanja skupnega dobrega. Splošna volja po njegovem ni zgolj večina, temveč orientacija k skupnemu interesu; lahko je celo v nasprotju z trenutno voljo večine, če ta sledi parcialnim koristim. Svoboden je tisti, ki posluša zakon, ki si ga je dal skupaj z drugimi državljani. Hkrati opozarja na nevarnost frakcij, luksuza in korupcije, ki razkrajajo republiko. Njegove ideje so navdihnile razprave o državljanstvu, republikanstvu in enakosti, pa tudi poznejše demokratične teorije udeležbe.

Vzgoja in pedagogika

V Emilu predstavi razvojne stopnje od otroštva do odraslosti. Otroka je treba voditi po “naravi”: več učenja skozi izkušnjo in igro kot z memoriranjem; manj prisile, več samostojnega odkrivanja. Cilj je vzgojiti svobodnega, krepostnega državljana, ki zna uskladiti osebno avtonomijo z obveznostmi do skupnosti. Poglavje o Sophie razkriva tudi takratne spolne norme, ki jih danes pogosto kritično presojamo.

Glasba in razprave

Rousseau je bil aktiven skladatelj in teoretik: napisal je opero Le Devin du village in vpliven Glasbeni slovar. V razpravah je zagovarjal prednost italijanske opere pred francosko in se zapletel v tako imenovano “vojno komičnih oper”. Kritičen je bil do javnega gledališča kot sredstva moralne izboljšave (Pismo gospodu d’Alembertu o gledališčih), saj je menil, da spektakel pogosto spodkopava državljanske vrline.

Vpliv, sprejem in kritike

Rousseau je močno zaznamoval politiko poznega 18. stoletja: revolucionarji so iz njega črpali ideje o suverenosti ljudstva, republikanski vrline in civilni religiji. Hkrati so ga nekateri kritiki obtoževali, da lahko pojem splošne volje upraviči prisilo ali kolektivizem, če se zlorabi. Sodoben pogled poudarja, da je njegova misel kompleksna: opozarja tako na nevarnost tiranije večine kot na moralno nujnost skupnega dobrega. Njegova introspektivna proza je vplivala na razvoj avtobiografije in psihološkega romana, pedagoške ideje pa na sodobno razvojno psihologijo in didaktiko.

Zaporedje idej

Jedro Rousseaujeve filozofije povezujejo tri niti: naravna dobrota človeka, kritika koruptivnih učinkov civilizacije brez moralne prenove in iskanje politične in pedagoške ureditve, ki omogoča svobodo skupaj s krepostjo. Čeprav je mnogokrat živel v sporih in izgnanstvu, je njegova intelektualna zapuščina postala temeljna za razprave o svobodi, vzgoji, enakosti in državljanstvu do današnjega dne.

Jean-Jacques RosseauZoom
Jean-Jacques Rosseau


AlegsaOnline.com - 2020 / 2025 - License CC3