Narava proti vzgoji
Razprava o naravi in vzgoji se nanaša na vzroke za razlike med ljudmi.
Tako kot vsa živa bitja so tudi ljudje podedovali prirojene lastnosti. Obstajajo tudi dogodki ali izkušnje, ki se zgodijo v življenju. "Narava" opisuje učinek genov, "vzgoja" pa vse, kar se zgodi v življenju.
V jeziku populacijske genetike je dednost neke lastnosti obseg, v katerem se deduje genetsko. To vključuje vedenjske in značajske lastnosti. Čeprav se v javni razpravi govori o ljudeh, načela veljajo za vsa živa bitja, tako za rastline kot za živali.
Besedno zvezo "narava proti vzgoji" je predlagal viktorijanski polihistor Francis Galton. Nanj je vplivalo Darwinovo delo O izvoru vrst. Raziskoval je vpliv dednosti in okolja na družbeni napredek.
Vedno je bilo znano, da so ljudje nekatere lastnosti podedovali, vendar so se tekom življenja spreminjale. Te pojme je na primer primerjal Shakespeare (v delu The Tempest: 4.1). Že pred Shakespearom je angleški učitelj Richard Mulcaster leta 1582 zapisal:
"Kam ga narava usmerja, vzgoja pa ga usmerja naprej."
Galton ni nasprotoval naravi in vzgoji kot dvema alternativama. Besedna zveza "narava proti vzgoji" je bila upravičeno kritizirana zaradi prevelike poenostavitve. Skoraj vsi avtorji so se zavedali, da imata pri našem ustroju vlogo obe. Eden tistih, ki je na prvi pogled mislil, da je človek dobil svoj um od vzgoje (teorija tabula rasa ali prazne plošče), je bil filozof John Locke. Vendar se je ukvarjal le s tem, kako pridobivamo znanje iz čutnih podatkov.
Tako narava kot vzgoja imata pri razvoju vzajemno vlogo in mnogi sodobni psihologi in antropologi menijo, da je to nasprotje naivno. Menijo, da gre za zastarelo stanje znanja.
Raziskave dvojčkov
Enojajčna dvojčka sta naravna klona. Ker nosijo enake gene, jih lahko uporabimo za raziskovanje, koliko dednost prispeva k posameznim ljudem. Študije z dvojčki so bile zelo zanimive. Če sestavimo seznam značilnih lastnosti, ugotovimo, da se zelo razlikujejo po tem, koliko so posledica dednosti. Na primer:
- Krvne skupine: v celoti podedovane. Barva oči: skoraj v celoti podedovana.
- Teža, višina: deloma podedovana, deloma okoljska. Inteligenca: bolj podedovana kot ne, če se kot merilo uporabljajo testi IQ.
- Kateri jezik govorite: popolnoma okoljski.
Študije potekajo na naslednji način:
- Vzemite skupino enojajčnih dvojčkov, skupino bratskih dvojčkov in skupino sorojencev iz populacije.
- Izmerite jim različne lastnosti.
- Izvedite statistično analizo (na primer analizo variance), ki vam bo pokazala, v kolikšni meri je lastnost podedovana. Lastnosti, ki so delno podedovane, si bodo pri enojajčnih dvojčkih bistveno bolj podobne.
Tovrstne študije je mogoče nadaljevati s primerjavo enojajčnih dvojčkov, ki so odraščali skupaj, in enojajčnih dvojčkov, ki so odraščali v drugačnih okoliščinah. Tako bi lahko ugotovili, koliko lahko okoliščine spremenijo rezultate genetsko enakih ljudi.
Prvi je študije dvojčkov opravil Francis Galton, Darwinov polbrat, ki je bil utemeljitelj statistike. Njegova metoda je bila, da je dvojčke spremljal skozi njihovo življenjsko pot in opravil številne vrste meritev. Čeprav je poznal enojajčne in dvojajčne dvojčke, žal ni cenil dejanske genetske razlike. Sodobne študije dvojčkov so se pojavile šele v dvajsetih letih 20. stoletja.
Takšne raziskave so uspešne, kadar je mogoče lastnosti preprosto izmeriti. Slabše se obnese, kadar je merjenje samo po sebi sporno. Tako je bilo v primeru merjenja inteligenčnega kvocienta, kjer se raziskovalci niso strinjali z metodo merjenja.
Ocene dednosti IQ
Študije so pokazale, da je dednost IQ v Združenih državah Amerike med 0,7 in 0,8 pri odraslih in 0,45 v otroštvu. Morda se zdi razumno pričakovati, da bi morali genetski vplivi na lastnosti, kot je IQ, postati manj pomembni, ko človek s starostjo pridobiva izkušnje. Vendar je dobro dokumentirano, da se dogaja ravno nasprotno. Meritve dednosti v otroštvu znašajo 0,2, v srednjem otroštvu okoli 0,4 in v odrasli dobi celo 0,8. Vsakdanje izkušnje kažejo, da se ljudje s starostjo bolje spoznavajo. Če je le mogoče, si izberejo poklice in dejavnosti, pri katerih kar najbolje izkoristijo svoje sposobnosti. Posledica tega je, da se njihova genetika bolje ujema z okoljem.
V reviji Behavior Genetics iz leta 1994, ki je temeljila na študijah enojajčnih/bratrskih dvojčkov, je bilo ugotovljeno, da je dednost splošnih kognitivnih sposobnosti do 0,80, vendar se razlikuje tudi glede na lastnost: 0,60 pri besednih testih, 0,50 pri prostorskih testih in testih hitrosti procesiranja ter le 0,40 pri spominskih testih.
Leta 2006 je revija The New York Times Magazine zapisala, da je bilo v večini študij ugotovljeno približno tri četrtine dednosti (0,75). Analiza poročil v reviji Current Directions in Psychological Science iz leta 2004 je dala splošno oceno približno 0,85 za 18-letnike in starejše.
Raziskave o agresiji
Agresija je vedenje, pri katerem posameznik namerno škoduje drugemu posamezniku. V preteklih letih je potekala stalna razprava o izvoru ali vzrokih agresije med ljudmi. Nekatere teorije trdijo, da je agresija prirojena, druge pa, da gre za naučeno vedenje.
- Kognitivni pristop trdi, da si agresijo zaslužimo. Glavni argument te teorije je, da se ljudje naučijo biti agresivni. Vendar je Albert Bandura trdil, da se agresije ne naučimo s pogojevanjem, temveč jo posnemamo. Poleg posnemanja je še en način, kako se ljudje naučijo biti agresivni, učenje z opazovanjem. Na primer, gledanje agresivnih dejanj, zlasti v filmih ali videoigrah, povečuje verjetnost, da se bo človek obnašal agresivno. To se največkrat zgodi pri otrocih, kadar so izpostavljeni agresivnemu okolju. Otroci v takšnih razmerah običajno odraščajo in vedo, da je agresivno vedenje sprejemljivo. Raziskave so večkrat pokazale, da je pri otrocih, ki so med odraščanjem izpostavljeni nasilju v družini, večja verjetnost, da bodo v prihodnosti razvili agresivna dejanja ali postali agresivni odrasli.
- Psihoanalitični pristop obravnava agresijo kot prirojeno. Teorija agresije Sigmunda Freuda opisuje agresivno vedenje kot prirojen nagon ali instinkt, na katerega ne vplivajo situacije ali narava. Zato je neizogiben del človekovega življenja.
Vprašanja in odgovori
V: O čem je razprava o naravi in vzgoji?
O: Razprava o naravi in vzgoji se nanaša na vzroke za razlike med ljudmi. Ugotavlja, koliko lastnosti in vedenja so posledica podedovanih genov in biologije (narava) ali dogodkov ali izkušenj, ki se zgodijo v življenju (vzgoja).
V: Kdo je predlagal besedno zvezo "narava proti vzgoji"?
O: Besedno zvezo "narava proti vzgoji" je predlagal viktorijanski polihistor Francis Galton. Nanj je vplivalo Darwinovo delo O izvoru vrst.
V: Kako dolgo že poteka ta razprava?
O: Ta razprava poteka že od takrat, ko je Shakespeare o njej pisal v delu The Tempest, ki je bilo objavljeno leta 1611. Še pred tem je o tem pisal angleški učitelj Richard Mulcaster leta 1582.
V: Ali ima narava ali vzgoja večji vpliv na človekove lastnosti in vedenje?
O: Tako narava kot vzgoja imata vzajemno vlogo pri razvoju, zato imata obe večji vpliv na lastnosti in vedenje osebe. Mnogi sodobni psihologi in antropologi menijo, da je vsako nasprotje med njima naivno, saj ga vidijo kot zastarelo stanje znanja.
V: Ali je John Locke verjel, da je človek dobil svoj um od vzgoje?
O: Na prvi pogled se zdi, da je John Locke menil, da so ljudje dobili "um" od vzgoje (teorija tabula rasa ali prazna plošča), vendar se je ukvarjal le s tem, kako pridobivamo znanje iz čutnih podatkov, ne pa z našo splošno sestavo.
V: Kaj pomeni dednost?
O: Dednost se nanaša na obseg, v katerem se nekaj deduje genetsko - to vključuje lastnosti vedenja in značaja.
V: Ali ta razprava velja samo za ljudi? O: Čeprav se javna razprava nanaša na ljudi, ta načela veljajo za vsa živa bitja - tako za rastline kot za živali.
