Enolična dvojčka sta na

Raziskave dvojčkov

Enojajčna dvojčka sta naravna klona. Ker imajo na začetku enake gene, jih lahko uporabimo za raziskovanje, koliko dednost prispeva k posameznim ljudem. To je vprašanje narave in vzgoje.

Študije z dvojčki so bile zelo zanimive. Če sestavimo seznam značilnih lastnosti, ugotovimo, da se razlikujejo po tem, koliko so odvisne od dednosti. Na primer:

• Barva oči: popolnoma podedovana.
• Teža, višina: deloma podedovana, deloma okoljska.
• Kateri jezik govorite: popolnoma okoljski.

Študije potekajo na naslednji način. Vzemite skupino enojajčnih dvojčkov, skupino bratskih dvojčkov in skupino bratov in sester iz populacije. Izmerite jim različne lastnosti. Opravite statistično analizo (na primer analizo variance). To vam pove, v kolikšni meri je lastnost podedovana. Ugotovili boste, da so si vse lastnosti, ki so delno dedne, pri enojajčnih dvojčkih bistveno bolj podobne.

Tovrstne študije je mogoče nadaljevati s primerjavo enojajčnih dvojčkov, ki so odraščali skupaj, in enojajčnih dvojčkov, ki so odraščali v drugačnih okoliščinah. Tako bi lahko ugotovili, koliko lahko okoliščine spremenijo rezultate genetsko enakih ljudi.

Sodobne raziskave so jasno pokazale, da genetska dednost vpliva tudi na psihološke vidike življenja (kako se ljudje obnašajo), ne le na telesne.

Zgodovina

Prvi je študije dvojčkov opravil Francis Galton, Darwinov polbrat, ki je bil utemeljitelj statistike. Njegova metoda je bila, da je dvojčke spremljal skozi njihovo življenjsko pot in opravil številne vrste meritev. Čeprav je poznal enojajčne in dvojajčne dvojčke, žal ni cenil dejanske genetske razlike. Sodobne študije dvojčkov so se pojavile šele v dvajsetih letih 20. stoletja.

Wilhelm Weinberg je prvič ocenil stopnjo dvojčkov. Ker se je zavedal, da morajo biti enojajčni dvojčki istega spola, medtem ko so lahko neidentični dvojčki istega ali nasprotnega spola, je Weinberg izpeljal formulo za oceno pogostosti dvojčkov MZ in DZ iz razmerja med dvojčki istega in nasprotnega spola ter skupnim številom materinstev. Weinberg je tudi ocenil, da je dednost dvojčkov blizu nič. To pomeni, da sposobnost rojevanja dvojčkov ni dedna.

Ni povsem enako

Monozigotska dvojčka sta genetsko skoraj enaka in sta vedno istega spola, razen če je med razvojem prišlo do mutacije. Monozigotska dvojčka imata vedno različne fenotipe. Dvojčki lahko izražajo različne spolne fenotipe, običajno zaradi neenakomerne delitve zigote XXY s Klinefelterjevim sindromom.

Čeprav sta enojajčna dvojčka genetsko skoraj enaka, je študija 92 parov enojajčnih dvojčkov iz leta 2012 pokazala, da enojajčni dvojčki že v zgodnjem razvoju ploda pridobijo na stotine genetskih razlik. Vzrok za to so mutacije (ali napake pri kopiranju), ki se pojavijo v DNK vsakega dvojčka po razdelitvi zarodka. Druga študija iz leta 2018 na 450 parih enojajčnih dvojčkov je pokazala, da se pogosto (87 %) dvojčka razlikujeta v spolnosti. študija je tudi pokazala, da če se je eden od dvojčkov poročil pred 40. letom, se je tudi drugi verjetno poročil pred 40. letom.

Ocenjuje se, da ima enojajčni dvojček v povprečju približno 360 genetskih razlik, ki so se pojavile v zgodnjem razvoju ploda.

Drugi vzrok za razlike med enojajčnimi dvojčki je epigenetska sprememba. Te so posledica različnih okoljskih vplivov v življenju, ki vplivajo na to, kateri geni se vklopijo ali izklopijo. Študija 80 parov enojajčnih dvojčkov, starih od 3 do 74 let, je pokazala, da imajo najmlajši dvojčki razmeroma malo epigenetskih razlik. Število epigenetskih razlik narašča s starostjo. Petdesetletna dvojčka sta imela več kot trikrat več epigenetskih razlik kot triletna dvojčka. Največjo razliko sta imela dvojčka, ki sta svoje življenje preživela ločeno (na primer dvojčka, ki sta ju ob rojstvu posvojila dva različna starša). Vendar pa se nekatere značilnosti s starostjo dvojčkov bolj približajo, na primer inteligenčni količnik in osebnost. Ta pojav ponazarja vpliv genetike na številne vidike človeških lastnosti in vedenja.

Dvojčki pri živalih

Dvojčki so normalni pri številnih sesalcih, kot so podgane, mačke in psi. Enakovredni dvojčki so normalni pri nekaj vrstah. Devetpasovnica Dasypus novemcinctus rodi identične četverčke.

Potomci, pridobljeni z nespolnimi metodami, kot je partenogeneza, so enaki, razen če pride do križanja pri proizvodnji jajčec.