Immanuel Kant

Življenje

Immanuel Kant se je rodil 22. aprila 1724. Leta 1740 se je vpisal na univerzo v Königsbergu in študiral filozofijo Gottfrieda Leibniza in njegovega privrženca Christiana Wolffa. Tam je študiral do leta 1746, ko mu je umrl oče, nato pa je zapustil Königsberg in se zaposlil kot vzgojitelj. Postal je vzgojitelj grofa Kayserlinga in njegove družine. Leta 1755 je Kant postal predavatelj in na tem položaju ostal do leta 1770. Leta 1766 je postal drugi knjižničar Kraljeve knjižnice. Sčasoma je Kant dobil katedro za logiko in metafiziko na univerzi v Königsbergu. V vsem svojem življenju Kant ni nikoli prepotoval več kot sedemdeset kilometrov od mesta Königsberg. Kant je umrl 12. februarja 1804 z zadnjimi besedami: "Es ist gut" ("To je dobro").

Univerza

Po končanem študiju na univerzi je Kant upal, da bo postal učitelj filozofije, vendar je bilo to zelo težko. Lahko bi dolgo živel kot zasebni predavatelj. Ponudili so mu mesto profesorja poezije na univerzi v Königsbergu, vendar ga je zavrnil. Kasneje, leta 1770, je postal redni profesor filozofije na univerzi v Königsbergu.

Mladega Kanta je zanimala fizika, tako astronomska telesa (kot so planeti in zvezde) kot Zemlja. O tem je napisal nekaj člankov, vendar ga je začela bolj zanimati metafizika. Želel je spoznati naravo človeškega izkustva: kako lahko ljudje nekaj vedo in na čem temelji njihovo znanje.

Prvi dvomi

Pod močnim vplivom filozofskega sistema Leibniza in Wolffa je Kant začel dvomiti o temeljnih odgovorih preteklih filozofov. Nato je Kant prebral škotskega filozofa Davida Huma. Hume je poskušal pojasniti, kakšno je naše izkustvo, in prišel do zelo trdnega mnenja, imenovanega "skepticizem", da ni ničesar, kar bi naše izkustvo naredilo gotovo. Kant je bil nad Humom zelo pretresen in je na teorijo, ki jo je spoznal, pogledal z novega zornega kota. Začel je poskušati najti tretjo pot, drugačno od obeh, ki ju je Kant imenoval "skepticizem" in "dogmatizem".

Kant je bral še enega misleca, ki se je imenoval Jean-Jacques Rousseau. Njegove misli o človeku, zlasti o morali, človekovi svobodi in večnem miru, so Kanta navdušile.

Filozofija

Nekateri raziskovalci Kanta radi uvrščajo med nemške idealiste, vendar Kant sam ni pripadal tej skupini.

Najbolj znano Kantovo delo je knjiga Kritika čistega razuma (Kritik der reinen Vernunft), ki jo je Kant objavil leta 1781. Kant je svoj način razmišljanja imenoval "kritika" in ne filozofija. Kant je dejal, da je kritika priprava na vzpostavitev prave filozofije. Po Kantovem mnenju bi morali ljudje vedeti, kaj človeški razum zmore in katere so njegove meje. V Kritiki čistega razuma je Kant zapisal več omejitev človeškega razuma, tako da lahko nekaj čuti in misli. Pri čutenju obstajata dve meji znotraj človeškega zaznavanja: prostor in čas. Ne obstajajo fizični predmeti, temveč omejitve našega uma, ki delujejo, kadar koli nekaj občutimo s čutili. Za mišljenje je dejal, da obstaja dvanajst kategorij ali čistih razumskih pojmov, razdeljenih na štiri področja: količina, kakovost, odnos in modalnost. Kant je menil, da človeški razum te ideje uporablja za vse.

Ideologija

Je to, kar mislimo, le naša domišljija? Kant je rekel "ne", čeprav brez teh čutnih in razumskih omejitev ne moremo misliti ničesar, potem je bil Kant prepričan, da bi za našimi omejitvami obstajalo nekaj, česar ne moremo vedeti neposredno, in tudi z omejitvami lahko nekaj vemo. To tudi ne more biti osebna fantazija, saj so bile te omejitve skupne vsemu človeškemu razumu pred našim posebnim izkustvom. Kant je tisto, česar nismo mogli neposredno spoznati, imenoval Ding an sich -- "stvar sama". "Stvar samo" lahko mislimo, vendar o njej ne moremo imeti nobenega izkustva, niti je ne moremo poznati. Bog, večnost duše, življenje po smrti, takšne stvari spadajo v "stvar samo", zato po Kantu niso bili pravi predmet filozofije, čeprav so ljudje o njih radi razpravljali že od nekdaj.

Knjige

Kant je napisal še dve knjigi z naslovom Kritika: Kritika praktičnega razuma (1788) in Kritika sodbe (1790). V Kritiki praktičnega razuma je Kant pisal o problemu svobode in Boga. To je bilo njegovo glavno etično delo. V Kritiki sodbe je Kant pisal o lepoti in teleologiji oziroma o problemu, ali obstaja namen na splošno, ali ima svet, živo bitje razlog za obstoj in tako naprej. V obeh knjigah je Kant dejal, da na te probleme ne moremo odgovoriti, ker se nanašajo na "stvar samo".

Vpliv

Kant je imel velik vpliv na druge mislece. V 19. stoletju je Kant vplival na nemške filozofe, kot so Fichte, Schelling, Hegel, Schopenhauer, in pisatelje, kot so Herder, Schiller in Goethe.

Na začetku 20. stoletja so Kantove ideje zelo vplivale na skupino nemških filozofov. Postali so znani kot novokantovci. Eden od njih, Windelband, je dejal: "Vsaka filozofija pred Kantom se je vlila v Kanta, vsaka filozofija po Kantu pa se vliva iz Kanta."

Kant je vplival na številne sodobne mislece, med drugim na Hannah Arendt in Johna Rawlsa.