Foraminifere (forami): enocelični morski evkarionti, testi in biostratigrafija
Foraminifere ali forami so pomembna skupina majhnih enoceličnih rizarijskih evkariontov. Večinoma živijo v morju, čeprav jih nekaj živi tudi v sladki vodi in celo na vlažnih kopnih območjih. V morju najdemo forame tako v planktonu (pelagičnem) kot v bentosu. Večina vrst gradi teste (lupine) iz kalcijevega karbonata (CaCO3), pri čemer so testi pogosto zgrajeni iz več komor in imajo značilne oblike (spiralne, serijske, zložene ipd.).
Organizem uporablja psevdopodije (retikulopodije), podobne tistim pri amebi, s katerimi lovi in zajema bakterije, praživalice in majhne diatomejke. Veliko foraminifer ima tudi endosimbionte iz alg, ki jim pomagajo pri hranjenju in rasti. Nekateri so idioplastični — zaužijejo alge in ohranijo njihove kloroplaste (kleptoplastija) za lastno fotosintetsko korist.
Morfologija in tipi testov
Testi foramov so izredno različni glede sestave in oblike. Glavni tipi testov so:
- Kalcarni (CaCO3) — običajno kalcitni ali aragonitni, tvorijo veliko morskih karbonatnih sedimentov.
- Aglomerirani (agglutinated) — gradijo jih z zlepljanjem delcev sedimenta s proteinastim ali mineralnim vezivom.
- Organski (proteinaceous) — izdelani iz organske snovi, pogosti pri vrstah, ki živijo pod globino karbonatne kompenzacije (CCD).
Testi so pogosto komorni: enocelični organizem postopoma dodaja komore, zato je oblik in arhitekture veliko (trohospiralni, biserialni, uniserialni, lamelarnitip itd.). Apertura (odprtina) in detajli stene testa so pomembni taksonomski znaki.
Ekologija, razširjenost in velikost
Foraminifere so skoraj povsod v svetovih morjih — od plitvega priobalnega območja do globokih oceanskih jarkov. Nekatere pelagične vrste plavajo v vodnem stolpcu, medtem ko bentoske vrste živijo na ali v sedimentu. Večinoma so mikroskopske (stotinke do milimetri), a obstajajo tudi gigantske oblike (npr. nekateri xenophyophore v globokem morju), ki lahko dosežejo več centimetrov premera.
Življenjski cikel in prehrana
Foraminifere se razmnožujejo spolno in nespolno, pogosto z izmenjavo generacij (alteracija spolnih ciklov) — en cikel lahko proizvaja mnoštvo drobnih gamet, drugi pa večje posameznike. Prehranjujejo se kot filtratorji in predatorji mikroorganizmov; psevdopodije pomagajo pri ujetju plena in pri pritrjevanju in premikanju.
Pomen v geologiji, paleoekologiji in industriji
Forami se pogosto uporabljajo za datiranje plasti v paleontologiji in sedimentologiji. Podrobni zapisi foramov iz globokomorskih vrtalnih projektov (npr. DSDP/ODP/IODP) so osnova za fosilni indeks in določanje geoloških obdobij ali stopenj — to imenujemo biostratigrafija. Specifične vrste služijo kot indeksne fosile, ker se pojavijo in izumrejo v ozko določenih časovnih intervalih.
Poleg biostratigrafije so forami ključni pri rekonstrukciji preteklih okoljskih razmer: razmerja stabilnih izotopov kisika (δ18O) v kalcijevem karbonatu testov dajejo informacije o temperaturi morja in ihtiologiji ledu, medtem ko razmerja elementov (npr. Mg/Ca) omogočajo dodatne estimacije temperatur. Sestava in količina foraminifernih testov prispeva k nastanku karbonatnih oblog (foraminiferni oozi) in vpliva na globalni ogljikov ciklus.
Foraminifere so tudi uporabne kot bioindikatorji za oceno trenutne kakovosti okoliša, onesnaženosti, sprememb morskih habitatov in pri raziskavah naftnih in plinskih polj (mikrofosili pomagajo pri stratigrafskem koreliranju plasti).
Primeri posebnosti
V zelo globokih predelih, kot so globokomorski bazeni pod globino karbonatne kompenzacije (CCD), se CaCO3 hitro raztopi in forami pogosto razvijejo organske ali agglutinirane teste. To velja tudi za forame iz Marianskega jarka, kjer prevladujejo vrste z ne-kalcitnimi testi. Takšne prilagoditve kažejo, da imajo testi pomembno vlogo v življenjskem slogu foramov — pri zaščiti, plovnosti ali odnosu s simbionti — in niso le pasivni ostanki.
Fosilni zapis foraminifer je bogat in sega daleč nazaj v geološko zgodovino (prvi fosili segajo v zgodnji fanerozoik), zato so forami ključni pri razumevanju evolucije morskih ekosistemov skozi čas.
Čeprav so pogosto majhni, so foraminifere izjemno pomembni mikroorganizmi z velikim pomenom za znanost, geologijo in spremljanje okolja.
Skupina testov foramov iz pliocena.
Živi foram
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so forami?
O: Forami so pomembna skupina majhnih enoceličnih rizarijskih evkariontov. Znani so tudi kot foraminifere.
V: Kje živijo forami?
O: Foramiji večinoma živijo v morskem okolju, nekatere pa najdemo tudi v sladki vodi in celo na vlažnem kopnem. V morju živijo v planktonu (pelagičnem območju) in globljih vodah (bentosu).
V: Iz česa je narejena njihova lupina?
O: Lupine foramov so iz kalcijevega karbonata (CaCO3).
V: Kako lovijo hrano?
O: Forami uporabljajo psevdopodije kot amebe, s katerimi lovijo in jedo bakterije in majhne diatomejke.
V: Kaj je idioplastičnost?
O: Idioplastičnost se nanaša na vedenje, pri katerem foramsi jedo alge, vendar kloroplasti alg ostanejo v njih za lastno korist.
V: Kako se forami uporabljajo v paleontologiji?
O: V paleontologiji se foramice pogosto uporabljajo za datiranje plasti zaradi podrobnih zapisov iz globokomorskih vrtalnih projektov, ki tvorijo fosilni indeks, ki se lahko uporablja za določanje geoloških obdobij ali stopenj - to se imenuje biostratigrafija.
V: Kako so se nekatere globokomorske vrste foramov prilagodile, da so preživele pod globino karbonatne kompenzacije?
O: Nekatere vrste globokomorskih foramov so namesto kalcijevega karbonata razvile organske teste, kar kaže, da jih ti testi lahko ščitijo pred drugimi mikro-predatorji.
