Uran: plinski velikan Osončja — lastnosti, obroči, lune in odkritje (1781)

Uran ima 27 znanih lun. Poimenovane so po likih iz Shakespearovih del in del Alexandra Popeja. Pet največjih lun so Miranda, Ariel, Umbriel, Titanija in Oberon. Veliko lun še ni bilo odkritih.

Leta 1986 je Nasina sonda Voyager 2 obiskala Uran. To je edina vesoljska sonda, ki je poskušala raziskati planet z majhne razdalje.

Uran je prekrit z modrimi oblaki. Zgornje oblake, ki so sestavljeni iz metana, je težko videti. Spodnji oblaki naj bi bili zamrznjena voda. V njih so tudi močne nevihte. Hitrost vetra lahko doseže 250 metrov na sekundo (900 km/h; 560 mph). Znanstveniki preučujejo oblake, da bi razumeli nevihte na planetu.

Planet Uran ima sistem 13 obročev, kar je veliko manj kot Saturnovi, a več kot obročev okoli Jupitra in Neptuna. Uranovi obroči so bili odkriti leta 1977. Pred več kot 200 leti je William Herschel prav tako poročal o opazovanju obročev, vendar sodobni astronomi ne verjamejo, da jih je videl, saj so zelo temni in šibki. Dva dodatna prstana so odkrili leta 1986 na posnetkih, ki jih je posnela sonda Voyager 2, dva zunanja prstana pa je v letih 2003-2005 odkril vesoljski teleskop Hubble. Obroča sta verjetno sestavljena predvsem iz zamrznjene vode.

Uranovi obroči naj bi bili relativno mladi, stari največ 600 milijonov let. Sistem Uranovih obročev je verjetno nastal zaradi trkovnega drobljenja lun, ki so nekoč obstajale okoli planeta. Po trku so lune verjetno razpadle na številne delce, ki so preživeli kot ozki, optično gosti obroči le na območjih največje stabilnosti.

Splošne lastnosti

Uranov sistem obročev ima trinajst različnih obročev. Po naraščajoči oddaljenosti od planeta so: 1986U2R/ζ, 6, 5, 4, α, β, η, γ, δ, λ, ε, ν, μ obročev. Razdelimo jih lahko v tri skupine: devet ozkih glavnih obročev (6, 5, 4, α, β, η, γ, δ, ε), dva prašna obroča (1986U2R/ζ, λ) in dva zunanja obroča (μ, ν). Uranovi obroči so večinoma sestavljeni iz makroskopskih delcev in malo prahu, čeprav je znano, da je prah prisoten v obročih 1986U2R/ζ, η, δ, λ, ν in μ.

Poleg teh znanih obročev so lahko med njimi številni optično tanki prašni pasovi in šibki obročki. Ti šibki obročki in prašni pasovi so lahko le začasni. Nekateri od njih so postali vidni med serijo dogodkov prečkanja ravnine obroča leta 2007. Voyager 2 je številne prašne pasove med obročema opazoval v geometriji sipanja naprej. Vsi Uranovi obroči kažejo azimutalne spremembe svetlosti.

Obročki so narejeni iz izjemno temnega materiala. V ultravijoličnem in vidnem delu spektra so rahlo rdeči, v bližnji infrardeči pa sivi. Ne kažejo prepoznavnih spektralnih značilnosti. Kemična sestava delcev obroča ni znana. Vendar pa ne morejo biti iz čistega vodnega ledu kot Saturnovi obroči, saj so pretemni, temnejši od notranjih Uranovih lun. To kaže, da so verjetno mešanica ledu in temne snovi. Narava te snovi ni jasna, morda pa gre za organske spojine, ki so zaradi obsevanja z nabitimi delci iz Uranove magnetosfere precej potemnele. Delci obročev so lahko sestavljeni iz močno predelane snovi, ki je bila prvotno podobna snovi notranjih lun.

Kot celota je Uranov sistem obročev drugačen od bledih prašnih obročev Jupitra ali širokih in zapletenih obročev Saturna, med katerimi so nekateri sestavljeni iz zelo svetle snovi - vodnega ledu. Vendar pa obstajajo podobnosti z nekaterimi deli slednjega sistema obročev; Saturnov obroč F in obroč ε sta ozka, razmeroma temna in ju spremlja par lun. Na novo odkriti Uranovi zunanji obroči so podobni zunanjim obročem G in E Saturna. Ozki obročki v širokih Saturnovih obročih so prav tako podobni ozkim Uranovim obročem. Poleg tega so pasovi prahu, ki so jih opazili med glavnimi Uranovimi obroči, morda podobni Jupitrovim obročem. Nasprotno pa je sistem Neptunovih obročev precej podoben Uranovemu, čeprav je manj zapleten, temnejši in vsebuje več prahu. Neptunovi obroči so tudi bolj oddaljeni od planeta.

Uran obkroži Sonce enkrat na 84 zemeljskih let. Njegova povprečna oddaljenost od Sonca je približno 3 milijarde km (približno 20 AU). Intenzivnost sončne svetlobe na Uranu je približno 1/400 intenzivnosti sončne svetlobe na Zemlji. Njegove orbitalne elemente je leta 1783 prvič izračunal Pierre-Simon Laplace. Sčasoma so se začele pojavljati razlike med napovedanimi in opazovanimi orbitami, leta 1841 pa je John Couch Adams prvi predlagal, da bi bile razlike lahko posledica gravitacijskega privlaka nevidnega planeta. Leta 1845 je Urbain Le Verrier začel samostojno raziskovati Uranovo orbito. Johann Gottfried Galle je 23. septembra 1846 našel nov planet, pozneje imenovan Neptun, na skoraj enakem položaju, kot ga je napovedal Le Verrier.

Čas vrtenja Urana je 17 ur in 14 minut v smeri urinega kazalca (retrogradno). Tako kot na vseh orjaških planetih se tudi v njegovi zgornji atmosferi pojavljajo zelo močni vetrovi v smeri vrtenja. Na nekaterih zemljepisnih širinah, na primer na približno dveh tretjinah poti od ekvatorja do južnega tečaja, se vidne značilnosti ozračja premikajo veliko hitreje, tako da opravijo celoten obrat v samo 14 urah.

• Seznam planetov