Oberon je najbolj oddaljena velika luna planeta Uran. Sestavljena je iz približno polovice ledu in polovice kamnin. S srednjim polmerom približno 760 km (natančneje okrog 761 km) je Oberon druga največja luna med 27 Uranovimi lunami. Okrog Urana obkroži približno vsakih 13,4 dneva; njegova orbita je oddaljena približno 584.000 km od središča Urana. Zaradi plimskega vpliva je Oberon sklenjeno zvezan s planetom, zato je njegova rotacija sinhrona in ista stran lune vedno gleda proti Uranovi površini.
Sestava in notranja zgradba
Oberon je ledeno-kamnita luna z gostoto približno 1,6 g/cm3, kar kaže na mešanico ledu in kamnin. Znanstveniki domnevajo, da ima diferencirano notranjost z večjim kamnitim jedrom in ledeno plaščem. Njegova masa je ocenjena na približno 3×10^21 kg. Površinska gravitacija je šibka (približno 0,2 m/s²), zato je tudi izstopni hitrost precej nizka (nekoliko sto m/s).
Površina in geologija
Površina Oberona je močno skorjana z udarnimi kraterji, kar pomeni, da gre za staro in geološko mirno površje. Kraterji so različnih velikosti; nekateri so dobro ohranjeni, drugi pa so prekriti z mlačnimi udarci ali prelomnimi strukturami. Vesoljsko plovilo Voyager 2 je leta 1986 posnelo prve podrobne slike Oberona, ki so pokazale temnejše in svetlejše regije, velike udarne strukture ter sledi prelomne tektonike — razpoke in soteske, ki nakazujejo, da se je skorja občasno premikala ali se raztezala.
Površje vsebuje tudi temnejše materiale, predvsem na vodeni strani (leading hemisphere), ter svetlejše ledene stene kraterjev in plasti, ki razkrivajo podlago. Na nekaterih lokacijah obstajajo dokazi o visokih gorah; ocenjuje se, da bi lahko nekatere gore dosegle višino do približno 20 km, čeprav so te ocene še negotove zaradi omejene ločljivosti posnetkov.
Orbita, rotacija in videz
Oberonova orbita je skoraj krožna in leži v približno enaki ravnini kot Uranovi obroki in preostale notranje lune. Zaradi sinhrone rotacije je vedno ista stran obrnjena proti planetu in nasprotna stran (far side) je bila med preletom Voyager 2 bolje dokumentirana. Povprečna odbleskovna svetlost (albedo) Oberona je razmeroma nizka, zato se zdi sivo-do-rjave barve — temnejša kot nekatere bolj ledene lune.
Odkritje in poimenovanje
11. januarja 1787 jo je našel William Herschel, istega leta je našel tudi Titanijo. Ime je dobila po Oberonu, kralju vil, liku iz igre Williama Shakespeara Sen kresne noči. Uranove lune so večinoma poimenovane po likih iz Shakespearovih del in iz dela Alexandra Popea.
Raziskave in prihodnost
Edini neposredni obisk Oberona je bil prelet Voyager 2 leta 1986; od takrat so dodatne informacije pridobile le opazovalnice z Zemlje in vesoljski teleskop Hubble. Zaradi velike oddaljenosti in majhnosti lune ni bilo namenskih misij. Bolj podrobne raziskave bi zahtevale novo misijo do sistema Urana, kar bi močno izboljšalo naše razumevanje historie in notranje zgradbe Oberona.
- Premer (polmer): približno 1520 km v premeru / polmer ~760–761 km
- Orbitalni period: ~13,4 dneva
- Oddaljenost od Urana: ~584.000 km (srednja)
- Sestava: led in kamnine (približno 50:50)
- Raziskave: Voyager 2 (1986), opazovanja s teleskopi iz Zemlje in iz orbite)
