Naravni satelit v astronomiji je manjše telo, ki se giblje okoli večjega telesa. Manjše telo ostane v orbiti zaradi gravitacije. Izraz se običajno uporabljajo za lune, ki krožijo okoli planetov, vendar ga uporabljamo tudi za majhne galaksije, ki krožijo okoli večjih galaksij. Naravni sateliti so torej telesa, gravitacijsko povezana z večjim osrednjim telesom.
Lune okoli planetov: osnovne značilnosti
Telesa, ki krožijo okoli planetov, imenujemo lune. Razlikujejo se po velikosti, obliki, sestavi in poti po kateri krožijo. Nekatere so kamnite in podobne majhnim planetom, druge pa so pretežno ledene in/ali poraščene z ledenimi skorjami. Velikost sega od nekaj metrov pri zelo majhnih delcih do več tisoč kilometrov pri največjih lunah.
Zemlja ima le eno luno, ki ji pogosto rečemo preprosto Luna. Kadar ljudje pišejo samo "luna", običajno govorijo o Zemljini luni. Zemljina luna se piše z veliko začetnico: Luna. Latinska beseda za luno je luna, zato je pridevnik, s katerim govorimo o Luni, "lunin" — na primer lunin mrk. Velike lune drugih planetov imajo pogosto svoja imena (npr. Galilejevi sateliti Jupitra: Io, Evropa, Ganimed, Kalisto), medtem ko imajo manjše lune običajno številčne oznake ali manj znana imena.
Vrste in nastanek lun
Lune lahko razvrstimo po več kriterijih:
- Po nastanku: so‑formirane (nastale hkrati z planetom iz istega protplanetarnega diska), zajete (ujete s strani planeta zaradi gravitacije) in posledica velikih trkov (npr. hipoteza o nastanku Zemljine Lune z bojem velikega telesa z mladim Zemljinim preteklim jedrom).
- Po obliki orbite: redne lune imajo skoraj krožne orbite in se običajno oblikujejo v disku okoli planeta; nepravilne lune imajo ekscentrične ali zelo nagnjene orbite in so pogosto ujete gomile manjših teles.
- Po sestavi: kamnite, ledene ali mešane. Nekatere lune imajo gostejše jedro, druge so bolj porozne ali razlomljene.
Mnoge večje lune so plodno področje za astrobiološke in geološke raziskave: nekateri sateliti (npr. Evropa, Enceladus) kažejo znake podlednih oceanov in hidrotermalne aktivnosti, kar jih naredi zanimive za iskanje življenjskih okoliščin zunaj Zemlje. Druge, kot je Titan, imajo gosto atmosfero in kemično raznolikost na površju.
Orbitalne in dinamične lastnosti
Veliko lun je plimbalno (tidalno) zaklenjenih na svoj planet — to pomeni, da ena stran lune vedno gleda proti planetu. Tidalne sile lahko spreminjajo orbite, povzročajo vulkansko aktivnost (npr. Io) ali postopoma zavirajo rotacijo. Obstaja tudi pojem Rochejeve meje: bližje kot je satelit tej meji, večja je možnost, da ga plimne sile raztrgajo in tvorijo obroč okoli planeta.
Primeri in raznolikost v Osončju
V našem Osončju je izjemna raznolikost: nekateri planeti imajo le nekaj majhnih lun, drugi desetine ali celo več kot sto poznanih satelitov. Največje in najbolje preučene lune so pomembne tarče vesoljskih misij. Poleg Zemljine Lune izstopajo npr. Galilejevi sateliti Jupitra, velike ledene lune Saturna in nekaj večjih satelitov ledenih planetov, ki kažejo različne geološke procese.
Umetni sateliti in razlikovanje
Vse, kar se giblje okoli planeta, se imenuje satelit. Lune so naravni sateliti. Ljudje uporabljajo tudi rakete, s katerimi pošiljajo naprave v orbito okoli Zemlje. Te naprave se imenujejo umetni (umetno ustvarjeni) sateliti. Umetni sateliti opravljajo komunikacijo, opazovanje Zemlje, navigacijo (GPS) in znanstvene meritve; za razliko od naravnih lun jih človek ustvari in postavi v specifično orbito.
Raziskovanje in pomen
Raziskovanje lun je ključnega pomena za razumevanje nastanka planetarnih sistemov, geološke zgodovine in potenciala za življenje. Ljudje so že obiskali samo Zemljino Luno s programom Apollo; druge lune pa preučujejo brezpilotne sonde (npr. Voyager, Galileo, Cassini, Juno) in bodo v prihodnosti tarče novih misij za podrobnejše raziskave in morebitne vzorce.
Naravni sateliti so torej pomembni deli planetarnih sistemov — od majhnih, nevidnih delcev do velikih teles, ki močno vplivajo na svoj planet in ponujajo vpogled v zgodovino Osončja in širše vesolje.
