Alban Berg: avstrijski skladatelj atonalne in dvanajsttonske glasbe

Zgodnja leta

Berg je odraščal v središču Dunaja. Njegova družina je imela veliko denarja, a ko je leta 1900 umrl Bergov oče, je bilo življenje veliko težje. V šoli mu ni šlo najbolje. Imel je tudi ljubezensko razmerje s kuhinjsko pomočnico, s katero je imel hčerko.

Zanimala ga je glasba, igral je klavir in začel komponirati, vendar se pri šolskih izpitih ni dovolj dobro odrezal, da bi se lahko vpisal na glasbeni konservatorij. Posel ga ni zanimal tako kot njegovega očeta. Dobil je neplačano delo. Leta 1904 je začel študirati pri Schoenbergu. To je bilo prvič, da je imel prave ure glasbe. Dve leti pozneje je njegova mati podedovala nekaj denarja in Berg je lahko opustil neplačano delo ter se posvetil glasbi.

Schoenberg ga je učil harmonije, kontrapunkta in glasbene teorije, torej vsega tistega, kar je treba poznati za dobro komponiranje. Berg se je pri njem učil od leta 1904 do leta 1911. Med njegovimi prvimi pravimi skladbami sta klavirska sonata in godalni kvartet. Tu je že našel moderni slog, ki mu je ustrezal. Pisal je harmonije, za katere se je zdelo, da lebdijo. Pogosto je pisal skladbe z več deli, ki jih povezuje skupna tema. Rad je imel tudi teme, ki se slišijo obrnjene na glavo, ali palindrome, kjer melodija zveni enako naprej kot nazaj. Spoznal je dekle Helene in leta 1910 sta se poročila.

Odraslost

Berg je rad poslušal vse vrste glasbe. V tem se je razlikoval od Schoenberga in Weberna. Zanimali so ga francoski skladatelji, kot je Debussy, in jazz. Všeč mu je bilo moderno gledališče in politična dela dramatika Bertolta Brechta in skladatelja Kurta Weilla.

Berg je bil Schoenbergu zelo hvaležen za vse, kar se je od njega naučil, vendar se ga je še vedno precej bal. Schoenberg mu je pisal številna pisma, v katerih ga je prosil, naj kaj naredi zanj (npr. klavirske priredbe njegovih orkestrskih skladb), in ga pogosto kritiziral. Šele v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je Berg postal znan, mu je Schoenberg začel pisati bolj kot enakovrednemu prijatelju.

Berg je napisal pet orkestrskih skladb. To je eno prvih pomembnih del, ki jih je napisal brez Schoenbergove pomoči. Glasba vsebuje nekaj modernih akordov, ki so dunajskemu občinstvu gotovo zveneli zelo šokantno. 31. marca 1913 je Schoenberg na Dunaju vodil koncert, na katerem je bilo tudi nekaj Bergovih skladb. Ljudje v občinstvu so se začeli pretepati, zato je bilo treba poklicati policijo. Ko je Schoenberg Bergu napisal kritiko njegove glasbe, je Berg izgubil vso samozavest. Počasi je začel spet pridobivati samozavest. Napisal je tri orkestrske skladbe op. 6. Glasba zveni precej podobno Mahlerju. Veliko je glasbenih zamisli, ki se prelivajo ena v drugo in ustvarjajo bogat zvok.

Med prvo svetovno vojno je bil Berg nekaj časa v vojaškem taborišču. To izkušnjo je moral imeti v mislih, ko je pisal opero Wozzeck. Ta opera je postala zelo znana. V njej je bilo veliko novih idej. Ne govori o velikem junaku, temveč o preprostem človeku, s katerim ljudje grdo ravnajo. Tudi glasba je zelo drugačna od dotedanje operne glasbe. Čeprav je bila tako sodobna, je doživela velik uspeh in Bergu prinesla svetovno slavo. Prinesla mu je več denarja, ki mu je skupaj z nekaj poučevanja omogočil, da je večino časa posvetil komponiranju.

Leta slave

Wozzeck vsebuje malo dvanajsttonske glasbe, vendar je v njegovih naslednjih delih dvanajsttonski sistem veliko pomembnejši. Napisal je Lirično suito za godalni kvartet in Kammerkonzert (Komorni koncert), v katerih je oblika sestavljena iz matematičnih pravil. V svoji glasbi je rad skrival stvari, npr. priljubljene številke ali črke iz imen ljudi. To so kot skrivne kode in v poznejših letih so glasbeniki porabili veliko časa, da so poskušali ugotoviti, kaj je Berg želel narediti.

Leta 1928 je Berg začel delati svojo drugo in zadnjo opero: Lulu. O operi je razmišljal že več let. Leta 1905 si je ogledal igro z naslovom Pandorina skrinjica (Die Büchse des Pandora). Wedekind je igral vlogo Jacka Razparača. Ljudje so menili, da je igra obscena, vendar je kljub temu postala zelo priljubljena, zlasti po letu 1918, ko v Nemčiji ni bilo več cenzure. Pri operi je sodeloval do leta 1934. Nato je delo na njej prekinil in napisal Koncert za violino. Ko je izvedel za žalostno smrt mladega dekleta Manon Gropius, ki jo je poznal, zaradi otroške paralize, je koncert posvetil njenemu spominu. Zapisal je: "V spomin na angela". Manonina mati Alma je bila žena Gustava Mahlerja.

Smrt

Kmalu po dokončanju Violinskega koncerta je Berga pičila žuželka. Nastal je absces, zato so ga odpeljali v bolnišnico, kjer je umrl. Koncert še ni bil izveden. Lulu še ni dokončal. Tretje dejanje je bilo le skicirano v kratki partituri (prikazane so bile glavne note, ne pa tudi to, kaj natančno igrajo posamezni instrumenti). Ko je bila opera prvič izvedena, so tretje dejanje samo odigrali v pantomimi, medtem ko so predvajali drugo Bergovo glasbo. Bergova vdova Helene ni želela, da bi opero dokončal kdor koli drug, zato tretje dejanje ni bilo izvedeno vse do smrti Helene leta 1976. Dokončal ga je Friedrich Cerha in ga izvedel leta 1977, čeprav je sodišče skušalo preprečiti njegovo izvedbo.

• Kammerkonzert (1925) za klavir, violino in 13 pihal
• Wozzeck
• Lulu
• Lirična suita
• Sedem zgodnjih pesmi
• Violinski koncert