Aristarh iz Samosa

Osebni podatki

Njegovo ime je Ἀρίσταρχος v grških črkah, kar v prevodu pomeni Aristarhos. Rodil se je na otoku Samos v vzhodnem Egejskem morju.

Heliocentrizem

Heliocentrizem je ideja, da je Sonce v središču. Čeprav je izvirno besedilo izgubljeno, je v Arhimedovi knjigi The Sand Reckoner omenjeno še eno Aristarhovo delo, v katerem je predstavil heliocentrični model kot alternativno hipotezo. Arhimed je zapisal:

Vi (kralj Gelon) veste, da je "vesolje" ime, ki ga večina astronomov uporablja za kroglo, katere središče je središče Zemlje, njen polmer pa je enak premici med središčem Sonca in središčem Zemlje. To je običajen opis, kot ste ga slišali od astronomov. Aristarh pa je izdal knjigo, sestavljeno iz določenih hipotez, v kateri se zaradi predpostavk izkaže, da je vesolje mnogokrat večje od pravkar omenjenega 'vesolja'. Njegove hipoteze so, da se stalne zvezde in Sonce ne premikajo, da se Zemlja vrti okoli Sonca po obodu kroga, pri čemer Sonce leži na sredini dna, in da je krogla stalnih zvezd, ki se nahaja približno v istem središču kot Sonce, tako velika, da je krog, po katerem se po njegovem Zemlja vrti, v takšnem razmerju z razdaljo stalnih zvezd, kot je središče krogle v razmerju z njeno površino.

- Pesek Reckoner

Aristarh je torej verjel, da so zvezde zelo daleč, kar je pomemben korak. Zato ni bilo opazne paralakse, to je medsebojnega gibanja zvezd, medtem ko se Zemlja giblje okoli Sonca. Zvezde so veliko bolj oddaljene, kot se je na splošno domnevalo v antiki; in majhno količino zvezdne paralakse je mogoče zaznati le s teleskopi.

Stari geocentrični model je pojasnjeval planetarno paralakso in je bil domnevno razlog, da ni bilo opaziti zvezdne paralakse. Zavračanje heliocentričnega pogleda je bilo pogosto, kot kaže naslednji odlomek iz Plutarha (O navideznem obrazu v Lunini krogli):

Kleantes [Aristarhov sodobnik in vodja stoikov] je menil, da je dolžnost Grkov, da Aristarha obtožijo brezbožnosti, ker je spravil v gibanje ognjišče vesolja ... domneva, da nebo miruje in se zemlja vrti v poševnem krogu, medtem ko se hkrati vrti okoli svoje osi.

- Tassoul, Kratka zgodovina sončne in zvezdne fizike

Edini astronom iz antike, ki je znan po imenu in je podpiral Aristarhov heliocentrični model, je bil Selevk, helenistični astronom, ki je živel stoletje za Aristarhom.

Heliocentrično teorijo je skoraj 1800 let pozneje uspešno oživil Kopernik, nato pa sta Johannes Kepler in Isaac Newton podala teoretično razlago na podlagi fizikalnih zakonov, in sicer Keplerjevih zakonov za gibanje planetov in Newtonovih zakonov o gravitacijski privlačnosti in dinamiki.

Precesija

Vatikanska knjižnica je ohranila dva starodavna rokopisa z ocenami dolžine leta. Edini antični znanstvenik, ki je navedel dve različni vrednosti, je Aristarh. Obe sta blizu vrednostim, ki sta jih pozneje uporabljala Hiparh in Ptolemaj, navedena precesija pa je skoraj natančno 1 stopinja na stoletje, kar je prenizka vrednost. Precesijo 1 stopinjo na stoletje so uporabljali vsi poznejši astronomi do Arabcev. Pravilna vrednost v Aristarhovem času je bila približno 1,38 stopinje na stoletje.

Aristarhovi izračuni iz 3. stoletja pred našim štetjem o relativni velikosti (z leve) Sonca, Zemlje in Lune iz grške kopije iz 10. stoletja našega štetja