Fenotip organizma je celoten niz znakov (ali lastnosti) tega organizma.

To ne pomeni le "tisto, kar se vidi na površini". Pomeni vse, kar je mogoče z ustreznimi sredstvi narediti vidno. Na primer, krvne skupine so zagotovo del fenotipa. Vendar pa jih ni mogoče opaziti samo s pogledom na osebo.

V biologiji se fenotip razlikuje od genotipa. To je leta 1911 predlagal Wilhelm Johannsen, da bi pojasnil razliko med dednostjo organizma in tistim, kar ta dednost ustvarja. Razlikovanje je podobno tistemu, ki ga je predlagal August Weismann, ki je razlikoval med zarodno plazmo (gamete ali njihove matične celice) in somatskimi celicami (telo).

Fenotip je pomemben, ker je izpostavljen naravni selekciji:

"Od Darwina do danes je večina evolucionistov menila, da je glavni predmet selekcije posamezni organizem. V resnici je fenotip tisti del posameznika, ki je 'viden' za selekcijo." Ernst Mayr

Fenotipe določajo predvsem geni, nanje pa vplivajo okoljski dejavniki. Če poznamo genom organizma, ne moremo natančno napovedati njegovega fenotipa.

Lastnosti se zelo razlikujejo po tem, koliko so odvisne od dednosti (narava in vzgoja). Vzajemno delovanje med genotipom in fenotipom se pogosto pojmuje z naslednjim razmerjem:

Poenostavljeno razmerje: P = G + E + G×E

Tu P predstavlja fenotip, G genotip (genetski vplivi), E okoljske vplive, G×E pa interakcijo med genotipom in okoljem. Pri kvantitativnem pristopu se pogosto uporablja tudi razpad variance fenotipa:

VP = VG + VE + VG×E

Primeri fenotipov

  • Morfološki znaki: barva oči, višina, oblika lista.
  • Fiziološki znaki: krvne skupine, raven encima v krvi, metabolizem.
  • Biokemijski in molekularni fenotipi: izražanje gena (transkriptom), proteom, metabolom.
  • Vedenjski znaki: osebnostne lastnosti, odziv na stres, migracijski vzorci.
  • Okoljsko pogojeni primeri: pri nekaterih rastlinah barva cvetov lahko zavisi od pH zemlje (npr. hortenzije), pri plazilcih pa je lahko spol odvisen od temperature med inkubacijo jajc.

Mehanizmi in pomembni pojavi

  • Prenos genetskih učinkov: dominance, recesivnost, epistaza (interakcije med geni) in pleiotropija (en gen vpliva na več fenotipov).
  • Penetranca in ekspresivnost: penetranca opisuje, kolikokrat prisotnost določenega alela vodi do pričakovanega fenotipa, ekspresivnost pa variabilnost intenzivnosti znaka pri nosilcih istega alela.
  • Fenotipska plastičnost: sposobnost enega genotipa, da razvije različne fenotipe v različnih okoljih; ta pojav je opisan z reakcijskimi normami.
  • Epigenetika: okoljski in razvojni vplivi lahko trajno spremenijo izražanje genov (npr. metilacija DNK, modifikacije histonov) brez spremembe sekvence DNK, kar vpliva na fenotip.
  • Kanalizacija: razvojni mehanizmi lahko zavarujejo ključne fenotipe pred variabilnostjo, kar ohranja stabilnost znakov kljub genetskim ali okoljskim motnjam.
  • Stohastični procesi: naključne (stohastične) dogodke v razvoju in celičnih procesih lahko povzročijo različne fenotipe tudi pri genetsko identičnih posameznikih v istem okolju.

Merjenje in kvantifikacija fenotipa

Fenotip lahko merimo na več nivojih — molekularnem (npr. izražanje mRNA), celičnem (npr. število določenih celic), organizemskem (npr. teža, plodnost) in populacijskem (npr. frekvence fenotipov). Metode vključujejo:

  • klinične in morfološke meritve,
  • laboratorijske biokemijske teste,
  • genetske metode (GWAS, QTL mapiranje),
  • funkcijske metode (mutacijski ali genski knockout/knockdown),
  • »-omike« (transkriptomika, proteomika, metabolomika) in fenomiko (visokozmogljive fenotipske analize).

Pomen za evolucijo, kmetijstvo in medicino

  • Evolucija: naravna selekcija deluje na fenotipe; spremembe v frekvencah genov v populaciji se zgodijo zaradi posledic fenotipske uspešnosti (preživetje, razmnoževanje).
  • Kmetijstvo: vzreja in izolacija želenih fenotipov (npr. večje pridelke, odpornost proti boleznim) temelji na znanju o dednosti teh fenotipov in G×E interakcijah.
  • Medicina: razumevanje, kateri fenotipi so povezani z genetskimi ali okoljskimi dejavniki, pomaga pri diagnostiki, predvidevanju poteka bolezni in osebni medicini (npr. farmakogenomika).

Zaključek — omejitve in napovedljivost

Čeprav genotip bistveno vpliva na fenotip, je napovedovanje končnega fenotipa iz samega genoma pogosto omejeno zaradi:

  • kompleksnih interakcij med geni (epistaza) in med geni ter okoljem (G×E),
  • epigenetskih sprememb,
  • razvojne in stohastične variabilnosti.

Zato je celovito razumevanje fenotipa multidisciplinarno področje, ki združuje genetiko, razvojno biologijo, ekologijo, molekularno biologijo in statistiko.