Behaviorizem
Behaviorizem je pristop k preučevanju vedenja, ki temelji le na tem, kar je mogoče neposredno videti. Behavioristi se osredotočajo na odnose med dražljaji in odzivi.
Nevidne lastnosti, kot so duševna stanja (vsako stanje, ki se bistveno razlikuje od običajnega budnega stanja, npr. zaradi strahu ali tesnobe), v tej vrsti študije niso bile uporabljene, čeprav vemo, da ima um pomembno vlogo pri vedenju vseh naprednih živali. Behaviorizem trdi, da je vedenje mogoče preučevati, ne da bi vedeli, kakšna je fiziologija dogodka, in brez uporabe teorij, kot je teorija uma. Po definiciji je mogoče opazovati vsako vedenje.
Behaviorizem se je opiral tudi na drugo idejo, da je vse človekovo vedenje naučeno. Behavioristi so verjeli, da je vedenje mogoče razložiti s klasičnim ali operantnim pogojevanjem. To je učenje, ki je posledica vplivov preteklih izkušenj. Vendar so behavioristi zanikali pomen podedovanega vedenja, instinktov (prirojenih nagnjenj živega organizma) ali podedovanih nagnjenj k vedenju. Niso verjeli oziroma so zanemarjali idejo o dednosti (prenos lastnosti na potomce od staršev), da lahko nekaj izvira iz človekovih genov. To je bila zamisel o prazni tabli, da se otroci rodijo s čistim, praznim umom. Ljudje ob rojstvu naj ne bi imeli umskih izkušenj ali znanja in da se vsega naučijo, ko odrastejo. Sodobna evolucijska psihologija nasprotuje predpostavki o praznem listu.
Med pomembnejšimi znanstveniki, ki so prispevali k behaviorizmu, so C. Lloyd Morgan, Ivan Pavlov, Edward Thorndike, John B. Watson in B. F. Skinner.
Pavlov je klasičnopogojevanje raziskoval s pomočjo psov in njihove naravne sposobnosti slinjenja, torej proizvajanja vode v ustih. Thorndike in Watson sta zavračala introspektivne metode, ki so preučevale lastne zavestne misli in občutke. Psihologijo sta želela omejiti na eksperimentalne metode. Skinnerjeve raziskave so temeljile predvsem na oblikovanju vedenja z uporabo pozitivne okrepitve (nagrajevanje namesto kaznovanja).
Danes se ideje behaviorizma uporabljajo v kognitivno-vedenjski terapiji. Kognitivno-vedenjska terapija lahko ljudem pomaga pri spopadanju s tesnobo in fobijami ter nekaterimi oblikami odvisnosti.
Kot znanstveno teorijo je behaviorizem v veliki meri nadomestila kognitivna psihologija.
Pogoji
Pogojevanje je dejanje, pri katerem z usposabljanjem dosežemo želeno vedenje. To dosežemo tako, da dražljaje povežemo z določenim vedenjem. Nekatera vedenja so naravni refleksi, s katerimi se ljudje (in živali) rodijo. Dojenčki se rodijo s podedovanimi refleksi, ki jim pomagajo pri prehranjevanju, sporazumevanju in preživetju. Ti refleksi so brezpogojni in se jih otrok ne nauči.
Klasično pogojevanje
Klasično pogojevanje (poznano tudi kot Pavlovskopogojevanje) je stanje, ko pogojni dražljaj povzroči nepogojni odziv. To pojasnjuje, kako ljudje pridobijo nove odzive na različne dražljaje.
Drug primer brezpogojnega odziva je, ko veter piha v oči in oseba samodejno zamiži, da bi preprečila, da bi ji v oči padel prah ali kaj drugega. To je prirojen refleks.
Pogojevanje strahu je, ko s predhodno nevtralnim dražljajem izzovemo strah. Eden glavnih primerov je poskus z malim Albertom, ki sta ga izvedla Watson in Rayner. Raziskovalca sta preverjala čustvene reakcije dojenčkov. Ugotovili so, da se je mali Albert odzval na glasen hrup, nato pa je ta hrup pri njem vzbudil strah, ko je videl belo podgano. To je postalo znano kot "pogojni čustveni odziv". Po določenem času je mali Albert jokal, ko je videl belo podgano ali kar koli majhnega in belega, celo svojo plišasto žival.
Operantno pogojevanje
Operantnopogojevanje je znano tudi kot instrumentalno pogojevanje. Raziskovala sta jo Thorndike in Skinner.
Sorodne strani
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je behaviorizem?
O: Behaviorizem je pristop k preučevanju vedenja, ki temelji le na tem, kar lahko neposredno vidimo. Osredotoča se na odnose med dražljaji in odzivi ter trdi, da je vedenje mogoče preučevati, ne da bi poznali fiziologijo dogodka ali uporabljali teorije, kot je teorija uma.
V: Kaj so vedenjski teoretiki verjeli o človekovem vedenju?
O: Behavioristi so verjeli, da je vse človeško vedenje naučeno s klasičnim ali operantnim pogojevanjem, kar je učenje kot posledica vplivov preteklih izkušenj. Zanikali so pomen podedovanega vedenja, instinktov ali podedovanih nagnjenj k vedenju.
V: Kdo so bili glavni avtorji behaviorizma?
O: K behaviorizmu so največ prispevali C. Lloyd Morgan, Ivan Pavlov, Edward Thorndike, John B. Watson in B. F. Skinner.
V: Katere raziskave je opravil Pavlov?
O: Pavlov je raziskoval klasično pogojevanje s pomočjo psov in njihove naravne sposobnosti slinjenja ter proizvajanja vode v ustih.
V: Kako sta Thorndike in Watson gledala na introspekcijo?
O: Thorndike in Watson sta zavračala opazovanje lastnih zavestnih misli in občutkov ("Introspekcija"). Želela sta omejiti psihologijo na eksperimentalne metode.
V: Na katero vrsto raziskav se je osredotočil Skinner?
O: Skinnerjeve raziskave so se opirale predvsem na oblikovanje vedenja z uporabo pozitivne okrepitve (nagrajevanje namesto kaznovanja).
V: Kako je sodobna evolucijska psihologija izpodbijala predpostavko o praznem listu?
O: Sodobna evolucijska psihologija nasprotuje predpostavki o praznem polju, saj meni, da se ljudje rodijo z duševnimi izkušnjami ali znanjem, namesto da bi se rodili s čistim, praznim umom, kjer bi se morali vsega naučiti, ko odrastejo.
