Kvazar
Kvazarji ali kvazizvezdni radijski viri so najbolj energična in oddaljena aktivna galaktična jedra (AGN).
V primerjavi z energijo, ki jo oddajo, so precej majhni. Kvazarji niso veliko večji od Osončja. Mehanizem sprememb svetlosti verjetno vključuje relativistično oddajanje curkov, ki so usmerjeni skoraj neposredno proti nam. Najvišji znani kvazar z rdečim premikom (od junija 2011[posodobitev]) ima rdeči premik 7,085, kar pomeni, da je od Zemlje oddaljen približno 29 milijard svetlobnih let. Ta ocena je narejena z uporabo koncepta komoving razdalje.
Znanstveniki se zdaj strinjajo, da je kvazar kompaktno območje v središču masivne galaksije, ki obdaja osrednjo supermasivno črno luknjo. Njegova velikost je 10-10.000-krat večja od Schwarzschildovega polmera črne luknje. Energija, ki jo oddaja kvazar, je gravitacijska energija, ki nastaja zaradi mase, ki pada na akrecijski disk okoli črne luknje.
Kvazarji so izjemno svetli. Prvič so bili identificirani kot viri elektromagnetnega sevanja z visokim rdečim premikom, vključno z radijskimi valovi in vidno svetlobo. Svetloba (in druga energija) se je zdela podobna zvezdam in ne velikim virom, kot so galaksije. Po drugi strani pa so imeli njihovi spektri zelo široke emisijske črte, drugačne od tistih, ki jih poznamo pri zvezdah, zato so bili "kvazizvezdni". Njihova svetilnost je lahko 100-krat večja od svetilnosti Mlečne ceste.
Akrecijski diski osrednjih supermasivnih črnih lukenj lahko v energijo pretvorijo približno 10 % mase objekta. Ta mehanizem pojasnjuje, zakaj so bili kvazarji v zgodnjem vesolju pogostejši, saj se proizvodnja energije konča, ko supermasivna črna luknja porabi ves plin in prah v svoji bližini.
To pomeni, da je večina galaksij, vključno z našo galaksijo, morda preživela aktivno fazo kot kvazar ali kakšen drug razred aktivnih galaksij. Zdaj so v mirovanju, ker nimajo zaloge snovi, ki bi se stekala v osrednje črne luknje in ustvarjala sevanje.
Gravitacijsko lečen kvazar HE 1104-1805.
Rentgenska slika Chandra prikazuje kvazar PKS 1127-145, zelo svetel vir rentgenskih žarkov in vidne svetlobe, ki je od Zemlje oddaljen približno 10 milijard svetlobnih let. Vsaj milijon svetlobnih let od kvazarja se razteza ogromen rentgenski curek. Velikost slike je 60 arcsec na stran. RA 11h 30m 7.10s Dec -14° 49' 27" v kraterju. Datum opazovanja: 28. maj 2000. Instrument: ACIS.
Umetniški prikaz ULAS J1120+0641, zelo oddaljenega kvazarja, ki ga poganja črna luknja z maso, ki je dve milijardi krat večja od mase Sonca. Kredit: ESO/M. Kornmesser
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je kvazar?
O: Kvazar ali kvazizvezdni radijski vir je aktivno galaktično jedro (AGN), ki je najbolj energična in oddaljena vrsta AGN. V primerjavi z energijo, ki jo oddajajo, so precej majhni in niso veliko večji od Osončja.
V: Kako daleč lahko najdemo kvazarje?
O: Kvazar z največjim rdečim premikom, ki je bil znan junija 2011, je bil od Zemlje oddaljen približno 29 milijard svetlobnih let.
V: Kakšen je mehanizem, ki se skriva za njihovimi spremembami svetlosti?
O: Mehanizem sprememb svetlosti verjetno vključuje relativistično oddajanje curkov, ki so usmerjeni skoraj neposredno proti nam.
V: Kaj naj bi bilo v središču kvazarja?
O: Znanstveniki se zdaj strinjajo, da je kvazar kompaktno območje v središču masivne galaksije, ki obdaja osrednjo supermasivno črno luknjo. Njegova velikost je 10-10.000-krat večja od Schwarzschildovega polmera te črne luknje.
V: Od kod prihaja njegova energija?
O: Energija, ki jo oddaja kvazar, izvira iz gravitacijske energije, ki nastane zaradi mase, ki pada na akrecijski disk okoli črne luknje.
V: Kako svetli so v primerjavi z drugimi galaksijami?
O: Kvazarji so izjemno svetli in so lahko 100-krat svetlejši od naše galaksije.
V: Zakaj so bili pogostejši v zgodnjem vesolju?
O: Kvazarji so bili pogostejši v zgodnjem vesolju, ker se proizvodnja energije konča, ko supermasivna črna luknja porabi ves plin in prah v svoji bližini, kar pomeni, da je večina galaksij morda preživela aktivno fazo kot ena ali kakšen drug razred aktivnih galaksij, preden je zaradi pomanjkanja snovi za proizvodnjo sevanja v osrednjih črnih luknjah začela mirovati.
