Immanuel Kant: nemški filozof in avtor transcendentalnega idealizma (1724–1804)
Immanuel Kant (22. april 1724 - 12. februar 1804) je bil nemški filozof. Rodil se je v Königsbergu v Vzhodni Prusiji in tam tudi umrl. Kant je študiral filozofijo na tamkajšnji univerzi in pozneje postal profesor filozofije. Svoj sistem je imenoval "transcendentalni idealizem". Zaradi temeljitega pisanja o epistemologiji, metafiziki, etiki in estetiki je Kant ena najvplivnejših osebnosti v zgodovini filozofije.
Danes je mesto Königsberg del Rusije in se preimenuje v Kaliningrad. Ko je bil Kant še živ, je bilo to drugo največje mesto v kraljevini Prusiji.
Življenje in kariera
Kant je prihajal iz skromne meščanske družine; njegov oče je bil obrtnik. Kot mlad študent je obiskoval strogo pietistično šolo, kasneje pa univerzo v Königsbergu (znano tudi kot Alma Mater Fridericiana ali "Albertina"). Po študiju je nekaj časa delal kot privatni učitelj (tutor), nato pa se je vrnil na univerzo, kjer je predaval in ustvarjal več desetletij. Nikoli ni bil poročen; znan je po strogi dnevni rutini in skromnem, discipliniranem življenju.
Glavna filozofska stališča
Kant je uveljavil t. i. "kritično" ali "transcendentalno" filozofijo, kateri temelj predstavlja vprašanje: kako so možni znanje in izkušnje? V svoji "Kritiki čistega uma" (kritični pregled čistega razuma) je predlagal, da človeški um prispeva k oblikovanju izkušenj z vnaprej danimi oblikami intuicije (prostor in čas) ter z razumnimi kategorijami (npr. kauzalnost). To stališče imenujemo tudi "Kopernikov obrat" v filozofiji — namesto da se sprašujemo, kako se um prilagodi predmetom, Kant trdi, da se pojavi spoznanja oblikujejo v skladu z okvirjem naše spoznajne zmogljivosti.
V epistemologiji razločuje Kant pojave (phenomena) — tako kot se nam pojavijo — in stvari same po sebi (noumena), ki jih razum kot taki ne more neposredno spoznati. Hkrati pa zagovarja, da obstajajo sintetni a priori sodbe — spoznanja, ki so vsebinsko nova, vendar neodvisna od empirične izkušnje (npr. matematične aksiome, temeljni principi fizike).
Etika
V etiki je Kant ključni avtor načela dolžnosti. V "Grundlegung zur Metaphysik der Sitten" in "Kritiki praktičnega razuma" razvije koncept kategorčnega imperativa, ki zahteva, da delujemo le po takih maksimah, ki bi lahko postale splošne zakonitosti, in da vedno ravnamo z drugimi kot s ciljem v sebi, ne zgolj kot s sredstvom. Etika pri Kantu temelji na ideji dobrega volje in avtonomije razuma: moralnost izvira iz razumske sposobnosti, da sprejmemo univerzalne zakonitosti, ne od zunanjih nagrad ali posledic.
Estetika in teleologija
V "Kritiki moči sodbe" Kant obravnava sodbe okusa in pojme veličastnega ter lepega. Raziskuje, kako estetske sodbe temeljijo na občutku, ki pa naj bi imel univerzalno zahtevnost — torej da nekateri estetski odzivi niso zgolj subjektivni, ampak upravičujejo splošno pričakovanje soglasja. Hkrati se ukvarja s teleologijo narave in s tem, kako v naravi lahko prepoznamo namenovitost brez neposredne teorije Boga ali metafizičnih zaključkov.
Glavna dela (izbor)
- Kritika čistega uma (Critique of Pure Reason), 1781 (2. izd. 1787)
- Prolegomena k vsaki prihodnji metafiziki (Prolegomena), 1783
- Utemeljitev metafizike moralk (Groundwork of the Metaphysics of Morals), 1785
- Kritika praktičnega razuma (Critique of Practical Reason), 1788
- Kritika moči sodbe (Critique of Judgment), 1790
- Esej Was ist Aufklärung? ("Kaj je razsvetljenstvo?"), 1784
Vpliv in recepcija
Kantov vpliv je ogromen in večplasten: njegova filozofija je spodbudila razvoj nemškega idealizma (Fichte, Schelling, Hegel), hkrati pa je močno zaznamovala moderno epistemologijo, etiko in estetiko. Ideje o avtonomiji razuma, človekovi dostojanstvu in univerzalnosti moralnih zakonitosti so pomembno vplivale na politično misel in pravno filozofijo. Hkrati je Kantov slog — zahteva strogega razmisleka o temeljih spoznanja — ostal referenčna točka za številne mislece v 19. in 20. stoletju.
Kritike in polemike
Čeprav velja Kant za enega največjih filozofov, so njegove teze sprožile številne debate in kritike, tako v njegovih časih kot pozneje. Nekatere njegove izjave o razredih in rasah ter antropološki opisi so danes ocenjeni kot problematični in rasistično obremenjeni; sodobna perspektiva tako vključuje tudi kritično preučevanje teh vidikov njegovega dela. Prav tako so filozofi razpravljali o mejah njegovega transcendentalnega idealizma in možnih interpretacijah njegove metafizike.
Zaključek
Immanuel Kant ostaja osrednja figura zahodne filozofije: s svojo kritično metodo je spremenil način, kako razmišljamo o znanju, moralnosti in estetski vrednosti. Njegova dela so še vedno predmet intenzivnih študij in prevodov ter temelj številnih filozofskih razprav.
Življenje
Immanuel Kant se je rodil 22. aprila 1724. Leta 1740 se je vpisal na univerzo v Königsbergu in študiral filozofijo Gottfrieda Leibniza in njegovega privrženca Christiana Wolffa. Tam je študiral do leta 1746, ko mu je umrl oče, nato pa je zapustil Königsberg in se zaposlil kot vzgojitelj. Postal je vzgojitelj grofa Kayserlinga in njegove družine. Leta 1755 je Kant postal predavatelj in na tem položaju ostal do leta 1770. Leta 1766 je postal drugi knjižničar Kraljeve knjižnice. Sčasoma je Kant dobil katedro za logiko in metafiziko na univerzi v Königsbergu. V vsem svojem življenju Kant ni nikoli prepotoval več kot sedemdeset kilometrov od mesta Königsberg. Kant je umrl 12. februarja 1804 z zadnjimi besedami: "Es ist gut" ("To je dobro").
Univerza
Po končanem študiju na univerzi je Kant upal, da bo postal učitelj filozofije, vendar je bilo to zelo težko. Lahko bi dolgo živel kot zasebni predavatelj. Ponudili so mu mesto profesorja poezije na univerzi v Königsbergu, vendar ga je zavrnil. Kasneje, leta 1770, je postal redni profesor filozofije na univerzi v Königsbergu.
Mladega Kanta je zanimala fizika, tako astronomska telesa (kot so planeti in zvezde) kot Zemlja. O tem je napisal nekaj člankov, vendar ga je začela bolj zanimati metafizika. Želel je spoznati naravo človeškega izkustva: kako lahko ljudje nekaj vedo in na čem temelji njihovo znanje.
Prvi dvomi
Pod močnim vplivom filozofskega sistema Leibniza in Wolffa je Kant začel dvomiti o temeljnih odgovorih preteklih filozofov. Nato je Kant prebral škotskega filozofa Davida Huma. Hume je poskušal pojasniti, kakšno je naše izkustvo, in prišel do zelo trdnega mnenja, imenovanega "skepticizem", da ni ničesar, kar bi naše izkustvo naredilo gotovo. Kant je bil nad Humom zelo pretresen in je na teorijo, ki jo je spoznal, pogledal z novega zornega kota. Začel je poskušati najti tretjo pot, drugačno od obeh, ki ju je Kant imenoval "skepticizem" in "dogmatizem".
Kant je bral še enega misleca, ki se je imenoval Jean-Jacques Rousseau. Njegove misli o človeku, zlasti o morali, človekovi svobodi in večnem miru, so Kanta navdušile.
Filozofija
Nekateri raziskovalci Kanta radi uvrščajo med nemške idealiste, vendar Kant sam ni pripadal tej skupini.
Najbolj znano Kantovo delo je knjiga Kritika čistega razuma (Kritik der reinen Vernunft), ki jo je Kant objavil leta 1781. Kant je svoj način razmišljanja imenoval "kritika" in ne filozofija. Kant je dejal, da je kritika priprava na vzpostavitev prave filozofije. Po Kantovem mnenju bi morali ljudje vedeti, kaj človeški razum zmore in katere so njegove meje. V Kritiki čistega razuma je Kant zapisal več omejitev človeškega razuma, tako da lahko nekaj čuti in misli. Pri čutenju obstajata dve meji znotraj človeškega zaznavanja: prostor in čas. Ne obstajajo fizični predmeti, temveč omejitve našega uma, ki delujejo, kadar koli nekaj občutimo s čutili. Za mišljenje je dejal, da obstaja dvanajst kategorij ali čistih razumskih pojmov, razdeljenih na štiri področja: količina, kakovost, odnos in modalnost. Kant je menil, da človeški razum te ideje uporablja za vse.
Ideologija
Je to, kar mislimo, le naša domišljija? Kant je rekel "ne", čeprav brez teh čutnih in razumskih omejitev ne moremo misliti ničesar, potem je bil Kant prepričan, da bi za našimi omejitvami obstajalo nekaj, česar ne moremo vedeti neposredno, in tudi z omejitvami lahko nekaj vemo. To tudi ne more biti osebna fantazija, saj so bile te omejitve skupne vsemu človeškemu razumu pred našim posebnim izkustvom. Kant je tisto, česar nismo mogli neposredno spoznati, imenoval Ding an sich -- "stvar sama". "Stvar samo" lahko mislimo, vendar o njej ne moremo imeti nobenega izkustva, niti je ne moremo poznati. Bog, večnost duše, življenje po smrti, takšne stvari spadajo v "stvar samo", zato po Kantu niso bili pravi predmet filozofije, čeprav so ljudje o njih radi razpravljali že od nekdaj.
Knjige
Kant je napisal še dve knjigi z naslovom Kritika: Kritika praktičnega razuma (1788) in Kritika sodbe (1790). V Kritiki praktičnega razuma je Kant pisal o problemu svobode in Boga. To je bilo njegovo glavno etično delo. V Kritiki sodbe je Kant pisal o lepoti in teleologiji oziroma o problemu, ali obstaja namen na splošno, ali ima svet, živo bitje razlog za obstoj in tako naprej. V obeh knjigah je Kant dejal, da na te probleme ne moremo odgovoriti, ker se nanašajo na "stvar samo".
Vpliv
Kant je imel velik vpliv na druge mislece. V 19. stoletju je Kant vplival na nemške filozofe, kot so Fichte, Schelling, Hegel, Schopenhauer, in pisatelje, kot so Herder, Schiller in Goethe.
Na začetku 20. stoletja so Kantove ideje zelo vplivale na skupino nemških filozofov. Postali so znani kot novokantovci. Eden od njih, Windelband, je dejal: "Vsaka filozofija pred Kantom se je vlila v Kanta, vsaka filozofija po Kantu pa se vliva iz Kanta."
Kant je vplival na številne sodobne mislece, med drugim na Hannah Arendt in Johna Rawlsa.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Immanuel Kant?
O: Immanuel Kant je bil nemški filozof, rojen v Königsbergu v Vzhodni Prusiji.
V: Kje je Kant študiral filozofijo?
O: Kant je študiral filozofijo na univerzi v Königsbergu.
V: Kako je Kant imenoval svoj sistem?
O: Kant je svoj sistem imenoval "transcendentalni idealizem".
V: Na katerih področjih je Kant veliko pisal?
O: Kant je veliko pisal o epistemologiji, metafiziki, etiki in estetiki.
V: Kakšen je Kantov pomen v zgodovini filozofije?
O: Kant je zaradi svojega pisanja postal ena najvplivnejših osebnosti v zgodovini filozofije.
V: Kako se danes imenuje Königsberg?
O: Sedanje ime Königsberga je Kaliningrad.
V: Kaj je bil Königsberg v času Kantovega življenja?
O: Ko je živel Kant, je bil Königsberg drugo največje mesto v kraljevini Prusiji.
