Črna luknja
Črna luknja je območje prostora, iz katerega ne more nič pobegniti, v skladu s splošno teorijo relativnosti pa je posledica ukrivljanja prostor-časa, ki ga povzroči ogromna masa. Okoli črne luknje je mesto, od koder ni vrnitve, imenovano dogodkovno obzorje. Imenuje se "črno", ker absorbira vso svetlobo, ki pade nanjo, in ničesar ne odbija, tako kot popolno črno telo v termodinamiki.
Po teoriji kvantne mehanike imajo črne luknje določeno temperaturo in oddajajo Hawkingovo sevanje, zaradi česar se počasi manjšajo.
Črno luknjo najdemo po njeni interakciji s snovjo. Na prisotnost črne luknje je mogoče sklepati s spremljanjem gibanja skupine zvezd, ki krožijo okoli nekega območja v vesolju. Kadar plin pade v črno luknjo, ki jo povzroči spremljevalna zvezda ali meglica, se plin spiralno vrtinči navznoter, segreje se do zelo visokih temperatur in oddaja velike količine sevanja. To sevanje je mogoče zaznati s teleskopi na Zemlji in v Zemljini orbiti.
Astronomi so našli tudi dokaze o supermasivnih črnih luknjah v središču skoraj vseh galaksij. Po 16 letih opazovanja gibanja bližnjih zvezd so astronomi leta 2008 našli prepričljive dokaze, da se v bližini območja Sagittarius A* v središču galaksije Mlečna cesta nahaja supermasivna črna luknja z maso več kot 4 milijone Sončevih mas. V notranjosti črne luknje veljajo povsem drugačna fizikalna pravila.
Supermasivna črna luknja v jedru supervelike eliptične galaksije Messier 87 v ozvezdju Device. Črna luknja je bila prva, ki smo jo neposredno posneli (Event Horizon Telescope, objavljeno 10. aprila 2019).
Simulacija gravitacijske leče črne luknje, ki popači sliko galaksije v ozadju (večja animacija)
Zgodovina
Leta 1783 je angleški duhovnik John Michell zapisal, da je mogoče, da je nekaj tako težko, da bi se morali gibati s svetlobno hitrostjo, da bi se izognili njegovi gravitaciji. Gravitacija postaja močnejša, ko je nekaj večje ali masivnejše. Da bi majhna stvar, kot je raketa, pobegnila od večje stvari, kot je Zemlja, mora ubežati naši gravitaciji, sicer bo padla nazaj. Hitrost, s katero se mora gibati navzgor, da bi se oddaljila od Zemljine gravitacije, se imenuje hitrost pobega. Večji planeti (kot je Jupiter) in zvezde imajo večjo maso in močnejšo gravitacijo kot Zemlja. Zato je hitrost pobega veliko večja. John Michell je menil, da je mogoče, da je nekaj tako veliko, da bi bila hitrost pobega večja od hitrosti svetlobe, tako da tudi svetloba ne bi mogla pobegniti. Leta 1796 je Pierre-Simon Laplace v prvi in drugi izdaji svoje knjige Exposition du système du Monde (iz kasnejših izdaj je bila odstranjena) promoviral isto idejo.
Nekateri znanstveniki so menili, da ima Michell morda prav, drugi pa, da svetloba nima mase in da je gravitacija ne vleče. Njegova teorija je bila pozabljena.
Leta 1916 je Albert Einstein napisal razlago gravitacije, imenovano splošna relativnost.
- Zaradi mase se prostor (in prostor-čas) ukrivlja. Gibajoče se stvari "padajo" ali sledijo krivuljam v prostoru. To imenujemo gravitacija.
- Svetloba vedno potuje z enako hitrostjo in nanjo vpliva gravitacija. Če se zdi, da spreminja hitrost, v resnici potuje po krivulji v prostor-času.
Nekaj mesecev pozneje je nemški fizik Karl Schwarzschild med služenjem v prvi svetovni vojni z Einsteinovimi enačbami dokazal, da črna luknja lahko obstaja. Leta 1930 je Subrahmanyan Chandrasekhar napovedal, da lahko zvezde, težje od Sonca, razpadejo, ko jim zmanjka vodika ali drugih jedrskih goriv za zgorevanje. Leta 1939 sta Robert Oppenheimer in H. Snyder izračunala, da bi morala biti zvezda vsaj trikrat masivnejša od Sonca, da bi nastala črna luknja. Leta 1967 je John Wheeler prvič uporabil ime "črna luknja". Pred tem so jih imenovali "temne zvezde".
Leta 1970 sta Stephen Hawking in Roger Penrose dokazala, da črne luknje morajo obstajati. Čeprav so črne luknje nevidne (ni jih mogoče videti), je del snovi, ki pada vanje, zelo svetel.
Nastanek črnih lukenj
Gravitacijski kolaps
Gravitacijski kolaps velikih zvezd (z veliko maso) povzroči črne luknje z "zvezdno maso". Pri nastajanju zvezd v zgodnjem vesolju so lahko nastale zelo masivne zvezde, ki bi ob kolapsu povzročile črne luknje z maso do 103 mas Sonca. Te črne luknje so lahko začetki supermasivnih črnih lukenj, ki jih najdemo v središčih večine galaksij.
Večina energije, ki se sprosti pri gravitacijskem kolapsu, se sprosti zelo hitro. Oddaljeni opazovalec vidi, da se zaradi gravitacijskega časovnega dilatacijskega učinka inflatorna snov upočasni in ustavi tik nad obzorjem dogodkov. Svetloba, ki se oddaja tik pred obzorjem dogodkov, zamuja neskončno dolgo. Zato opazovalec nikoli ne vidi nastanka dogodkovnega obzorja. Namesto tega se zdi, da je razpadajoča snov vse šibkejša in vse bolj rdeče premaknjena, na koncu pa izgine.
Supermasivne črne luknje
Črne luknje so našli tudi sredi skoraj vseh galaksij v znanem vesolju. Te črne luknje se imenujejo supermasivne črne luknje (SBH) in so največje med vsemi črnimi luknjami. Nastale so, ko je bilo vesolje še zelo mlado, in so pomagale oblikovati tudi vse galaksije.
Kvazarje naj bi poganjala gravitacija, ki zbira snov v SBH v središčih oddaljenih galaksij. Svetloba ne more pobegniti iz SBH v središču kvazarjev, zato se uhajajoča energija zaradi gravitacijskih napetosti in velikanskega trenja na prihajajočo snov pretvori zunaj dogodkovnega obzorja.
V kvazarjih so izmerili velike centralne mase (106 do 109 Sončevih mas). Več deset bližnjih velikih galaksij, ki nimajo znakov kvazarskega jedra, ima v svojih jedrih podobno osrednjo črno luknjo. Zato domnevajo, da jo imajo vse velike galaksije, vendar je le majhen del aktivnih (z dovolj akrecije, da seva) in jih zato vidimo kot kvazarje.
Vpliv na svetlobo
V sredini črne luknje je gravitacijsko središče, imenovano singularnost. Vanjo ni mogoče videti, ker gravitacija preprečuje, da bi svetloba ušla iz nje. Okoli drobne singularnosti je veliko območje, kamor se vsrka tudi svetloba, ki bi običajno šla mimo. Rob tega območja se imenuje obzorje dogodkov. Območje za obzorjem dogodkov je črna luknja. Gravitacija črne luknje je na daljavo vse šibkejša. Dogodkovno obzorje je mesto, ki je najbolj oddaljeno od sredine, kjer je gravitacija še vedno dovolj močna, da ujame svetlobo.
Zunaj dogodkovnega obzorja svetlobo in snov še vedno vleče proti črni luknji. Če je črna luknja obdana s snovjo, bo ta okoli črne luknje tvorila "akrecijski disk" (akrecija pomeni "zbiranje"). Akrecijski disk je podoben Saturnovim obročem. Ko se snov vsrkava, postane zelo vroča in v vesolje oddaja rentgensko sevanje. Predstavljajte si to kot vodo, ki se vrti okoli luknje, preden pade vanjo.
Večina črnih lukenj je predaleč, da bi lahko videli akrecijski disk in curek. Edini način, da ugotovimo, da črna luknja obstaja, je, da opazujemo, kako se zvezde, plin in svetloba obnašajo okoli nje. Če je v bližini črna luknja, se celo tako velika telesa, kot je zvezda, gibljejo drugače, običajno hitreje, kot bi se, če črne luknje ne bi bilo.
Ker črnih lukenj ne moremo videti, jih je treba odkriti na druge načine. Ko črna luknja preide med nas in vir svetlobe, se svetloba upogne okoli črne luknje in ustvari zrcalno sliko. Ta učinek imenujemo gravitacijska leča.
Slika umetnika: črna luknja, ki odtrga zunanjo plast bližnje zvezde. Obdaja jo energijski disk, ki ustvarja curek sevanja.
Einsteinov križ: štiri slike iz enega kvazarja
Hawkingovo sevanje
Hawkingovo sevanje je sevanje črnega telesa, ki ga črna luknja oddaja zaradi kvantnih učinkov v bližini dogodkovnega obzorja. Imenuje se po fiziku Stephenu Hawkingu, ki je leta 1974 teoretično utemeljil njegov obstoj.
Hawkingovo sevanje zmanjšuje maso in energijo črne luknje, zato ga imenujemo tudi izhlapevanje črne luknje. To se zgodi zaradi navideznih parov delec-antidelec. Zaradi kvantnih fluktuacij pride do tega, da eden od delcev pade, drugi pa pobegne z energijo/maso. Zaradi tega je pričakovati, da se bodo črne luknje, ki izgubijo več mase, kot je pridobijo na druge načine, skrčile in na koncu izginile. Mikro črne luknje (MBH) naj bi bile večje neto sevalke sevanja kot večje črne luknje, zato naj bi se hitreje krčile in izginjale.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je črna luknja?
O: Črna luknja je območje prostora, iz katerega ne more uiti nič, niti svetloba. Začne obstajati, ko se prostor-čas ukrivi zaradi ogromne mase in ima dogodkovno obzorje, ki ga nič v njej ne more zapustiti.
V: Zakaj so črne luknje črne?
O: Črne luknje so črne, ker absorbirajo vso svetlobo, ki pade nanje, in ničesar ne odbijejo, tako kot popolno črno telo v termodinamiki.
V: Kako ljudje najdejo črne luknje?
O: Ljudje najdejo črne luknje tako, da spremljajo gibanje zvezd, ki krožijo nekje v vesolju, ali ko plin pade v črno luknjo, se segreje in postane zelo svetel, kar je mogoče videti s teleskopi na Zemlji ali teleskopi v Zemljini orbiti.
V: Ali obstajajo supermasivne črne luknje?
O: Da, astronomi so našli dokaze o supermasivnih črnih luknjah v središču skoraj vseh galaksij. Leta 2008 so astronomi našli dokaze, da je v bližini dela galaksije Strelec A* v galaksiji Mlečna cesta supermasivna črna luknja z maso več kot štiri milijone Sončevih mas.
V: Ali kvantna mehanika vpliva na to, kako gledamo na črne luknje?
O: Da, v skladu s kvantno mehaniko imajo črne luknje določeno temperaturo in oddajajo Hawkingovo sevanje, zaradi česar se počasi manjšajo.
V: Kaj se dogaja znotraj črne luknje?
O: Znotraj črne luknje so pravila fizike zelo drugačna od tistih, ki jih doživljamo tukaj na Zemlji.
