Sončni sistem (Osončje): definicija, planeti, nastanek in sestava

Nastajanje in razvoj Osončja sta se začela pred 4,6 milijarde let z gravitacijskim kolapsom majhnega dela velikanskega molekularnega oblaka.

Večina mase se je zbrala v središču in nastalo je Sonce, preostanek pa se je sploščil v protoplanetarni disk sipkega prahu, iz katerega so nastali planeti, lune, asteroidi in druga telesa Osončja.

Ta model, znan kot meglična hipoteza, so v 18. stoletju (1700) razvili Emanuel Swedenborg, Immanuel Kant in Pierre-Simon Laplace. Prilagodile so ga znanstvene discipline, kot so astronomija, fizika, geologija in planetarna znanost. Z razvojem našega znanja o vesolju so se modeli spreminjali, da bi upoštevali nova opazovanja.

Osončje se je od svojega nastanka precej razvilo. Številne lune so nastale iz krožečih diskov plina in prahu okoli matičnih planetov, medtem ko naj bi druge lune nastale in jih pozneje ujeli njihovi planeti. Še druge, kot je Zemljina Luna, so morda posledica velikanskih trkov.

Med telesi je prišlo do številnih trkov, ki so bili pomembni za razvoj Osončja. V zgodnjih fazah so se položaji planetov včasih premikali in planeti so zamenjali mesta. Takšne selitve planetov naj bi bile odgovorne za velik del zgodnjega razvoja Osončja.

Zemljina orbita okoli Sonca je skoraj popoln krog, vendar je bilo pri kartiranju ugotovljeno, da se Zemlja giblje okoli Sonca po zelo rahlo ovalni orbiti, imenovani eliptična orbita. Tudi drugi planeti v Osončju krožijo okoli Sonca po rahlo eliptičnih orbitah. Merkur ima bolj eliptično orbito kot drugi, nekatera manjša telesa pa krožijo okoli Sonca po zelo ekscentričnih orbitah.

Tisoče let ljudje niso potrebovali imena za "osončje". Mislili so, da je Zemlja v središču vsega (geocentrizem). Čeprav je grški filozof Aristarh iz Samosa menil, da na nebu obstaja poseben red, je Nikolaj Kopernik prvi razvil matematični sistem, ki opisuje to, kar danes imenujemo "osončje". Ta sistem je bil imenovan novi "sistem sveta". V 17. stoletju so Galileo Galilei, Johannes Kepler in Isaac Newton začeli pomagati ljudem pri jasnejšem razumevanju fizike. Ljudje so začeli sprejemati idejo, da je Zemlja planet in se giblje okoli Sonca ter da so planeti svetovi z enakimi fizikalnimi zakoni, ki obvladujejo Zemljo. V zadnjem času so teleskopi in vesoljske sonde omogočili odkritje gora in kraterjev ter sezonskih meteoroloških pojavov, kot so oblaki, prašne nevihte in ledene kape na drugih planetih.

Po vrstnem redu od Sonca:

1. Merkur
2. Venera
3. Zemlja
4. Mars
5. Jupiter
6. Saturn
7. Uran
8. Neptun

Planeti so največja telesa, ki krožijo okoli Sonca. Ljudje so potrebovali mnogo let uporabe teleskopov, da so našli najbolj oddaljena telesa. Še vedno lahko najdemo nove planete, vsako leto pa odkrijemo več majhnih teles. Večina planetov ima lune, ki krožijo okoli njih, tako kot planeti krožijo okoli Sonca. V sončnem sistemu je vsaj 173 takšnih lun.

Pluton so imenovali planet že od njegovega odkritja leta 1930, vendar so leta 2006 astronomi na zasedanju Mednarodne astronomske zveze določili definicijo planeta, ki ji Pluton ni ustrezal. Namesto tega so opredelili novo kategorijo pritlikavih planetov, v katero je Pluton spadal skupaj z nekaterimi drugimi. Te majhne planete včasih imenujemo plutini.

• Pluton
• Ceres
• Haumea
• Eris
• Makemake

Osončje ima nekaj glavnih delov. Tu so razvrščeni od Sonca, planeti so oštevilčeni, pritlikavi planeti pa označeni s črkami a - e.

Notranji sončni sistem

Prvi štirje planeti, ki so najbližje Soncu, se imenujejo notranji planeti. To so majhni in gosti zemeljski planeti s trdnim površjem. Sestavljeni so večinoma iz kamnin in kovin z izrazito notranjo zgradbo in podobno velikostjo. Trije imajo tudi atmosfero. Preučevanje štirih planetov daje informacije o geologiji zunaj Zemlje. K notranjim planetom pogosto štejemo tudi večino asteroidov

• Področje zemeljskih planetov vsebuje štiri planete, ki so najbližje Soncu; vsi so kamniti.

·         (1) Živo srebro

·         (2) Venera

·         (3) Zemlja

·         (4) Mars

• Območje asteroidnega pasu vsebuje;

·         (a) Ceres (edini pritlikavi planet na tem območju)

·         Asteroidi

Zunanji sončni sistem

• Območje plinskih orjaških planetov vsebuje;

·         (5) Jupiter

·         (6) Saturn

·         (7) Uran

·         (8) Neptun

Območje čez Neptun

• Območje Kuiperjevega pasu vsebuje;

·         (b) Pluton

·         (c) Haumea

·         (d) Makemake

·         Objekti Kuiperjevega pasu in morda drugi pritlikavi planeti

·         kratkoperiodični kometi

• razpršeno območje diska vsebuje;

·         (e) Eris

·         Razpršeni diskasti objekti in morda drugi pritlikavi planeti

Oortov oblak

Oortov oblak je ločen od transneptunskega območja in je precej bolj oddaljen. V njem so kometi z dolgimi periodami.

Ravnina ekliptike je določena z Zemljino orbito okoli Sonca. Vsi planeti krožijo okoli Sonca približno v isti ravnini. Bolj ko je planet oddaljen od te ravnine, bolj je njegova orbita nagnjena k ekliptiki. Če bi lahko sončni sistem gledali "od roba do roba", bi vsi planeti krožili bolj ali manj v ravnini ekliptike.