Operantno pogojevanje: definicija, primeri in ključni pojmi

Operantno pogojevanje: jasna definicija, praktični primeri in razlaga ključnih pojmov (okrepitev, kazen, izumrtje) za študente, učitelje in psihologe.

Avtor: Leandro Alegsa

Operantno pogojevanje je oblika učenja. Pri njem posameznik spremeni svoje vedenje zaradi posledic (rezultatov) vedenja.

Oseba ali žival se nauči, da ima njeno vedenje posledice. Ta posledica je lahko

  1. Okrepitev: pozitiven ali nagrajujoč dogodek. Ta povzroči, da se vedenje pojavlja pogosteje.
  2. Kazen: negativni ali kaznovalni dogodek. To povzroči, da se vedenje pojavlja redkeje.
  3. Izumrtje: ne sledi noben dogodek, zato vedenje nima posledic. Če vedenje nima posledic, se bo pojavljalo redkeje.

Operantno pogojevanje ima štiri različne kontekste. Tu se izraza "pozitiven" in "negativen" ne uporabljata v svojem osnovnem pomenu; pozitiven pomeni, da se nekaj doda, negativen pa, da se nekaj odvzame:

  1. Pozitivna okrepitev (pogosto samo "okrepitev") se pojavi, kadar je določena oblika vedenja nagrajena. S tem se poveča pogostost pojavljanja vedenja. Pri poskusu s Skinnerjevo škatlo je nagrada v obliki hrane, ko podgana pritisne na vzvod.
  2. Negativna okrepitev (včasih "pobeg") se pojavi, ko odstranimo averzivni dražljaj. S tem se poveča pogostost pojavljanja vedenja. V poskusu s Skinnerjevo škatlo je bil prisoten glasen zvok, ki je bil odstranjen, ko je podgana pritisnila na vzvod.
  3. Pozitivno kaznovanje se pojavi, ko se doda spodbuda, zaradi katere se vedenje pojavlja redkeje. Primer spodbude so lahko glasen hrup, električni šok (podgana) ali klofuta (otrok).
  4. Negativno kaznovanje se zgodi, ko se odvzame dražljaj, zaradi česar se vedenje pojavlja redkeje. Primer je odvzem otrokove igrače, ko otrok izvede neželeno vedenje.

Zamisel o operantnem pogojevanju je prvi odkril Edward Thorndike, analiziral pa jo je B. F. Skinner.

Operantno pogojevanje se razlikuje od Pavlovovega klasičnega pogojevanja. Operantno pogojevanje se ukvarja s prostovoljnim spreminjanjem vedenja, klasično pogojevanje pa s treningom refleksa.

Razlaga mehanizma in dodatni pojmi

V jedru operantnega pogojevanja sta dva ključna elementa: vedenje (operant) in posledica (konsekvenca). Vedenje, ki je posledično nagrajeno, se pojavlja pogosteje; vedenje, ki ima negativne posledice ali nima posledic, se pojavlja redkeje. Pomembna je tudi časovna povezanost: bolj je posledica takojšnja in odvisna od vedenja, močnejši je učinek.

Pomembni pojmi

  • Shaping (oblikovanje): postopno učenje zahtevnejših vedenj s priznavanjem in krepitvijo majhnih korakov, ki vodijo do cilja (pogosto uporabljeno pri treningu živali).
  • Razporedi okrepitev: ključni so za to, kako hitro se vedenje nauči in kako dolgo vztraja. Glavni tipi so:
    • nenehna okrepitev (vsako vedenje se nagradi) – hitro učenje, hitro izumrtje, če nagrade ni;
    • delna (intermitentna) okrepitev – nagrada sledi le občasno; delne razporeditve delimo na:
      • fiksni razmerje (FR): nagrada po določenem številu odzivov;
      • variabilni razmerje (VR): nagrada po povprečnem številu odzivov (vrlo odporen na izumrtje);
      • fiksni interval (FI): nagrada po prvem odzivu po določenem času;
      • variabilni interval (VI): nagrada po odzivu po spremenljivem času.
  • Primarni in sekundarni ojačevalci: primarni (npr. hrana, toplina, bolečina) so biološko pomembni; sekundarni (npr. denar, pohvala) pridobijo moč preko povezav s primarnimi.
  • Generalizacija in diskriminacija: generalizacija pomeni, da se naučeno vedenje razširi na podobne dražljaje; diskriminacija pomeni, da posameznik razlikuje med dražljaji, ki vodijo k okrešitvam, in tistimi, ki ne vodijo.
  • Izumrtje, spontano okrevanje in izbruh vedenja: ko preneha okrepitev, vedenje pade (izumrtje), lahko pa se občasno pojavi kratkotrajna ponovna pojavnost vedenja (spontano okrevanje). Pred izumrtjem se pogosto pojavi začasno povečanje frekvence vedenja (izbruh).
  • Kontingenca in kontiguity: kontingenca pomeni, da je posledica odvisna od vedenja; kontiguity pomeni bližino v času med vedenjem in posledico — obe sta pomembni za učinkovito učenje.

Primeri uporabe v praksi

  • V vzgoji in izobraževanju se pozitivne okrepitev (pohvala, točke, nalepke) pogosto uporablja za spodbujanje želenih vedenj pri otrocih, negativne okrepitev pa za odstranjevanje neprijetnih dražljajev ob pravilnem vedenju (npr. prekinitve nadzora). Vendar je treba kaznovanje uporabljati previdno zaradi neželenih stranskih učinkov (strah, izogibanje, agresija).
  • Pri treniranju živali se uporablja shaping in razporedi okrepitev za učenje kompleksnih vedenj (npr. cirkuški triki, terapevtske naloge). Primer s Skinnerjevo škatlo je klasična študija.
  • V terapijah vedenjskih motenj (npr. vedenjske terapije, ABA pri avtizmu) se sistematično uporablja okrepitev za učenje želenih vedenj in zmanjševanje težavnih vedenj.
  • V delovnih okoljih se nagrajevanje (bonusi, priznanja) uporablja za povečanje produktivnosti; načrtovanje nagradnih sistemov temelji na načelih operantnega pogojevanja.

Etika in omejitve

Operantno pogojevanje je zmogljivo orodje, vendar ga je treba uporabljati odgovorno. Pretirano ali neustrezno kaznovanje lahko vodi v strah, agresijo ali prikrivanje neželenega vedenja. Prav tako je pomembno, da se za učenje kompleksnih in trajnih vedenj uporablja uravnotežena strategija, ki vključuje jasne cilje, doslednost in spoštovanje dobrobiti učečega se bitja.

Kaj je razlika od klasičnega pogojevanja?

Operantno pogojevanje se osredotoča na spremembo prostovoljnega vedenja z manipulacijo posledic (nagrajevanje ali kaznovanje). Klasično pogojevanje (Pavlov) se ukvarja z avtomatskimi refleksi in procesom, kjer nevtralen dražljaj postane pogojujoč s ponavljajočo asociacijo z nepogojnim dražljajem. V praksi se obe vrsti učenja lahko prepletata in skupaj vplivata na obnašanje.

Zgodovina (na kratko)

Zamisel o operantnem pogojevanju je prvi odkril Edward Thorndike, kasneje pa je pojmu pomenljivo prispeval B. F. Skinner s sistematičnimi poskusi (npr. Skinnerjeva škatla) in z opisom principov okrepitev in kazni.

Povzetek

Operantno pogojevanje pojasnjuje, kako posledice vedenja vplivajo na njegovo prihodnje pojavljanje. Poznamo okrepitev (pozitivno in negativno), kaznovanje (pozitivno in negativno) in izumrtje. Dodatni pojmi, kot so razporedi okrepitev, shaping in kontingenca, razlagajo, zakaj se vedenja učijo hitreje ali počasneje in kako dolgo vztrajajo. Principi operantnega pogojevanja imajo široke praktične uporabe, a zahtevajo etično in premišljeno uporabo.

Thorndikeov zakon o učinku

Operantno pogojevanje, včasih imenovano instrumentalno učenje, je prvi preučeval Edward L. Thorndike (1874-1949). Opazoval je vedenje mačk, ki so poskušale pobegniti iz doma narejenih škatel s sestavljankami. Ko so bile mačke prvič postavljene v škatle, so potrebovale veliko časa, da so pobegnile. Z izkušnjami so se uspešni odzivi pojavljali pogosteje, kar je mačkam omogočilo pobegniti v krajšem času. Thorndike je v svojem zakonu o učinku teoretiziral, da se vedenje, ki mu sledijo zadovoljive posledice, ponavlja, vedenje, ki povzroča neprijetne posledice, pa je manj verjetno, da se bo ponovilo. Skratka, nekatere posledice so okrepile vedenje, nekatere posledice pa so vedenje oslabile. Thorndike je s tem postopkom izdelal prve znane učne krivulje.

B. F. Skinner (1904-1990) je izdelal podrobnejšo analizo operantnega pogojevanja. Skinner je izumil komoro za operantno pogojevanje, ki mu je omogočila merjenje hitrosti odziva kot ključne odvisne spremenljivke. Uporabljal je zapisovanje pritiskov na vzvod ali pritiskov na tipko.

Načela operantnega pogojevanja:

  1. Diskriminacija, posploševanje in pomen konteksta.
    1. Učenje poteka v kontekstu.
    2. Večina vedenja je pod nadzorom dražljajev: določen odziv se pojavi le, če je prisoten ustrezen dražljaj.
    3. Nadzor dražljajev je učinkovit, tudi če dražljaj za anketiranca nima nobenega pomena.
  1. Izumrtje: operantno vedenje ugasne, ko se okrepitev preneha izvajati.
    1. Okrepitve se pojavijo šele, ko se pravilno odzovemo, morda pa se ne bodo pojavile niti takrat. Vedenje zaradi tega ne oslabi in ne ugasne.
    2. Rezultati so deloma odvisni od pogostosti prejemanja okrepitve.
  1. Časovni razpored krepitve: časovna razporeditev krepitve je ključnega pomena.
    1. Urnik s fiksnimi intervali: ojačevalci so predstavljeni v fiksnih časovnih obdobjih, če se ustrezno odzovemo.
    2. Načrt s spremenljivim intervalom: vedenje se okrepi na podlagi povprečnega časa, ki je pretekel od zadnje okrepitve. Razporedi z razmerjem: temeljijo na razmerju med odzivi in okrepitvami.
    3. Urnik s fiksnim intervalom: okrepitev se izvede po določenem številu odzivov. Poseben primer, ko se okrepitev poda po vsakem odzivu, se imenuje neprekinjena okrepitev.
    4. Spremenljiv intervalni načrt: okrepitev dostave temelji na določenem povprečnem številu odzivov.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je operativno pogojevanje?


O: Operantno pogojevanje je oblika učenja, pri kateri posameznik spremeni svoje vedenje zaradi posledic (rezultatov) vedenja.

V: Kateri so štirje konteksti operantnega pogojevanja?


O: Štirje konteksti operantnega pogojevanja so pozitivna okrepitev, negativna okrepitev, pozitivna kazen in negativna kazen.

V: Kako deluje pozitivna okrepitev?


O: Pozitivna okrepitev se pojavi, kadar je za neko vedenje predvidena nagrada, ki poveča pogostost pojavljanja vedenja.

V: Kako deluje negativna okrepitev?


O: Negativna okrepitev se pojavi, ko se odstrani averzivni dražljaj, kar poveča pogostost pojavljanja vedenja.

V: Kako deluje pozitivna kazen?


O: Pozitivna kazen se pojavi, ko se doda dražljaj, zaradi česar se vedenje pojavlja redkeje.
V: Kako deluje negativno kaznovanje? O: Negativno kaznovanje poteka tako, da se odvzame dražljaj, zaradi česar se vedenje pojavlja manj pogosto.

V: Kdo je prvi odkril operantno pogojevanje?


O: Edward Thorndike je prvi odkril operantno pogojevanje, pozneje pa ga je analiziral B. F. Skinner.


Iskati
AlegsaOnline.com - 2020 / 2025 - License CC3