Naravni satelit

Zemljina luna

Lune ne ustvarjajo lastne svetlobe. Zemljino luno lahko vidimo, ker deluje kot ogledalo in odbija Sončevo svetlobo. Vedno je proti Zemlji obrnjena ista polovica Lune, ne glede na to, kje se giblje. Vendar pa Sonce osvetljuje različne dele Lune, zato je v različnih delih meseca videti drugače. Te spremembe, ki jih vidimo z Zemlje, imenujemo lunine faze ali lunine faze.

Lunin cikel je čas, v katerem se luna spremeni iz zelo svetle in okrogle v zelo majhno in tanko, nato pa spet postane svetla in okrogla. Pri zemeljski luni je to približno štiri tedne. V enem letu se to zgodi približno 13-krat. Lunin cikel traja približno 28 dni, kar je nekoliko manj kot koledarski mesec.

Misija Apollo 11 je Neilu Armstrongu in Buzzu Aldrinu pomagala postati prva človeka, ki sta stopila na Luno. To jima je uspelo 20. julija 1969.

Orbite

Na orbito Lune ali drugega satelita vplivata dve sili: gravitacija in centripetalna sila. Zemljino luno na primer drži v orbiti gravitacijska sila Zemlje. Na ta način Zemljo privlači tudi Sonce, zato ostaja v svoji orbiti. Zemljina orbita dejansko povzroča plimovanje in valovanje na Zemlji.

Lune lun

Lune, ki bi pripadale lunam, niso bile najdene. V večini primerov bi bile zaradi plimovanja glavnega telesa nestabilne.

Vendar pa matematični izračuni, ki so bili opravljeni po nedavni najdbi morebitnega sistema obročev okoli Saturnove lune Rhea, kažejo, da bi bile Rheanove orbite stabilne. Poleg tega naj bi bili obroči ozki, kar je znano pri pastirskih lunah.

Asteroidne lune

Odkritje lune Dactyl 243 Ida v začetku devetdesetih let je bil dokaz, da imajo nekateri asteroidi lune; 87 Sylvia ima namreč dve. Nekateri, na primer 90 Antiope, so dvojni asteroidi z dvema enako velikima deloma.

Izbrane lune z Zemljo v merilu. Devetnajst lun je dovolj velikih, da so okrogle, in ena, Titan, ima precejšnjo atmosfero.


Umetnikov vtis Rheinih obročev

Lune Osončja

Največje lune v Osončju (tiste, katerih premer je večji od približno 3000 km) so Zemljina luna, Jupitrove galilejske lune (Io, Europa, Ganimed in Kalisto), Saturnova luna Titan in Neptunova ujeta luna Triton.

V naslednji tabeli so lune sončnega sistema razvrščene po premeru. V stolpcu na desni strani je za primerjavo nekaj pomembnih planetov, pritlikavih planetov, asteroidov in transneptunskih teles. Običajno so lune poimenovane po ljudeh iz mitologije.

Planeti, ki imajo lune

Planeti v našem osončju, ki imajo luno:

• Zemlja, 1 luna
• Mars, 2 luni
• Jupiter, 67 lun
• Saturn, 62 lun
• Uran, 27 lun
• Neptun, 14 lun

Pritlikavi planeti, ki imajo lune

• Eris, 1 luna
• Pluton, 5 lun
• Haumea, 2 luni

Planeti, za katere ni znano, da bi imeli lune

Planeti v našem osončju, ki nimajo lun:

• Merkur
• Venera
• Makemake (pritlikavi planet)
• Ceres (pritlikavi planet)

Galaksije

Galaksije se nahajajo v skupinah, imenovanih kopice galaksij, ki jih prav tako drži skupaj gravitacija. Naša galaksija je druga največja galaksija v lokalni skupini (največja je Andromeda). V Lokalni skupini je tudi veliko manjših galaksij in zvezdnih kopic zunaj obeh glavnih galaksij. Vse se gibljejo okoli enega od gravitacijskih središč. To pomeni, da se jih večina giblje okoli Andromede ali Mlečne ceste, zato se zdi naravno, da astronomi tudi zanje uporabljajo izraz "satelit".

Naša lokalna skupina je sama del še večje skupine, nadskupine Devica. Obstajajo še druge, še večje skupine galaksij: za primer si oglejte Veliki zid.