Evkarionti

Struktura

Evkariontske celice so običajno veliko večje od prokariontov. Lahko so tudi do 10-krat večje. Eukariontske celice imajo veliko različnih notranjih membran in struktur, imenovanih organeli. Imajo tudi citoskelet. Citoskelet je sestavljen iz mikrotubulov in mikrofilamentov. Ti deli so zelo pomembni za obliko celice. Evkariontska DNK je postavljena v snope, imenovane kromosomi, ki jih med celično delitvijo ločuje mikrotubularno vreteno. Večina evkariontov ima neke vrste spolno razmnoževanje z oploditvijo, česar prokarionti ne uporabljajo.

Prokarionti nimajo spola, vendar lahko prenašajo DNK na druge bakterije. Njihova celična delitev je aseksualna. Bakterijska konjugacija je, ko bakterije prenašajo genetski element (pogosto plazmid ali transpozon) z ene na drugo.

Evkarionti imajo v jedru niz linearnih kromosomov, število kromosomov pa je običajno značilno za vsako vrsto.

Notranja membrana

V evkariontskih celicah je veliko stvari, ki jih obdajajo membrane. Vse skupaj imenujemo endomembranski sistem. Preproste vrečke, imenovane vezikli ali vakuole, včasih nastanejo z odcepljanjem drugih membran, podobno kot otroci s svojimi igračami delajo mehurčke. Mnoge celice sprejemajo hrano in druge stvari s pomočjo nečesa, kar se imenuje endocitoza. Pri endocitozi se membrana, ki je najbližje zunanjosti, upogne navznoter, nato pa se odcepi in nastane mehurček. Mnogi drugi organeli, ki imajo membrane, so se verjetno začeli kot mehurčki.

Jedro je obdano z dvema membranama membrano, ki ima v sebi luknjice, da lahko stvari vstopajo in izstopajo. Iz jedrske ovojnice štrlijo stvari, ki so videti kot cevke in lističi. To se imenuje endoplazemski retikulum, ki ga pogosto skrajšamo na ER. ER se ukvarja s premikanjem beljakovin in njihovim dozorevanjem.

ER ima dva dela, grobo in gladko ER. Na grobem ER so pritrjeni ribosomi. Beljakovine, ki jih naredijo ribosomi, pritrjeni na hrapavo ER, gredo v notranjost hrapave ER, imenovano lumen. Nato običajno preidejo v mehurčke, ki rastejo in se odcepijo od gladkega ER. Pri večini evkariontov se mehurčki z beljakovinami v notranjosti združijo s kupi sploščenih mehurčkov, imenovanih Golgijeva telesca, kjer se beljakovine v notranjosti ponovno spremenijo.

Vezikule so včasih spremenjene tako, da lahko zelo dobro opravljajo eno stvar. To imenujemo specializacija ali diferenciacija. Lizosomi imajo na primer v sebi encime, ki razgrajujejo hrano, ki prihaja iz vakuole, peroksisomi pa imajo encime, ki razgrajujejo strup peroksid, tako da ni več strupen.

Številni protozoji imajo kontraktilne vakuole, ki se lahko združijo ali odcepijo od zunanje membrane. Kontraktilne vakuole se pogosto uporabljajo za pridobivanje in odstranjevanje nepotrebne vode. Ekstrusi izstreljujejo snovi, zaradi katerih plenilci odidejo ali ujamejo hrano. Pri večceličnih organizmih se hormoni pogosto proizvajajo v vezikulih. Pri zapletenih rastlinah večino notranjosti rastlinske celice zavzame osrednja vakuola. Ta osrednja vakuola je glavna stvar, ki vzdržuje osmotski tlak, da lahko celica ohrani svojo obliko.

Podrobnosti o endomembranskem sistemu in njegovih sestavnih delih

Izvor

Ker imajo celični organeli evkariontov različen (polifilni) izvor, se postavlja vprašanje, ali je skupina enoten klade ali ne. Gotovo je, da protisti niso. Celični organeli so specializirane enote, ki opravljajo točno določene funkcije, kot so mitohondriji in plastidi. Zdaj je precej jasno, da vsi ali večina teh organelov izvira iz nekoč samostojnih prokariontov (bakterij ali arhej) in da je evkariontska celica "skupnost mikroorganizmov", ki sodelujejo v "zakonski zvezi iz koristoljubja". Prvi takšni dogodki so se zgodili med starodavnimi bakterijami, tako da je nastal razred bakterij z dvojno membrano, znan kot gramnegativne bakterije. Ker med gramnegativne bakterije spadajo tudi cianobakterije, je bil to prvi od več takih dogodkov v zgodovini evkariontov.

Vloga arhej

Nedavne raziskave kažejo, da "znani repertoar proteinov, specifičnih za evkarionte, v arhejah [kaže], da je gostiteljska celica arheje že vsebovala številne ključne sestavine, ki uravnavajo evkariontsko celično kompleksnost".

Taksonomija

Protista je skupina različnih enoceličnih organizmov. Predlagane so bile natančnejše taksonomije, vendar znanstveniki o njih še vedno razpravljajo. Zato je Protista še vedno uporaben izraz za govorjenje o teh organizmih. Ena od sodobnih shem za razvrščanje Eukarya je naslednja:

Opisthokonts	Živali, glive, choanoflagelati itd.
Amoebozoa	Večina loboznih ameboidov in sluzastih plesni
Rhizaria	Foraminifera, Radiolaria in različni drugi ameboidni praživali
Izkoplje	Različni praživalski praživali
Archaeplastida (ali Primoplantae)	kopenske rastline, zelene alge, rdeče alge in glaukofiti
Chromalveolates	Heterokonti, haptofiti, kriptomonade in alveolati.

Vendar so leta 2005 izrazili dvom, da so nekatere od teh nadskupin monofiletične, zlasti Chromalveolata, v pregledu leta 2006 pa je bilo ugotovljeno, da za več domnevnih šest nadskupin ni dokazov.

Eukarijo lahko poenotimo le v smislu, da so celice skupnost, ki izhaja iz bakterij in arhej; mnenja o tem so različna. Tako kot Protista je tudi Eukarya lahko polifiletska združba, čeprav uporabna. Vendar se, kot je bilo omenjeno zgoraj, vse veje Eukarya spolno razmnožujejo. To in splošna organizacija jedra sta opredeljujoči značilnosti. Ti dve točki sta glavni dokaz za monofilski izvor.

Sorodne strani

• Časovni okvir življenja