John B. Watson

John Broadus Watson (9. januar 1878-25. september 1958) je bil ameriški psiholog. Po raziskavah vedenja živali je ustanovil psihološko šolo behaviorizma. Ta šola je bila izjemno vplivna sredi 20. stoletja, ko jo je dodatno razvil B. F. Skinner.

Watson je bil prisiljen odstopiti s katedre na Univerzi Johns Hopkins v Baltimoru, ker je njegova afera z diplomantko postala javni škandal. Potem je Watson več let delal za J. Walter Thompson, vodilno ameriško oglaševalsko agencijo. Zaslužen je za popularizacijo "odmora za kavo" med oglaševalsko kampanjo za kavo Maxwell House.

Behaviorizem

Watson je spomladi leta 1913 z delom Psihologija, kot jo vidi behaviorist utemeljil behaviorizem. V tem članku je Watson predstavil glavne značilnosti svoje nove filozofije psihologije, imenovane "behaviorizem". V prvem odstavku članka je na kratko opisal svoje stališče:

Psihologija, kot jo vidijo behavioristi, je povsem objektivna eksperimentalna veja naravoslovja. Njen teoretični cilj je napovedovanje in nadzor vedenja. Introspekcija ni bistveni del njenih metod in znanstvena vrednost njenih podatkov ni odvisna od pripravljenosti, s katero jih je mogoče razlagati v smislu zavesti. Behaviorist v svojih prizadevanjih za enotno shemo odzivanja živali ne priznava nobene ločnice med človekom in živaljo. Obnašanje človeka z vso svojo prefinjenostjo in kompleksnostjo je le del celotnega behaviorističnega raziskovalnega načrta.

Leta 1913 je Watson pogojni refleks Ivana Pavlova obravnaval predvsem kot fiziološki mehanizem, ki nadzoruje izločanje žlez. Zakon o učinku Edwarda Thorndika (predhodnik načela krepitve B. F. Skinnerja) je zavrnil zaradi "nepotrebnih subjektivnih elementov", za katere je Watson menil, da so nepotrebni. Članek je pomemben tudi zaradi odločnega zagovora objektivnega znanstvenega statusa uporabne psihologije, ki je v tistem času veljala za veliko slabšo od uveljavljene eksperimentalne psihologije.

Watson je s svojim behaviorizmom poudarjal zunanje vedenje ljudi in njihove odzive na določene situacije, ne pa notranjega duševnega stanja teh ljudi. Po njegovem mnenju je bila analiza vedenja in reakcij edina objektivna metoda za vpogled v človeška dejanja. Ta pogled je veljal za skrajni ali radikalni behaviorizem.

Pogledi na vzgojo otrok

Watson je leta 1928 napisal knjigo Psihološka nega dojenčka in otroka, pri čemer mu je pomagala njegova ljubica Rosalie Rayner, ki je postala žena. Rosalie je kasneje članek, ki ga je napisala sama, naslovila I am a mother of behaviorist sons. Watson je v knjigi pojasnil, da so behavioristi začeli verjeti, da je za dojenčke in otroke potrebna psihološka oskrba in analiza.

Njegov slogan ni bil več otrok, temveč bolje vzgojeni otroci. Watson je zagovarjal vzgojno plat razprave o naravi in vzgoji ter trdil, da bi svetu koristilo, če bi za dvajset let ukinili nosečnosti, medtem ko bi zbrali dovolj podatkov za zagotovitev učinkovitega procesa vzgoje otrok. Watsonov opis srečnega otroka je bil precej odrezav. Vključeval je ideje, kot so, da se otrok lahko zaposli s svojimi sposobnostmi reševanja problemov, da mora jokati le ob telesnih bolečinah in da se otrok oddalji od postavljanja vprašanj. Vedenjska analiza otrokovega razvoja kot področje se je morda začela z Watsonovimi zapisi.

Watson je izvajal sporne znanstvene poskuse, znane kot "poskusi z malim Albertom"; v teh poskusih je preučeval strah pri dojenčkih.

Watsonovi življenjepisi in analiza njegovega dela

Watsonovi pogledi in življenje so bili predmet številnih del.

Buckley, Kerry W. 1989. Mehanični človek: Broadus Watson in začetki behaviorizma. Guilford Press.
Buckley, Kerry W. 1994. Misbehaviorism: Watsona z Univerze Johnsa Hopkinsa. In J.T. Todd & E.K. Morris (ur.) Modern perspectives on John B. Watson and classical behaviorism. Greenwood Press.
Burnham, John C. 1994. John B. Watson: intervjuvanec, poklicna osebnost, simbol. In J.T. Todd & E.K. Morris (ur.) Modern perspectives on John B. Watson and classical behaviorism. Greenwood Press.
Coon, Deborah J. 1994 "Not a creature of reason": The alleged impact of Watsonian behaviorism on advertising in the 1920s. V J.T. Todd & E.K. Morris (ur.) Modern perspectives on John B. Watson and classical behaviorism. Greenwood Press.
Harris, Ben. 1979. Kaj se je zgodilo z malim Albertom? American Psychologist, 34, #2, str. 151-160. (on-line)
Hartley, Mariette in Commire, Anne. 1990. Prekinitev molka. New York: Putnam's. (Mariette Hartley je vnukinja Johna B. Watsona. Hartleyjeva v svoji avtobiografiji trdi, da so Watsonove teorije o vzgoji otrok uničile njeno otroštvo).
Mills, John A. 1998. Nadzor: zgodovina vedenjske psihologije. New York: New York University Press.
Samelson, F. 1981. Boj za znanstveno avtoriteto: recepcija Watsonovega behaviorizma, 1913-1920. Journal of the History of the Behavioral Sciences 17, 399-425.
Todd, James T. 1994. Kaj ima psihologija povedati o Johnu B. Watsonu: klasični behaviorizem v učbenikih psihologije, 1920-1989. V J.T. Todd & E.K. Morris, Modern perspectives on John B. Watson and classical behaviorism. Greenwood Press.
Todd, James T. & Morris, Edward K. 1986. Zgodnje raziskave Johna B. Watsona: pred vedenjsko revolucijo. The Behavior Analyst 9, 71-88.
Todd, James T. in Morris, Edward K. Sodobni pogledi na Johna B. Watsona in klasični behaviorizem. Greenwood Press, 1994.
Watson, John B. "John Broadus Watson [avtobiografija]." V C. Murchison (ur.) Zgodovina psihologije v avtobiografiji (zv. 3, str. 271-81). Clark University Press, 1936.

Watsonove knjige

1914. Watson, John B. Vedenje: uvod v primerjalno psihologijo. Henry Holt, New York.
1919. Watson, John B. Psihologija s stališča behaviorista. Lippincott, Philadelphia. 2. izdaja 1924.
1928. Watson, John B. Psihološka oskrba dojenčka in otroka. Norton, New York.
1930. Watson, John B. Behaviorizem (revidirana izdaja). University of Chicago Press.