Wozzeck (Woyzeck) opera Albana Berga: zgodovina, glasba in pomen

Prvo dejanje

Scena 1 (suita): Wozzeck dela kot frizer. Medtem ko brije kapitana, ta Wozzecku pove, da po njegovem mnenju živi slabo življenje, ker je imel otroka z žensko (Marie), ne da bi bil z njo poročen. Wozzeck mu odgovori, da mu je težko biti dober, ker je reven. Kapitana spomni, da je Jezus rekel: "Pustite otroke, da pridejo k meni" (Marko 10,14). Kapitana ta pripomba zmede.

2. prizor (Rapsodija in lovska pesem): Wozzeck in njegov prijatelj Andres ob zahajajočem soncu režeta palice. Wozzeck ima strašljive vizije: vidi, kako toneče sonce pokriva svet v plamenih.

3. prizor (marš in uspavanka): Pred Marijino sobo korakajo vojaki. Njena soseda Margret reče Marie, da je slaba, ker koketira z vojaki. Nato pride Wozzeck in Marie pripoveduje o strašnih videnjih, ki jih je imel.

4. prizor (Passacaglia): (Büchner je zapisal: "urinirati na ulici"). Pravi, da izvaja medicinski poskus. Wozzeck je tako preprost, da mu verjame. Zdravnik je vesel, ko sliši o Wozzeckovih strašnih videnjih.

5. prizor (Rondo): Marie pred svojo sobo občuduje bobnarskega mojstra. Želi jo ljubiti. Najprej se odvrne od njega, nato pa se mu prepusti in skupaj odhitita ven.

Drugo dejanje

1. prizor (Sonata-Allegro): Marie govori svojemu otroku, naj gre spat, medtem ko občuduje uhane, ki ji jih je podaril bobnar. Pride Wozzeck. Vpraša jo, kje je dobila uhane. Ona odgovori, da jih je našla. Wozzeck ne ve, ali naj ji verjame, vendar ji da nekaj denarja in odide. Marie se zaveda, da je njeno vedenje napačno.

2. prizor (Fantazija in fuga na tri teme): Doktor na ulici hiti mimo kapitana, ki mu reče, naj upočasni. Doktor kapitana prestraši z mislijo na grde bolezni, ki bi jih lahko dobil. Ko pride Wozzeck, ga dražijo z besedami, da Marie ljubi nekoga drugega.

3. prizor (Largo): Wozzeck se o tem pogovarja z Marie. Prizna, da ima fanta. Wozzeck je besen. Že jo hoče udariti, ko ga ustavi in reče, da si je niti njen oče ni upal udariti. Ona pravi: "Bolje, da imam nož v trebuhu, kot da me držiš v rokah". Wozzeck tako dobi idejo za maščevanje.

4. prizor (Scherzo): Wozzeck vidi Marijo, kako v množici pleše z bobnarjem. Andres vpraša Wozzecka, zakaj sedi sam. Pijanec ima pridigo, nato k Wozzecku pristopi idiot in reče, da čuti vonj po krvi.

5. prizor (Rondo): Wozzeck ponoči v vojašnici ne more spati. Zaradi njega Andres ne more spati. Vstopi bobnar. Je pijan. Wozzecka spravi iz postelje, da bi se z njim sprl.

Tretje dejanje

1. prizor (Invencija na temo): Marie si ponoči v svoji sobi bere Sveto pismo. Želi, da bi ji bilo odpuščeno.

Prizor 2 (Invencija na eni sami noti (B)): Wozzeck in Marie se sprehajata po gozdu ob ribniku. Marie hoče oditi, vendar jo Wozzeck ustavi. Luna sveti v živo rdeči barvi. Wozzeck postane odločen, da če Marie ne more imeti on, je ne more imeti nihče drug, in jo zabode.

3. prizor (Invencija na ritem): Ljudje plešejo v gostilni. Vstopi Wozzeck in ko zagleda Margret, zapleše z njo in jo potegne v naročje. Obrekuje jo, nato pa jo prosi, naj mu zapoje pesem. Ona zapoje, a nato opazi kri na njegovi roki in komolcu; vsi začnejo kričati nanj in Wozzeck odhiti ven.

Scena 4 (Invencija na 6-tonskem akordu): Wozzeck se vrne na kraj, kjer je ubil Marie. Wozzeck misli, da bo nož, s katerim je ubil Marie, dokazal, da je on morilec. Nož vrže v ribnik. Ko se spet pojavi krvavo rdeča luna, stopi v ribnik, da bi skušal oprati kri s svojega telesa, vendar se utopi. Kapitan in doktor, ki gresta mimo, slišita Wozzejevo stokanje in se prestrašena poženeta stran.

Intermezzo (Invencija na ključu (d-mol)): Ta intermezzo vodi v finale.

5. prizor (Invencija na osminko moto perpetuo, skoraj toccata): Naslednje jutro se skupina otrok igra na soncu. Ljudje drug drugemu sporočajo, da so našli Marijino truplo. Vsi otroci stečejo, da bi videli. Marie in Wozzeckov deček sta se igrala na konju z igračo. Ustavi se in steče za drugimi otroki do ribnika.

Berg si je leta 1914 ogledal Büchnerjevo igro Woyzeck. Takrat je bila prvič uprizorjena na Dunaju. Igra je bila oglaševana kot Wozzeck, ker ljudje niso mogli prebrati Büchnerjeve pisave. Zato je Berg v svoji operi uporabil to pisavo.

Berg je takoj vedel, da želi igro spremeniti v opero. Büchner, ki je umrl leta 1837, star 23 let, je igro pustil nedokončano. Berg je vzel petnajst prizorov iz igre in jih predelal v opero v treh dejanjih. Za vsak prizor je napisal glasbo s posebno obliko, tako da se je glasba razvijala zelo organizirano. Libreto je spreminjal sam.

Čeprav je Berg začel delati na operi leta 1914, je med prvo svetovno vojno služil v vojski, zato je imel čas, da jo je nadaljeval šele leta 1917. Opero je dokončal aprila 1922. Erich Kleiber je dirigiral prvo izvedbo v Berlinski državni operi 14. decembra 1925. Opera je hitro zaslovela in so jo izvajali v vseh velikih opernih hišah v Evropi. Opera je bila tako uspešna, da je Berg lahko živel od denarja, ki ga je zaslužil z njo.

Wozzeck je bila prva velika opera, napisana v modernem slogu 20. stoletja. Veliko glasbe je atonalne (ni v nobeni tonaliteti), kar je Berg lahko uporabil za izražanje Wozzeckove norosti. Včasih glasba postane bolj tonalna, zlasti ko zgodba govori o ljubezni in človečnosti. Nekaj glasbe o vojakih je Berg zasnoval tudi na ljudski pesmi, ki jo obravnava na svoj poseben način.

Druga glasbena tehnika, ki jo uporablja, je leitmotiv, pri katerem so določeni liki ali stvari povezani z določenimi temami ali glasbenimi idejami. Ta tehnika je lahko zelo uporabna za nakazovanje določenih stvari. Tako je na primer leitmotiv za uhane, ki jih je bobnarski major podaril Mariji. Ko se major ljubi z Marie, slišimo ta leitmotiv. Glasba nam da vedeti, da je ne sili, da ga ljubi, ampak da je ona to pripravljena storiti. Na drugem mestu nam vojaška glasba pove, da Marie razmišlja o bobnarskem majorju.

Drugi leitmotiv je akord, ki ga slišimo, ko Wozzeck na začetku opere govori o "revnih ljudeh, kot smo mi". Akord, ki ga slišimo, je uporabljen tudi v drugih delih opere, ko liki niso dovolj močni, da bi spremenili svoj življenjski položaj.