Sončni sistem (Osončje): definicija, planeti, nastanek in sestava
Vse o Sončnem sistemu (Osončju): definicija, nastanek, sestava in osupljiva zgodba planetov, pritlikavih teles, kometov, asteroidov ter lun.
Osončje je Sonce in vsa telesa, ki krožijo okoli njega. Okoli Sonca krožijo planeti, asteroidi, kometi ter številna manjša in večja nebesna telesa, vključno z pritlikavimi planeti, lunami in razpršenim prahom.
Nastanek Osončja
Osončje je staro približno 4,6 milijarde let. Nastalo je iz gostega dela medzvezdnega plinskega in prahnega oblaka, imenovanega molekularni oblak. Pod vplivom gravitacije je del oblaka začel kolabirati, večina snovi se je zbrala v vročem, gostem središču (ki je postalo Sonce), preostanek pa se je sploščil v vrtinčast protoplanetarni disk. V tem disku so se preko procesa nabiranja (akrecije) oblikovale manjše enote – planetesimali – iz katerih so kasneje vznikli planeti, asteroidi in kometi. Domneva se, da se večina zvezd in njihovih planetarnih sistemov oblikuje po podobnem postopku.
Sonce
Sonce je naša bližnja zvezda. Vsebuje približno 99,9 % mase celotnega Osončja, zato ima močno gravitacijsko privlačnost in določa gibanje vseh ostalih teles. Sonce je sestavljeno pretežno iz vodika in helija ter proizvaja energijo z jedrskimi fuzijskimi reakcijami v svojem jedru. Sončev veter in magnetno polje ustvarjata heliosfero, območje, v katerem Sončevo delovanje vpliva na medplanetarni prostor.
Planeti Osončja
V Osončju je osem velikih planetov. Od najbližjega do najbolj oddaljenega od Sonca so:
Prvi štirje planeti so znani kot zemeljski planeti — Merkur, Venera, Zemlja in Mars. Večinoma so sestavljeni iz kamnin in kovin, imajo trdno površino in relativno majhne atmosfere. Zadnji štirje so veliki plinski ali ledeni velikani (plinski velikani): Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Ti planeti so veliko večji, imajo debele atmosfere bogate z plini (predvsem vodik in helij ali hlapni ices pri ledenih velikanih) ter pogosto obsežen sistem prstanov in številne lune.
Pritlikavi planeti, asteroidi in manjša telesa
Osončje vsebuje tudi številne manjše skupine teles. Najpomembnejše so:
- Asteroidni pas med Marsom in Jupiterjem, kjer kroži veliko število asteroidov.
- Kuiperjev pas in razpršenidisk, ki ležita izven Neptuna in vsebujejo tisoče ledenih teles ter pritlikave planete (med njimi Pluton, Makemake in Eris).
- Območje, imenovano Oortov oblak, za katerega se domneva, da obdaja Osončje na zelo velikih razdaljah in je rezervoar dolgoperiodnih kometov.
Na omenjenih območjih najdemo tudi številne komete, kentavri (telesa z medsebojnimi značilnostmi asteroidov in kometov) ter obsežne količine medplanetarnega prahu.
Lune in prah
Večina planetov (razen Merkurja in Vene) ima lastne lune. Skupaj z pritlikavimi planeti so nekatere od teh lun geološko aktivne ali zanimive za raziskave (npr. Jupitrovi in Saturnovi sateliti). Poleg lun okoli plinastih velikanov krožijo tudi prstani, sestavljeni iz kamnin in ledu ter drobnega planetarnega prahu.
Vpliv Sonca in dinamika
Sončeva gravitacija določa orbite vseh predmetov v Osončju. Sončev veter, tok nabitih delcev, in magnetno polje vplivata na atmosferske razmere manjših teles, kometov ter na pogoje v medplanetarnem prostoru. Raziskave in misije so odkrile številne podrobnosti o notranji zgradbi planetov, kemijski sestavi in procesih, kot so planetarna migracija, trčenja in dolgoročna dinamika sistemov.
Drugi sistemi in pomen raziskav
Odkriti so bili številni planetarni sistemi okoli drugih zvezd. Vsaka od milijard zvezd v galaksiji Mlečna cesta verjetno nima le ene zvezde, ampak pogosto nosi tudi svojo družino planetov. Primerjava Osončja z drugimi sistemi pomaga razumeti, kako pogosti so planeti, kako se oblikujejo in kakšne so možnosti za življenje drugod v Vesolju.
Starost in prihodnost
Trenutno je Sonce v stabilni fazi glavnega zaporedja. V naslednjih nekaj milijardah let bo postopoma spreminjalo svetlost in velikost: na koncu svojega življenja bo razširilo svojo zunanjo ovojnico in postalo rdeči velikan, nato pa se bo skrčilo v belo pritlikavko. Ti procesi bodo močno vplivali na preostala telesa v Osončju.
Osončje je torej kompleksen in dinamičen sistem, sestavljen iz zvezde, planetov, pritlikavih planetov, lun, asteroidov, kometov, prahu in plinov — vse povezano z naravnimi silami, kot sta gravitacija in elektromagnetizem, ter oblikovano skozi milijarde let razvoja.
Planeti in pritlikavi planeti Osončja. Med seboj so velikosti pravilne, razdalje pa ne.
Predvajanje medijev Preprosta video razlaga sončnega sistema
Razvoj osončja
Nastajanje in razvoj Osončja sta se začela pred 4,6 milijarde let z gravitacijskim kolapsom majhnega dela velikanskega molekularnega oblaka.
Večina mase se je zbrala v središču in nastalo je Sonce, preostanek pa se je sploščil v protoplanetarni disk sipkega prahu, iz katerega so nastali planeti, lune, asteroidi in druga telesa Osončja.
Ta model, znan kot meglična hipoteza, so v 18. stoletju (1700) razvili Emanuel Swedenborg, Immanuel Kant in Pierre-Simon Laplace. Prilagodile so ga znanstvene discipline, kot so astronomija, fizika, geologija in planetarna znanost. Z razvojem našega znanja o vesolju so se modeli spreminjali, da bi upoštevali nova opazovanja.
Osončje se je od svojega nastanka precej razvilo. Številne lune so nastale iz krožečih diskov plina in prahu okoli matičnih planetov, medtem ko naj bi druge lune nastale in jih pozneje ujeli njihovi planeti. Še druge, kot je Zemljina Luna, so morda posledica velikanskih trkov.
Med telesi je prišlo do številnih trkov, ki so bili pomembni za razvoj Osončja. V zgodnjih fazah so se položaji planetov včasih premikali in planeti so zamenjali mesta. Takšne selitve planetov naj bi bile odgovorne za velik del zgodnjega razvoja Osončja.
Zemljina orbita
Zemljina orbita okoli Sonca je skoraj popoln krog, vendar je bilo pri kartiranju ugotovljeno, da se Zemlja giblje okoli Sonca po zelo rahlo ovalni orbiti, imenovani eliptična orbita. Tudi drugi planeti v Osončju krožijo okoli Sonca po rahlo eliptičnih orbitah. Merkur ima bolj eliptično orbito kot drugi, nekatera manjša telesa pa krožijo okoli Sonca po zelo ekscentričnih orbitah.
Odkrivanje in raziskovanje
Tisoče let ljudje niso potrebovali imena za "osončje". Mislili so, da je Zemlja v središču vsega (geocentrizem). Čeprav je grški filozof Aristarh iz Samosa menil, da na nebu obstaja poseben red, je Nikolaj Kopernik prvi razvil matematični sistem, ki opisuje to, kar danes imenujemo "osončje". Ta sistem je bil imenovan novi "sistem sveta". V 17. stoletju so Galileo Galilei, Johannes Kepler in Isaac Newton začeli pomagati ljudem pri jasnejšem razumevanju fizike. Ljudje so začeli sprejemati idejo, da je Zemlja planet in se giblje okoli Sonca ter da so planeti svetovi z enakimi fizikalnimi zakoni, ki obvladujejo Zemljo. V zadnjem času so teleskopi in vesoljske sonde omogočili odkritje gora in kraterjev ter sezonskih meteoroloških pojavov, kot so oblaki, prašne nevihte in ledene kape na drugih planetih.
Razdalje med planeti, ni v merilu
Osem planetov
Po vrstnem redu od Sonca:
Planeti so največja telesa, ki krožijo okoli Sonca. Ljudje so potrebovali mnogo let uporabe teleskopov, da so našli najbolj oddaljena telesa. Še vedno lahko najdemo nove planete, vsako leto pa odkrijemo več majhnih teles. Večina planetov ima lune, ki krožijo okoli njih, tako kot planeti krožijo okoli Sonca. V sončnem sistemu je vsaj 173 takšnih lun.
Pritlikavi planeti
Pluton so imenovali planet že od njegovega odkritja leta 1930, vendar so leta 2006 astronomi na zasedanju Mednarodne astronomske zveze določili definicijo planeta, ki ji Pluton ni ustrezal. Namesto tega so opredelili novo kategorijo pritlikavih planetov, v katero je Pluton spadal skupaj z nekaterimi drugimi. Te majhne planete včasih imenujemo plutini.
Struktura
Osončje ima nekaj glavnih delov. Tu so razvrščeni od Sonca, planeti so oštevilčeni, pritlikavi planeti pa označeni s črkami a - e.
Notranji sončni sistem
Prvi štirje planeti, ki so najbližje Soncu, se imenujejo notranji planeti. To so majhni in gosti zemeljski planeti s trdnim površjem. Sestavljeni so večinoma iz kamnin in kovin z izrazito notranjo zgradbo in podobno velikostjo. Trije imajo tudi atmosfero. Preučevanje štirih planetov daje informacije o geologiji zunaj Zemlje. K notranjim planetom pogosto štejemo tudi večino asteroidov
- Področje zemeljskih planetov vsebuje štiri planete, ki so najbližje Soncu; vsi so kamniti.
· (1) Živo srebro
· (2) Venera
· (3) Zemlja
· (4) Mars
- Območje asteroidnega pasu vsebuje;
· (a) Ceres (edini pritlikavi planet na tem območju)
Zunanji sončni sistem
- Območje plinskih orjaških planetov vsebuje;
· (5) Jupiter
· (6) Saturn
· (7) Uran
· (8) Neptun
Območje čez Neptun
- Območje Kuiperjevega pasu vsebuje;
· (b) Pluton
· (c) Haumea
· (d) Makemake
· Objekti Kuiperjevega pasu in morda drugi pritlikavi planeti
· kratkoperiodični kometi
- razpršeno območje diska vsebuje;
· (e) Eris
· Razpršeni diskasti objekti in morda drugi pritlikavi planeti
Oortov oblak
Oortov oblak je ločen od transneptunskega območja in je precej bolj oddaljen. V njem so kometi z dolgimi periodami.
Notranji planeti. Od leve proti desni: Merkur, Venera, Zemlja in Mars.
Ekliptična ravnina
Ravnina ekliptike je določena z Zemljino orbito okoli Sonca. Vsi planeti krožijo okoli Sonca približno v isti ravnini. Bolj ko je planet oddaljen od te ravnine, bolj je njegova orbita nagnjena k ekliptiki. Če bi lahko sončni sistem gledali "od roba do roba", bi vsi planeti krožili bolj ali manj v ravnini ekliptike.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je osončje?
O: Osončje je Sonce in vsa telesa, ki krožijo okoli njega, kot so planeti, asteroidi, kometi in drugo.
V: Kako staro je Osončje?
O: Osončje je staro približno 4,6 milijarde let.
V: Kaj predstavlja večino mase v Osončju?
O: Sonce predstavlja 99,9 % mase v Osončju.
V: Koliko planetov je v Osončju?
O: V Osončju je osem planetov: Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun.
V: Kakšne vrste lun ima Saturn?
O: Saturn ima eno luno, imenovano Titan, ki ima atmosfero, sestavljeno predvsem iz dušika.
V: Kdo je predlagal heliocentrični model za naše vesolje?
O: Aristarh iz Samosa je predlagal heliocentrični model za naše vesolje, v katerem je menil, da je Sonce v njegovem središču. Včasih je znan kot "grški Kopernik".
V: Koliko lun je skupaj v našem osončju?
O: Okrog šestih planetov in šestih največjih pritlikavih planetov v našem osončju kroži skupaj približno 200 lun.
Iskati