Behaviorizem: definicija, zgodovina in ključne ideje v psihologiji
Behaviorizem je pristop k preučevanju vedenja, ki temelji le na tem, kar je mogoče neposredno videti. Behavioristi se osredotočajo na odnose med dražljaji in odzivi.
Nevidne lastnosti, kot so duševna stanja (vsako stanje, ki se bistveno razlikuje od običajnega budnega stanja, npr. zaradi strahu ali tesnobe), v tej vrsti študije niso bile uporabljene, čeprav vemo, da ima um pomembno vlogo pri vedenju vseh naprednih živali. Behaviorizem trdi, da je vedenje mogoče preučevati, ne da bi vedeli, kakšna je fiziologija dogodka, in brez uporabe teorij, kot je teorija uma. Po definiciji je mogoče opazovati vsako vedenje.
Behaviorizem se je opiral tudi na drugo idejo, da je vse človekovo vedenje naučeno. Behavioristi so verjeli, da je vedenje mogoče razložiti s klasičnim ali operantnim pogojevanjem. To je učenje, ki je posledica vplivov preteklih izkušenj. Vendar so behavioristi zanikali pomen podedovanega vedenja, instinktov (prirojenih nagnjenj živega organizma) ali podedovanih nagnjenj k vedenju. Niso verjeli oziroma so zanemarjali idejo o dednosti (prenos lastnosti na potomce od staršev), da lahko nekaj izvira iz človekovih genov. To je bila zamisel o prazni tabli, da se otroci rodijo s čistim, praznim umom. Ljudje ob rojstvu naj ne bi imeli umskih izkušenj ali znanja in da se vsega naučijo, ko odrastejo. Sodobna evolucijska psihologija nasprotuje predpostavki o praznem listu.
Med pomembnejšimi znanstveniki, ki so prispevali k behaviorizmu, so C. Lloyd Morgan, Ivan Pavlov, Edward Thorndike, John B. Watson in B. F. Skinner.
Pavlov je klasičnopogojevanje raziskoval s pomočjo psov in njihove naravne sposobnosti slinjenja, torej proizvajanja vode v ustih. Thorndike in Watson sta zavračala introspektivne metode, ki so preučevale lastne zavestne misli in občutke. Psihologijo sta želela omejiti na eksperimentalne metode. Skinnerjeve raziskave so temeljile predvsem na oblikovanju vedenja z uporabo pozitivne okrepitve (nagrajevanje namesto kaznovanja).
Danes se ideje behaviorizma uporabljajo v kognitivno-vedenjski terapiji. Kognitivno-vedenjska terapija lahko ljudem pomaga pri spopadanju s tesnobo in fobijami ter nekaterimi oblikami odvisnosti.
Kot znanstveno teorijo je behaviorizem v veliki meri nadomestila kognitivna psihologija.
Kaj natančno pomeni behaviorizem?
Behaviorizem poudarja opazno vedenje kot primarni predmet psihološkega raziskovanja. To pomeni, da so merljivi dogodki (na primer odziv na dražljaj, pogostost neke aktivnosti, časovni vzorci vedenja) osnova za sklepe. Tak pristop je bil privlačen, ker omogoča eksperimentalno preverjanje hipotez in ponovljivost rezultatov.
Klasično (pavlovsko) pogojevanje
Klasično pogojevanje je proces, ki ga je podrobno opisal Ivan Pavlov. V grobem gre za to, da nevtralni dražljaj (na primer zvonec) po večkratni paritvi z nepozivnim dražljajem (na primer hrana) začne sam vzbujati odziv, ki je bil prej sprožen le z nepozivnim dražljajem (na primer slinjenje). V strokovni terminologiji govorimo o:
- nepogojnem dražljaju (ND) – dražljaj, ki naravno sproži odziv (npr. hrana);
- nepogojnem odzivu (NO) – naravni odziv na ND (npr. slinjenje);
- pogojnem dražljaju (PD) – prej nevtralen dražljaj, ki po paritvi z ND povzroči odziv (npr. zvonec);
- pogojnem odzivu (PO) – odziv, ki ga sproži PD (npr. slinjenje ob zvoncu).
Klasično pogojevanje pojasni številne primere asociativnega učenja, na primer kako se razvijejo določene fobije ali neprijetne asociacije.
Operantno pogojevanje
Operantno pogojevanje, ki so ga razvijali raziskovalci, kot sta Edward Thorndike in B. F. Skinner, pojasnjuje, kako posledice vedenja vplivajo na verjetnost ponovitve tega vedenja:
- Thorndike je formuliral zakon učinka (law of effect): vedenja, ki imajo prijetne posledice, se verjetno ponovijo; tiste s neprijetnimi posledicami pa manj verjetno.
- Skinner je eksperimentalno preučeval operantno vedenje v tako imenovani Skinnerjevi skrinjici (operantni kabinet) in podrobno opisal vloge okrepitve in kaznovanja. Razlikoval je pozitivno in negativno okrepitvijo ter različne sheme okrepitve (na primer stalna ali delna/različne urne/številčne sheme), ki vplivajo na hitrost učenja in vzdržnost vedenja.
Metode in pomembni eksperimenti
- Pavlov: eksperiment s psi in slednje razumevanje klasičnega pogojevanja.
- Thorndike: ugotovitve iz "puzzle box" eksperimentov, kjer so živali postopoma odkrivale, kako uspeti in so se učile prek posledic.
- John B. Watson: znan po eksperimentu z "Little Albert", kjer je pokazal, da se strah lahko nauči s parjenjem nevtralnega dražljaja s strašilnim dogodkom (eksperiment je etično sporen po sodobnih standardih).
- B. F. Skinner: razvoj konceptov okrepitve, oblikovanja vedenja (shaping) in podrobne analize operantnega vedenja.
Vpliv na terapijo, vzgojo in prakso
Behavioristične ideje so dale temelje za številne praktične metode:
- V psihoterapiji so se pojavile metode, kot so sistematična desenzitizacija in izpostavitvena terapija pri zdravljenju fobij (klasično pogojevanje) ter tehnike oblikovanja vedenja in okrepitvene sheme pri vedenjski terapiji.
- Danes se številne behavioristične tehnike uporabljajo v okviru kognitivno-vedenjske terapije, kjer kombiniramo delo s vedenjem in s prepričanji ter mišljenjem posameznika.
- V izobraževanju, kmetijstvu in šolanju živali se uporabljajo strategije okrepitve, oblikovanja vedenja in programiranja učenja (npr. token economies, pozitivno krepitvene tehnike).
- Aplikativna veja — Applied Behavior Analysis (ABA) — je široko uporabljena pri delu z otroki z motnjami v razvoju, pri vedenjski modifikaciji in v inkluzivnem izobraževanju.
Kritike in omejitve
Behaviorizem je prispeval jasne metode in merljive koncepte, vendar so ga kritizirali z več vidikov:
- Preveč redukcionističen pristop, ki zanemarja notranje kognitivne procese (miselne reprezentacije, načrtovanje, spomin) in subjektivna doživljanja.
- Zanikanje vloge genetike in bioloških predispozicij – ideja prazne table je bila v nasprotju s pokažnimi ugotovitvami iz genetike in evolucijske psihologije.
- Etična vprašanja pri zgodnjih eksperimentih (npr. Watsonov eksperiment z "Little Albert").
- Kognitivna revolucija v 50. in 60. letih 20. stoletja je pokazala, da je nujno obravnavati notranje procese in info-procesiranje, zato je behaviorizem kot samostojna znanstvena teorija izgubil prevlado. Kljub temu so njegove metode in koncepti ostali vplivni.
Sodobni položaj in sinteza
Svobodno rečeno, behaviorizem kot celota ni izginil, ampak je bil integriran v sodobnejše teorije. Ločimo različne pristope:
- metodološki behaviorizem – poudarja opazno vedenje kot temeljno merilo;
- radikalni behaviorizem (Skinner) – šteje tudi notranje dogodke (misli, občutke) kot del vedenja, ki ga je mogoče analizirati vedenjsko;
- integracija z nevroznanostjo in kognitivno psihologijo – raziskave zdaj povezujejo učenje in okrepitve z nevralnimi mehanizmi (na primer dopaminske poti nagrajevanja) in preučujejo, kako so vedenjski vzorci podprti v možganih.
V praksi to pomeni, da se učinkovitost behaviorističnih tehnik (npr. okrepitve, oblikovanja) preverja z modernimi eksperimentalnimi metodami in pogosto kombinira s kognitivnimi pristopi, kar je še posebej jasno v kognitivno-vedenjski terapiji in sodobnih programih vedenjske modifikacije.
Zaključek
Behaviorizem je bil ključen za preoblikovanje psihologije v eksperimentalno, empirično disciplino. Čeprav so se njegovi strogi nazori (popolno zanikanje notranjih procesov ali ideja prazne table) izkazali za preveč omejujoče, so mnogi njegovi koncepti — učenje skozi posledice, okrepitve, oblikovanje vedenja — še vedno uporabni in so močno vplivali na terapijo, izobraževanje in aplikativne prakse. Sodobna psihologija pogosto združuje behavioristične tehnike z uvidi iz kognitivnih in bioloških znanosti, kar omogoča celostnejše razumevanje vedenja.
Pogoji
Pogojevanje je dejanje, pri katerem z usposabljanjem dosežemo želeno vedenje. To dosežemo tako, da dražljaje povežemo z določenim vedenjem. Nekatera vedenja so naravni refleksi, s katerimi se ljudje (in živali) rodijo. Dojenčki se rodijo s podedovanimi refleksi, ki jim pomagajo pri prehranjevanju, sporazumevanju in preživetju. Ti refleksi so brezpogojni in se jih otrok ne nauči.
Klasično pogojevanje
Klasično pogojevanje (poznano tudi kot Pavlovskopogojevanje) je stanje, ko pogojni dražljaj povzroči nepogojni odziv. To pojasnjuje, kako ljudje pridobijo nove odzive na različne dražljaje.
Drug primer brezpogojnega odziva je, ko veter piha v oči in oseba samodejno zamiži, da bi preprečila, da bi ji v oči padel prah ali kaj drugega. To je prirojen refleks.
Pogojevanje strahu je, ko s predhodno nevtralnim dražljajem izzovemo strah. Eden glavnih primerov je poskus z malim Albertom, ki sta ga izvedla Watson in Rayner. Raziskovalca sta preverjala čustvene reakcije dojenčkov. Ugotovili so, da se je mali Albert odzval na glasen hrup, nato pa je ta hrup pri njem vzbudil strah, ko je videl belo podgano. To je postalo znano kot "pogojni čustveni odziv". Po določenem času je mali Albert jokal, ko je videl belo podgano ali kar koli majhnega in belega, celo svojo plišasto žival.
Operantno pogojevanje
Operantnopogojevanje je znano tudi kot instrumentalno pogojevanje. Raziskovala sta jo Thorndike in Skinner.
Sorodne strani
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je behaviorizem?
O: Behaviorizem je pristop k preučevanju vedenja, ki temelji le na tem, kar lahko neposredno vidimo. Osredotoča se na odnose med dražljaji in odzivi ter trdi, da je vedenje mogoče preučevati, ne da bi poznali fiziologijo dogodka ali uporabljali teorije, kot je teorija uma.
V: Kaj so vedenjski teoretiki verjeli o človekovem vedenju?
O: Behavioristi so verjeli, da je vse človeško vedenje naučeno s klasičnim ali operantnim pogojevanjem, kar je učenje kot posledica vplivov preteklih izkušenj. Zanikali so pomen podedovanega vedenja, instinktov ali podedovanih nagnjenj k vedenju.
V: Kdo so bili glavni avtorji behaviorizma?
O: K behaviorizmu so največ prispevali C. Lloyd Morgan, Ivan Pavlov, Edward Thorndike, John B. Watson in B. F. Skinner.
V: Katere raziskave je opravil Pavlov?
O: Pavlov je raziskoval klasično pogojevanje s pomočjo psov in njihove naravne sposobnosti slinjenja ter proizvajanja vode v ustih.
V: Kako sta Thorndike in Watson gledala na introspekcijo?
O: Thorndike in Watson sta zavračala opazovanje lastnih zavestnih misli in občutkov ("Introspekcija"). Želela sta omejiti psihologijo na eksperimentalne metode.
V: Na katero vrsto raziskav se je osredotočil Skinner?
O: Skinnerjeve raziskave so se opirale predvsem na oblikovanje vedenja z uporabo pozitivne okrepitve (nagrajevanje namesto kaznovanja).
V: Kako je sodobna evolucijska psihologija izpodbijala predpostavko o praznem listu?
O: Sodobna evolucijska psihologija nasprotuje predpostavki o praznem polju, saj meni, da se ljudje rodijo z duševnimi izkušnjami ali znanjem, namesto da bi se rodili s čistim, praznim umom, kjer bi se morali vsega naučiti, ko odrastejo.
