Luna – Zemljin naravni satelit: lastnosti, velikost in gravitacija

Ker je Luna okrogla, jo polovico osvetljuje Sonce. Ko se vrti okoli Zemlje, je včasih stran, ki jo vidijo ljudje na Zemlji, močno osvetljena. Drugič je osvetljen le majhen del strani, ki jo vidimo. To je zato, ker Luna ne oddaja lastne svetlobe. Ljudje vidimo le dele, ki jih osvetljuje sončna svetloba. Te različne faze imenujemo Lunine faze.

Luna potrebuje približno 29,53 dneva (29 dni, 12 ur in 44 minut), da opravi cikel od velikega in svetlega do majhnega in šibkega ter nazaj do velikega in svetlega. Fazo, ko Luna preide med Zemljo in Soncem, imenujemo nova luna. Naslednja faza Lune se imenuje "rastoči polmesec", ki mu sledi "prva četrt", "rastoči gibon" in nato polna luna. Polna Luna nastopi, ko sta Luna in Sonce na nasprotnih straneh Zemlje. Ko Luna nadaljuje svojo tirnico, postane "pojemajoča gibanja", "tretja četrtina", "pojemajoči polmesec" in nazadnje spet nova luna. Ljudje so Luno uporabljali za merjenje časa. Mesec je časovno približno enak luninemu ciklu.

Luna Zemlji vedno kaže isto stran. Astronomi ta pojav imenujejo plimovanje. To pomeni, da polovice Lune z Zemlje nikoli ne moremo videti. Stran, ki je obrnjena stran od Zemlje, se imenuje oddaljena ali temna stran Lune, čeprav nanjo sije Sonce - le da je nikoli ne vidimo osvetljene.

Ker je Luna okrogla, jo polovico osvetljuje Sonce. Ko se vrti okoli Zemlje, je včasih stran, ki jo vidijo ljudje na Zemlji, močno osvetljena. Drugič je osvetljen le majhen del strani, ki jo vidimo. To je zato, ker Luna ne oddaja lastne svetlobe. Ljudje vidimo le dele, ki jih osvetljuje sončna svetloba. Te različne faze imenujemo Lunine faze.

Luna potrebuje približno 29,53 dneva (29 dni, 12 ur in 44 minut), da opravi cikel od velikega in svetlega do majhnega in šibkega ter nazaj do velikega in svetlega. Fazo, ko Luna preide med Zemljo in Soncem, imenujemo nova luna. Naslednja faza Lune se imenuje "rastoči polmesec", ki mu sledi "prva četrt", "rastoči gibon" in nato polna luna. Polna Luna nastopi, ko sta Luna in Sonce na nasprotnih straneh Zemlje. Ko Luna nadaljuje svojo tirnico, postane "pojemajoča gibanja", "tretja četrtina", "pojemajoči polmesec" in nazadnje spet nova luna. Ljudje so Luno uporabljali za merjenje časa. Mesec je časovno približno enak luninemu ciklu.

Luna Zemlji vedno kaže isto stran. Astronomi ta pojav imenujejo plimovanje. To pomeni, da polovice Lune z Zemlje nikoli ne moremo videti. Stran, ki je obrnjena stran od Zemlje, se imenuje oddaljena ali temna stran Lune, čeprav nanjo sije Sonce - le da je nikoli ne vidimo osvetljene.

Preden so na Luni stali ljudje, sta ZDA in ZSSR na Luno poslali robote. Ti roboti so krožili okoli Lune ali pristali na njeni površini. Ti roboti so bili prvi objekti, ki jih je izdelal človek in so se dotaknili Lune.

21. julija 1969 so ljudje končno pristali na Luni. Astronavta Neil Armstrong in Buzz Aldrin sta z lunarno ladjo (Orel) pristala na površini Lune. Nato je Armstrong, ki ga je pol sveta spremljalo po televiziji, splezal po lestvi z ladje Eagle in se kot prvi človek dotaknil Lune, ko je dejal: "To je en majhen korak za človeka, en velik skok za človeštvo."

Čeprav so njihove sledi na Luni ostale že zelo dolgo, so verjetno še vedno tam, saj na njej ni vetra in dežja, zato je erozija zelo počasna. Sledi se ne zapolnijo ali zgladijo.

Med letoma 1969 in 1972, ko je na Luni pristalo zadnje vesoljsko plovilo Apollo 17, je na njej pristalo še več ljudi. Eugene Cernan iz Apolla 17 je bil zadnji človek, ki se je dotaknil Lune.

Preden so na Luni stali ljudje, sta ZDA in ZSSR na Luno poslali robote. Ti roboti so krožili okoli Lune ali pristali na njeni površini. Ti roboti so bili prvi objekti, ki jih je izdelal človek in so se dotaknili Lune.

21. julija 1969 so ljudje končno pristali na Luni. Astronavta Neil Armstrong in Buzz Aldrin sta z lunarno ladjo (Orel) pristala na površini Lune. Nato je Armstrong, ki ga je pol sveta spremljalo po televiziji, splezal po lestvi z ladje Eagle in se kot prvi človek dotaknil Lune, ko je dejal: "To je en majhen korak za človeka, en velik skok za človeštvo."

Čeprav so njihove sledi na Luni ostale že zelo dolgo, so verjetno še vedno tam, saj na njej ni vetra in dežja, zato je erozija zelo počasna. Sledi se ne zapolnijo ali zgladijo.

Med letoma 1969 in 1972, ko je na Luni pristalo zadnje vesoljsko plovilo Apollo 17, je na njej pristalo še več ljudi. Eugene Cernan iz Apolla 17 je bil zadnji človek, ki se je dotaknil Lune.

Ker je Luna manjša, ima manjšo gravitacijo kot Zemlja (le 1/6 zemeljske). Če torej oseba na Zemlji tehta 120 kg, bi na Luni tehtala le 20 kg. A čeprav je Lunina gravitacija šibkejša od Zemljine, je še vedno prisotna. Če bi oseba, ki stoji na Luni, spustila žogo, bi ta še vedno padla. Vendar bi padala veliko počasneje. Oseba, ki bi na Luni skočila čim višje, bi skočila višje kot na Zemlji, vendar bi še vedno padla nazaj na tla. Ker na Luni ni atmosfere, ni zračnega upora, zato bo pero padlo enako hitro kot kladivo.

Brez ozračja okolje ni zaščiteno pred vročino ali mrazom. Astronavti so nosili skafandre in s seboj nosili kisik za dihanje. Skafander je tehtal približno toliko kot astronavt. Gravitacija na Luni je šibka, zato obleka ni bila tako težka kot na Zemlji.

Na Zemlji je nebo modro, ker se modri sončni žarki odbijajo od plinov v ozračju, zato je videti, kot da z neba prihaja modra svetloba. Na Luni pa je zaradi odsotnosti atmosfere nebo videti črno tudi podnevi. Ker ni atmosfere, ki bi Luno ščitila pred skalami, ki padajo iz vesolja. Ti meteoriti se zaletavajo naravnost v Luno in naredijo široke, plitve luknje, imenovane kraterji. Na Luni jih je na tisoče. Novejši kraterji postopoma uničujejo starejše.

Ker je Luna manjša, ima manjšo gravitacijo kot Zemlja (le 1/6 zemeljske). Če torej oseba na Zemlji tehta 120 kg, bi na Luni tehtala le 20 kg. A čeprav je Lunina gravitacija šibkejša od Zemljine, je še vedno prisotna. Če bi oseba, ki stoji na Luni, spustila žogo, bi ta še vedno padla. Vendar bi padala veliko počasneje. Oseba, ki bi na Luni skočila čim višje, bi skočila višje kot na Zemlji, vendar bi še vedno padla nazaj na tla. Ker na Luni ni atmosfere, ni zračnega upora, zato bo pero padlo enako hitro kot kladivo.

Brez ozračja okolje ni zaščiteno pred vročino ali mrazom. Astronavti so nosili skafandre in s seboj nosili kisik za dihanje. Skafander je tehtal približno toliko kot astronavt. Gravitacija na Luni je šibka, zato obleka ni bila tako težka kot na Zemlji.

Na Zemlji je nebo modro, ker se modri sončni žarki odbijajo od plinov v ozračju, zato je videti, kot da z neba prihaja modra svetloba. Na Luni pa je zaradi odsotnosti atmosfere nebo videti črno tudi podnevi. Na Luni ni ozračja, ki bi jo ščitilo pred kamni, ki padajo iz vesolja, zato ti meteoriti padajo naravnost v Luno in naredijo široke, plitve luknje, imenovane kraterji. Na Luni jih je na tisoče. Novejši kraterji postopoma uničujejo starejše.

Hipoteza o velikanskem trku pravi, da je Luna nastala iz ostankov trka med mlado Zemljo in protoplanetom velikosti Marsa. To je najbolj priljubljena znanstvena hipoteza o nastanku Lune.

Hipoteza o velikanskem trku pravi, da je Luna nastala iz ostankov trka med mlado Zemljo in protoplanetom velikosti Marsa. To je najbolj priljubljena znanstvena hipoteza o nastanku Lune.

Leta 2009 je NASA sporočila, da so na Luni našli veliko vode. Voda ni tekoča, ampak je v obliki hidratov in hidroksidov. Tekoča voda na Luni ne more obstajati, ker fotodisociacija hitro razbije molekule. Vendar pa je iz slike, ki jo je dobila NASA, razvidno, da je voda obstajala že v preteklosti.

Leta 2009 je NASA sporočila, da so na Luni našli veliko vode. Voda ni tekoča, ampak je v obliki hidratov in hidroksidov. Tekoča voda na Luni ne more obstajati, ker fotodisociacija hitro razbije molekule. Vendar pa je iz slike, ki jo je dobila NASA, razvidno, da je voda obstajala že v preteklosti.

Med hladno vojno je ameriška vojska razmišljala, da bi na Luni postavila vojaško postojanko, ki bi lahko napadala cilje na Zemlji. Razmišljali so tudi o izvedbi preizkusa jedrskega orožja na Luni. Podobne načrte je imelo tudi ameriško letalstvo. Vendar sta bila oba načrta odpravljena, saj je NASA iz vojaške postala civilna agencija.

Čeprav je Sovjetska zveza na Luni pustila ostanke, Združene države pa nekaj zastav, nobena država nima nadzora nad Luno. ZDA in Sovjetska zveza sta podpisali Pogodbo o vesolju, ki Luno in ves vesoljski prostor označuje kot "domeno vsega človeštva". Ta pogodba je prepovedala tudi vsakršno vojaško uporabo Lune, vključno s poskusi jedrskega orožja in vojaškimi oporišči.

Med hladno vojno je ameriška vojska razmišljala, da bi na Luni postavila vojaško postojanko, ki bi lahko napadala cilje na Zemlji. Razmišljali so tudi o izvedbi preizkusa jedrskega orožja na Luni. Podobne načrte je imelo tudi ameriško letalstvo. Vendar sta bila oba načrta odpravljena, saj je NASA iz vojaške postala civilna agencija.

Čeprav je Sovjetska zveza na Luni pustila ostanke, Združene države pa nekaj zastav, nobena država nima nadzora nad Luno. ZDA in Sovjetska zveza sta podpisali Pogodbo o vesolju, ki Luno in ves vesoljski prostor označuje kot "domeno vsega človeštva". Ta pogodba je prepovedala tudi vsakršno vojaško uporabo Lune, vključno s poskusi jedrskega orožja in vojaškimi oporišči.

• Pozno težko bombardiranje

• Pozno težko bombardiranje
• Lunatic