Enojajčna dvojčka sta na začetku genetsko enaka: imata enake alele. Nastanejo tako, da se oplojeno jajčece razdeli na dva ločena osebka. Vedno sta istega spola in sta enojajčna ali MZ dvojčka (mono = eden; zigota = oplojeno jajčece). V nasprotju z bratskimi dvojčki, ki nastanejo iz dveh ločenih jajčec, oplojenih z dvema ločenima spermijama, in niso vedno istega spola (DZ = dizygotic). Obe vrsti dvojčkov se nosita v isti maternici ob istem času, zato je njuno okolje ob rojstvu enako.
Kako nastanejo enojajčna dvojčka
Delitev oplojenega zigota na dva zarodka se zgodi zgodaj v nosečnosti. Čas delitve vpliva na skupno anatomsko ureditev platnic in vodil (chorionicity/amnionicity):
- Delitev v prvih 3 dneh po oploditvi → dvojniki z ločenima placentama (dichorionic–diamniotic).
- Delitev med 4. in 8. dnem → monochorionic–diamniotic (skupna placenta, ločeni plodovi v ločenih vrečah).
- Delitev med 8. in 13. dnem → monochorionic–monoamniotic (skupna placenta in skupna plodova vreča; večje tveganje za zaplete).
- Delitev po 13. dnevu → lahko vodi v spojenke (conjoined twins), kar je redek pojav.
Značilnosti in razlike kljub genetski enakosti
Čeprav enojajčna dvojčka izhajata iz istega zigota in imata praktično enako osnovno zaporedje DNK, se lahko med njima pojavijo:
- Epigenetske razlike (npr. različno metiliranje DNK), ki se razvijajo že v maternici ali po rojstvu in vplivajo na izražanje genov.
- Razlike v videzu ali zdravju zaradi različnih intrauterinih razmer, naključnih mutacij ali vplivov okolja po rojstvu.
- Fenomen zrcaljenja (mirror imaging), pri katerem so nekatere telesne lastnosti simetrično obrnjene pri enem od dvojčkov.
Pogostost in dejavniki
Raziskave kažejo, da je pogostost enojajčnih dvojčkov približno ena na 240 rojstev. Bratovski (dizygotni) dvojčki so običajno dvakrat pogostejši. Nekateri dejavniki, ki vplivajo na pogostost dvojčkov:
- Pri spontani zanositvi se razmerje MZ in DZ razlikuje; frekvenca enojajčnih dvojčkov je razmeroma konstantna po vsem svetu.
- Pri tehnikah oploditve in vitro (IVF) je večja verjetnost, da nastanejo dvospolni dvojčki. Pri porodih IVF je skoraj 21 parov dvojčkov na vsakih 1.000 porodov. Večina večplodnih porodov v povezavi z IVF so sicer dizigotni primeri, vendar nekatere študije kažejo tudi na rahlo povečanje tveganja za enojajčne dvojčke zaradi postopkov, kot so manipulacija z zarodki ali podaljšana kultura zarodkov.
- Dednost ima majhen ali neznaten vpliv na nastanek enojajčnih dvojčkov; pri dizigotnih dvojčkih je genetska komponenta pomembnejša.
Zdravstveni zapleti in skrb v nosečnosti
Ker so enojajčna dvojčka pogosto monochorionic (imajo skupno posteljico), so lahko izpostavljena posebnim tveganjem:
- Twin-to-twin transfusion syndrome (TTTS) – pretok krvi med plodovoma preko komunikacij v placenti, kar lahko ogrozi oba ploda.
- Višje tveganje za prezgodnji porod in nizko porodno težo.
- Pri monochorionic–monoamniotic dvojčkih tveganje za zaplet zaradi zapletanja popkovnic in hipoksije.
- Povečana verjetnost za kirurčne ali intenzivne pediatrične posege pri rojstvu, če nastanejo zapleti.
Zato je pri enojajčnih dvojčkih pomembno pogostejše spremljanje nosečnosti z ultrazvokom, določanje chorionicity že v prvem trimesečju in, če je potrebno, obravnava v specializirani enoti za večplodne nosečnosti.
Diagnoza in testiranje
Chorionicity in amniocity običajno ocenimo z ultrazvokom v zgodnji nosečnosti. Če je potrebno natančno določiti, ali gre za enojajčna ali bratska dvojčka, se lahko uporabijo molekularni testi (npr. primerjava DNK, testi z ustreznimi celicami ali vzorci). Genetsko testiranje lahko razkrije morebitne somatske mutacije ali razlike v genetskem materialu med dvojčkoma.
Čeprav so enojajčna dvojčka genetsko zelo podobna, se zaradi epigenetskih sprememb in okoljskih vplivov v praksi pogosto razvijeta kot posameznika z lastnimi značilnostmi; zato je individualna obravnava in pozornost nujna tako v nosečnosti kot po rojstvu.