Nastanek in razvoj osončja je ime za zamisli o tem, kako se je osončje začelo in kako se bo še naprej spreminjalo. Sprejeta ideja je, da je bil pred 4,6 milijarde let na našem območju vesolja zelo velik oblak plina, znan kot meglica. Vse stvari, ki imajo maso, se združujejo ali gravitirajo druga proti drugi. To je ves plin potegnilo proti središču. Sčasoma se je zaradi pritiska v središču dvignila temperatura, tako da so se atomi vodika zlili v helij. Postopek nastanka sončnih sistemov se imenuje meglična teorija.

Vrtenje planetov okoli Sonca in vsakega od njih okoli svoje osi je bilo najprej posledica tega, da je imel prvotni oblak plina na različnih mestih različno gostoto. Vrtenje se je povečalo zaradi krčenja pod vplivom gravitacije (ohranitev energije). Prav tako se je povečala ravnost oblike sončnega sistema. Ko se je krčenje nadaljevalo, je zaradi ohranitve kotnega momenta vrtenje postalo hitrejše. To v veliki meri preprečuje, da bi se plin neposredno akreiral (premikal) na osrednje jedro. Plin se je prisiljen širiti navzven v bližini ekvatorialne ravnine in tvoriti disk, ki se nato akretira na jedro.

Zaradi gravitacije so se atomi v Soncu zelo približali drug drugemu. Iz vse te energije je na koncu nastala naša zvezda: Sonce. Plin, ki je ostal, je večinoma prešel v plinske velikane - znane tudi kot Jovijevi planeti. Kamenje in prah sta se razširila na zemeljske planete, njihove lune, asteroide in vsa druga telesa v Osončju.

Sonce je imelo zaradi svoje ogromne mase (99,86 % celotne mase sončnega sistema) zelo močno gravitacijo. Centrifugalna sila planetov, ki krožijo okoli Sonca, uravnoveša gravitacijsko privlačnost Sonca. Ogromna gostota v njegovem jedru povzroča fuzijsko reakcijo, pri kateri se vodik spreminja v helij s sevanjem toplote, svetlobe in drugih oblik elektromagnetnega sevanja.

Naslednje vprašanje je: če Sonce spreminja vodik v helij, od kod izvirajo vsi drugi elementi? Obstaja samo en možen odgovor: ti višji elementi so prišli iz prejšnjih generacij zvezd. Ogromne supernove, ki so pred milijardami let eksplodirale v bližini mladega Osončja, so proizvedle višje elemente. Ogromne zvezde se v svojem življenjskem ciklu gibljejo veliko hitreje kot manjše zvezde. To je posledica še višjih tlakov in temperatur v njihovi notranjosti v primerjavi s povprečno zvezdo glavnega zaporedja, kot je Sonce.

Podrobnosti procesa nastanka

Proces nastanka Osončja lahko razdelimo v več zaporednih faz:

Porodna meglica: gosti medzvezdni molekularni oblak, sestavljen iz vodika, helija in prahu, se je zrušil zaradi motnje (npr. šokovnih valov od bližnjih supernov ali gravitacijskih nestabilnosti).
Kolaps in nastanek protosonca: zaradi gravitacije se je snov zbirala in ogrevala v središču, kjer je nastal protosoncec; zunanja snov je oblikovala obroben, vrtinčast protoplanetarni disk.
Rast delcev v disku: majhne prahove delce so zlepili kohezivni in elektromagnetni procesi, nastajali so pebli, potem planetesimali (kilometrske oz. večje), ki so se s trki in gravitacijo združevali v protoplanete.
Ločevanje v plinske gigante in kamnite planete: v hladnejših, zunanji delih diska so lahko nastali večji ledeni in plinski jedri, ki so ujeli obsežno plinsko ovojnico (Jupiter, Saturn), medtem ko sta v notranjih, toplejših predelih ostala trda in manjša planetarna telesa (Merkur, Venera, Zemlja, Mars).

Nastanek planetov: ključni mehanizmi

Akrecija in trki: rast zemeljskih planetov je potekala skozi številne trke manjših teles; velik trk z velikim protoplanetom je verjetno ustvaril Luno.
Jedrna akrecija pri plinskih velikanih: v tej teoriji so najprej nastali gostejši trdni jedri, ki so po dosegli kritične mase hitro akretirali okoliški plin.
Alternativni procesi: diskovna nestabilnost lahko povzroči neposredno zrušitev plina v masivna telesa, kar je hiter način nastanka plinskih velikanov v nekaterih modelih.

Sestava in notranja diferenciacija

Ko so planeti zrasli, so notranje razlike v gostoti in sestavi povzročile diferenciacijo:

težji elementi (kot Fe, Ni) so potonili in tvorili jedro,
srednje-težki elementi so oblikovali plašč,
lahkejše silikatne in volatne spojine so ostale v skorji ali atmosferi.

Ta proces je ključen za nastanek magnetnega polja (s pretokom v kovinskem jedru) in za geološko aktivnost, ki vpliva na možnost razvoja življenja.

Manjša telesa, meteoritna dokazila in datiranje

Asteroidi, kometi in meteoriti so ohranjeni ostanki zgodnjega procesa in nam dajejo neposredne dokaze o starosti in sestavi Osončja. Radiometrično datiranje meteoritov (npr. cezijevi in uranovo-živosrebrni izotopi) daje starost približno 4,56 milijarde let za najstarejše trdne delce, kar se ujema z modelom nastanka Sonca in planetov.

Zgodnja dinamika in migracije

Po nastanku so planeti in planetesimali doživeli intenzivne medsebojne interakcije. Modeli, kot je Nice model, pojasnjujejo, kako so migracije velikih planetov (Jupiter, Saturn, Uran, Neptun) vplivale na razporeditev malih teles, sprožile obdobra deroša trkanja (npr. pozno težavno bombardiranje) in oblikovale današnjo arhitekturo Osončja.

Sestava Sončnega sistema danes

Sonce: vsebuje približno 99,86 % mase celotnega sistema in napaja sistem z energijo preko jedrskih fuzij.
Planeti: notranji kamniti planeti in zunanji plinski/ledeni velikani razlikujejo sestavo zaradi temperaturnega gradienta v protoplanetarnem disku.
Manjša telesa: asteroidni pas, Kuiperjev pas in Oortov oblak so rezervoar manjših teles, kometov in zamrznjenih spojin.

Dokazi iz opazovanj drugih zvezdnih sistemov

Sodobne opazovalne metode (npr. radijska in infrardeča teleskopa, opazovanja protoplanetarnih diskov z ALMA) potrjujejo, da so diski in tvorba planetov pogosti procesi v galaksiji. Analize sestave zvezd in izotopov v meteoriteh (npr. prisotnost kratkoživečih izotopov, kot je Al-26) kažejo tudi na vlogo bližnjih supernov ob rojstvu našega sistema.

Prihodnost Osončja

Sunčeva evolucija bo v prihodnjih milijardah let pripeljala do fuzijskih sprememb: Sonce bo čez približno 5 milijard let vstopilo v fazo rdečega velikana, kar bo močno vplivalo na notranje planete. Dolgoročno (v več deset milijardah let) bodo gravitacijske interakcije in izguba mase Sonca spremembe orbite ter poslabšanje stabilnosti oddaljenih območij Osončja.

Kratek povzetek

Nastanek Osončja po meglični teoriji vključuje gravitacijski kolaps molekularnega oblaka, nastanek protoplanetarnega diska, akrecijo in diferencijo ter kasnejše dinamične spremembe, ki so oblikovale današnjo sestavo in razporeditev teles. Meteoriti, opazovanja mlajših zvezdnih sistemov in računski modeli skupaj podpirajo ta sklop idej, ki pojasnjuje tako izvor elementov kakor tudi arhitekturo našega Osončja.

Umetnikova predstava o meglici, iz katere se je začelo Osončje

Zgodovina ideje

Hipoteza o meglicah, kot so jo poimenovali, je bila prvič postavljena v 18. stoletju. Z njo so se ukvarjali trije možje:

Idejo je prvi dobil Swedenborg, Kant pa jo je razvil v pravo teorijo. Leta 1755 je Kant objavil svojo Univerzalno naravoslovje in teorijo nebes (seveda v nemščini). Trdil je, da se plinasti oblaki, meglice, zaradi gravitacije počasi vrtijo, se postopoma sesedajo in sploščujejo. Sčasoma iz njih nastanejo zvezde in planeti.

Podoben model je neodvisno razvil in leta 1796 predlagal Laplace v svojem delu Exposition du systeme du monde. Menil je, da je imelo Sonce prvotno razširjeno vročo atmosfero po celotnem obsegu Osončja. Njegova teorija je predvidevala krčenje in ohlajanje protosolarne meglice. Ko se je ta ohlajala in krčila, se je sploščila in hitreje vrtela ter odvrgla (ali odvrgla) vrsto plinastih obročev snovi; po njegovem mnenju so iz te snovi kondenzirali planeti. Njegov model je bil podoben Kantovemu, le da je bil bolj podroben in v manjšem merilu. Na žalost je bila Laplaceova različica problematična. Glavni problem je bila porazdelitev kotnega momenta med Soncem in planeti. Planeti imajo 99 % kotnega momenta, tega dejstva pa z megličnim modelom ni bilo mogoče razložiti. Minilo je precej časa, preden je bilo to razumljeno.

Za nastanek sodobne splošno sprejete teorije nastanka planetov - modela sončnega nebularnega diska (SNDM) - je zaslužen sovjetski astronom Viktor Safronov. Njegova knjiga Razvoj protoplanetarnega oblaka ter nastanek Zemlje in planetov, ki je bila leta 1972 prevedena v angleščino, je imela velik vpliv. V tej knjigi so bili formulirani skoraj vsi glavni problemi procesa nastajanja planetov in nekateri od njih rešeni. Safronovove zamisli so bile nadalje razvite. Še vedno je precej vidikov Osončja, ki jih je treba pojasniti.

Čeprav je sprva veljala le za naše Osončje, se zdaj meni, da je SNDM običajen način nastajanja zvezd v celotnem vesolju. Do avgusta 2017 je bilo v naši galaksiji odkritih več kot 3000 zunajosončnihplanetov.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je meglična teorija?

O: Nebularna teorija je proces, s katerim nastajajo sončni sistemi. Pojasnjuje, kako lahko velik oblak plina na nekem območju vesolja gravitacija potegne skupaj in sčasoma nastane zvezda, kot so Sonce in planeti.

V: Kako Sonce pridobiva energijo?

O: Sonce pridobiva energijo s spreminjanjem vodika v helij s fuzijsko reakcijo v svojem jedru, pri čemer se sproščajo toplota, svetloba in druge oblike elektromagnetnega sevanja.

V: Kaj povzroča, da se planeti vrtijo okoli svoje osi?

O: Prvotni oblak plina je imel na različnih mestih različno gostoto, zaradi česar se je vrtel okoli Sonca in lastne osi vsakega planeta. To vrtenje se je povečalo zaradi krčenja pod vplivom gravitacije (ohranitev energije) in ohranitve kotnega momenta.

V: Od kod izvirajo vsi elementi, iz katerih so sestavljeni zemeljski planeti, lune, asteroidi itd.
O: Vsi elementi razen vodika in helija izvirajo iz prejšnjih generacij zvezd, ki so pred milijardami let eksplodirale v bližini našega mladega Osončja - te ogromne supernove so proizvedle višje elemente.

V: Zakaj ogromne zvezde preživijo svoj življenjski cikel veliko hitreje kot manjše zvezde?

O: Ogromne zvezde imajo v primerjavi s povprečno zvezdo glavnega zaporedja, kot je Sonce, v svoji notranjosti še višje tlake in temperature - zaradi tega njihov življenjski cikel poteka veliko hitreje kot pri manjših zvezdah.

V: Kaj je pred približno 4,6 milijarde let povzročilo nastanek našega osončja?

O: Pred približno 4,6 milijarde let je bil v bližini našega območja vesolja velik oblak plina - vse stvari z maso gravitirajo druga proti drugi, zato je ta potegnil ves plin proti središču, dokler ni dosegel dovolj visokega tlaka, da so se vodikovi atomi združili v helij in tako nastala naša zvezda, ki jo poznamo kot Sonce.