Enocelični organizmi so organizmi z eno celico. Delimo jih na dve precej različni vrsti iz različnih klasifikacijskih kraljestev.

Razlike med prokarionto in evkarionto so velike. Evkarionti imajo jedro in različne podcelične organe, imenovane organeli, prokarionti pa ne.

Struktura in ključne razlike

Prokarionti (bakterije in arheje) nimajo membranskega jedra; njihov dedni material je običajno krožna molekula DNA, ki leži v citoplazmi v regiji, imenovani nukleoid. Celice prokariontov so običajno manjše (večinoma 0,2–10 µm) in imajo preprosto notranjo organizacijo. Prokarionti pogosto vsebujejo plazmide (majhne krožne DNK) in manjše ribosome (70S).

Evkarionti imajo ločeno jedro, kjer je shranjena linearna DNK v obliki kromosomov, ter različne membrane obdane organelne strukture (mitohondriji, kloroplasti pri fotosintetskih vrstah, endoplazemski retikulum, Golgijev aparat itd.). Ribosomi so večji (80S). Evkariontske enocelične organizme pogosto uvrščamo med protiste, kvasovke (enocelične glive) in nekatere enocelične alge.

Razmnoževanje in prenos genov

Večina prokariontov se razmnožuje nespolno z binarno delitvijo, kar omogoča zelo hiter porast populacij. Poleg tega imajo prokarionti različne načine izmenjave genetskega materiala, kot so konjugacija (prenos plazmidov preko pilijev), transformacija (vnos proste DNK iz okolja) in transdukcija (prenos z bakteriofagi). Ti mehanizmi pripomorejo k hitri evoluciji in širjenju odpornih genov.

Enocelični evkarionti se razmnožujejo z mitozo (nespolna delitev) ali spolno s procesi, kot so meiotska delitev in združevanje gamet. Nekateri protisti izvajajo tudi oblike spolne rekombinacije brez tipične spolne razmnožitve—npr. konjugacija pri ciliateh (Paramecium).

Metabolizem in življenjski načini

Enocelični organizmi pokrivajo širok spekter metabolnih strategij:

  • Fotosintetiki (npr. modro‑zelene bakterije oziroma cianobakterije, enocelične alge) proizvajajo organsko snov iz CO2 in svetlobe.
  • Heterotrofi (veliko bakterij, mnogi protisti, kvasovke) pridobivajo energijo iz organskih snovi.
  • Kemolitotrofni organizmi (nekateri bakteriji in arheje) oksidirajo anorganske spojine (npr. vodikov sulfid, amonijak) za pridobivanje energije.
  • Območje prezračevanja se razlikuje: aerobne, anaerobne in fakultativno anaerobne vrste.

Primeri enoceličnih organizmov

Med prokarionti so znani primeri: Escherichia coli (bakterija), razne bakterije v tleh, cianobakterije, ter arheje, kot so metanogeni in halofilne arheje. Med evkariontskimi enoceličnimi organizmi so protisti (Amoeba proteus, Paramecium, Euglena), enocelične alge (Chlorella, mnoge diatomeje kot del fytoplanktona) in glive, kot je kvasovka Saccharomyces cerevisiae.

Pomen v ekosistemih in za človeka

Enocelični organizmi so ključni za delovanje ekosistemov: sodelujejo v kroženju hranil (ogljika, dušika, žvepla), so temelj primarne produkcije v vodnih sistemih (enocelične alge in cianobakterije), razgrajujejo organsko snov in podpirajo verige prehranjevanja. Nekateri so koristni v industriji (fermentacija, biotehnologija, proizvodnja zdravil), drugi pa so povzročitelji bolezni ali pa povzročajo kvarjenje živil in materiálov.

Kot jih preučujemo

Preučevanje enoceličnih organizmov vključuje mikroskopijo (svetlobni mikroskop, fluorescenčna mikroskopija, elektronska mikroskopija), gojenje v laboratorijskih kulturah, biokemijske teste in sodobne molekularne pristope (PCR, sekvenciranje genov, metagenomika). Zaradi majhnosti in hitrih generacij so mnogi enocelični organizmi modelni organizmi za osnovne biološke raziskave.

Velikost, mobilnost in specializacije

Velikosti enoceličnih organizmov zelo variirajo: prokarionti so praviloma majhni (mikrometri), evkariontske enocelične vrste pa so pogosto večje in lahko razvijejo kompleksne strukture (cilije, bičike, fagocitne vakuole). Obstajajo tudi izjemno veliki enocelični organizmi (npr. nekatere enocelične alge ali protisti), ki so dovolj veliki, da jih lahko vidimo s prostim očesom.

Veliko enoceličnih organizmov ima specializirane organele ali strukture za gibanje (bički, cilije), za lov na plen (psevopodiji pri amebah), ali za zaščito (encisti, školjke diatomov).

Enocelični organizmi predstavljajo temelj življenja na Zemlji z ogromno biotsko raznovrstnostjo in s številnimi vlogami v naravi in človeški dejavnosti.