Abiogeneza: znanstvena razlaga izvora in nastanka življenja na Zemlji

Zgodovina raziskav izvora življenja

Spontana generacija

Do začetka 19. stoletja je veliko ljudi verjelo v redno spontano nastajanje življenja iz nežive snovi. To se je imenovalo spontano nastajanje, ovrgel pa ga je Louis Pasteur. Dokazal je, da na sterilnem materialu brez spor ne zrastejo bakterije ali virusi.

Darwin

Charles Darwin je 11. februarja 1871 v pismu Josephu Daltonu Hookerju predlagal naravni proces nastanka življenja.

Domneval je, da se je prvotna iskra življenja morda začela v "toplem majhnem ribniku z vsemi vrstami amonijaka in fosfornih soli, lučmi, toploto, elektriko itd. Nato je kemično nastala beljakovinska spojina, ki je bila pripravljena na še bolj zapletene spremembe". Pojasnil je še, da bi "danes takšno snov takoj požrli ali absorbirali, kar se pred nastankom živih bitij ne bi zgodilo".

Haldane in Oparin

Do leta 1924, ko je Aleksander Oparin ugotovil, da atmosferski kisik preprečuje sintezo organskih molekul, ni bilo pravega napredka. Organske molekule so potrebni gradniki za razvoj življenja. Oparin je v svojem delu Izvor življenja dokazoval, da bi lahko v ozračju brez kisika z delovanjem sončne svetlobe nastala "prvobitna juha" organskih molekul. Te bi se združevale v vedno bolj zapletene oblike, dokler ne bi nastale kapljice. Te kapljice bi "rasle" z združevanjem z drugimi kapljicami in se "razmnoževale" z delitvijo na hčerinske kapljice ter tako imele primitivno presnovo, v kateri bi preživeli tisti dejavniki, ki spodbujajo "celično celovitost", tisti, ki ne, pa bi izumrli. Številne sodobne teorije o nastanku življenja še vedno izhajajo iz Oparinovih idej.

Približno v istem času je tudi J. B. S. Haldane predlagal, da bi Zemljini oceani pred biotsko razgradnjo, ki so se zelo razlikovali od današnjih oceanov, tvorili "vročo razredčeno juho". V tej juhi bi lahko nastale organske spojine, gradniki življenja. Ta zamisel se je imenovala biopoiesis, proces razvoja žive snovi iz samoreplicirajočih se, vendar neživih molekul.

Alexander Oparin (desno) v laboratoriju

Zgodovina raziskav izvora življenja

Spontana generacija

Do začetka 19. stoletja je veliko ljudi verjelo v redno spontano nastajanje življenja iz nežive snovi. To se je imenovalo spontano nastajanje, ovrgel pa ga je Louis Pasteur. Dokazal je, da na sterilnem materialu brez spor ne zrastejo bakterije ali virusi.

Darwin

Charles Darwin je 11. februarja 1871 v pismu Josephu Daltonu Hookerju predlagal naravni proces nastanka življenja.

Domneval je, da se je prvotna iskra življenja morda začela v "toplem majhnem ribniku z vsemi vrstami amonijaka in fosfornih soli, lučmi, toploto, elektriko itd. Nato je kemično nastala beljakovinska spojina, ki je bila pripravljena na še bolj zapletene spremembe". Pojasnil je še, da bi "danes takšno snov takoj požrli ali absorbirali, kar se pred nastankom živih bitij ne bi zgodilo".

Haldane in Oparin

Do leta 1924, ko je Aleksander Oparin ugotovil, da atmosferski kisik preprečuje sintezo organskih molekul, ni bilo pravega napredka. Organske molekule so potrebni gradniki za razvoj življenja. Oparin je v svojem delu Izvor življenja dokazoval, da bi lahko v ozračju brez kisika z delovanjem sončne svetlobe nastala "prvobitna juha" organskih molekul. Te bi se združevale v vedno bolj zapletene oblike, dokler ne bi nastale kapljice. Te kapljice bi "rasle" z združevanjem z drugimi kapljicami in se "razmnoževale" z delitvijo na hčerinske kapljice ter tako imele primitivno presnovo, v kateri bi preživeli tisti dejavniki, ki spodbujajo "celično celovitost", tisti, ki ne, pa bi izumrli. Številne sodobne teorije o nastanku življenja še vedno izhajajo iz Oparinovih idej.

Približno v istem času je tudi J. B. S. Haldane predlagal, da bi Zemljini oceani pred biotsko razgradnjo, ki so se zelo razlikovali od današnjih oceanov, tvorili "vročo razredčeno juho". V tej juhi bi lahko nastale organske spojine, gradniki življenja. Ta zamisel se je imenovala biopoiesis, proces razvoja žive snovi iz samoreplicirajočih se, vendar neživih molekul.

Zgodnje razmere na Zemlji

Pred 3,8 milijarde let skoraj ni geoloških zapisov. Okolje, ki je obstajalo v hedeanski dobi, je bilo življenju sovražno, vendar ni znano, kako zelo. Pred 3,8 do 4,1 milijarde let je bilo obdobje, ki je znano kot pozno težko bombardiranje. Tako se imenuje zato, ker naj bi takrat nastalo veliko lunarnih kraterjev. Na drugih planetih, kot so Zemlja, Venera, Merkur in Mars, je bilo verjetno podobno. Ti udarci bi Zemljo verjetno sterilizirali (ubili vse življenje), če bi takrat obstajalo.

Več ljudi je predlagalo, da kemikalije v celici nakazujejo, kakšna so morala biti zgodnja morja. Leta 1926 je Macallum opazil, da se anorganska sestava celičnega citosola močno razlikuje od sestave sodobne morske vode: "celica ... ima lastnosti, ki so se prenesle iz preteklosti, ki je skoraj tako oddaljena kot nastanek življenja na Zemlji". Na primer: "Vse celice vsebujejo veliko več kalija, fosfata in prehodnih kovin kot sodobni ... oceani, jezera ali reke". "V anoksičnem ozračju, v katerem je prevladoval ₂CO, bi bila kemija celinskih bazenov na geotermalnih poljih [podobna kemiji v] sodobnih celicah".

Temperatura

Če se je življenje razvilo v globokem oceanu, v bližini hidrotermalnega vrelca, bi lahko nastalo že pred 4 do 4,2 milijarde let. Če pa je življenje nastalo na površju planeta, je splošno mnenje, da bi lahko nastalo šele pred 3,5 do 4 milijardami let.

Lazcano in Miller (1994) menita, da je hitrost molekularne evolucije narekovala hitrost kroženja vode skozi srednjeoceanske podmorske vire. Popolna recirkulacija traja 10 milijonov let, zato bi se vse organske spojine, ki bi nastale do takrat, spremenile ali uničile pri temperaturah nad 300 °C. Ocenjujejo, da bi razvoj 100-kilobaznega genoma primitivnega heterotrofa DNK/proteina v nitasto cianobakterijo s 7000 geni potreboval le 7 milijonov let.

Zgodovina Zemljinega ozračja

Prvotno Zemljino ozračje skorajda ni imelo prostega kisika. V zelo dolgem obdobju se je postopoma spremenilo v današnje stanje (glej Veliki dogodek oksigenacije). Proces se je začel s cianobakterijami. To so bili prvi organizmi, ki so s fotosintezo proizvajali prosti kisik. Večina organizmov danes potrebuje kisik za svojo presnovo; le redki lahko za dihanje uporabljajo druge vire.

Zato je pričakovati, da so bili prvi protoorganizmi kemoavotrofi in niso uporabljali aerobnega dihanja. Bili so anaerobni.

Zgodnje razmere na Zemlji

Pred 3,8 milijarde let skoraj ni geoloških zapisov. Okolje, ki je obstajalo v hedeanski dobi, je bilo življenju sovražno, vendar ni znano, kako zelo. Pred 3,8 do 4,1 milijarde let je bilo obdobje, ki je znano kot pozno težko bombardiranje. Tako se imenuje zato, ker naj bi takrat nastalo veliko lunarnih kraterjev. Na drugih planetih, kot so Zemlja, Venera, Merkur in Mars, je bilo verjetno podobno. Ti udarci bi Zemljo verjetno sterilizirali (ubili vse življenje), če bi takrat obstajalo.

Več ljudi je predlagalo, da kemikalije v celici nakazujejo, kakšna so morala biti zgodnja morja. Leta 1926 je Macallum opazil, da se anorganska sestava celičnega citosola močno razlikuje od sestave sodobne morske vode: "celica ... ima lastnosti, ki so se prenesle iz preteklosti, ki je skoraj tako oddaljena kot nastanek življenja na Zemlji". Na primer: "Vse celice vsebujejo veliko več kalija, fosfata in prehodnih kovin kot sodobni ... oceani, jezera ali reke". "V anoksičnem ozračju, v katerem je prevladoval ₂CO, bi bila kemija celinskih bazenov na geotermalnih poljih [podobna kemiji v] sodobnih celicah".

Temperatura

Če se je življenje razvilo v globokem oceanu, v bližini hidrotermalnega vrelca, bi lahko nastalo že pred 4 do 4,2 milijarde let. Če pa je življenje nastalo na površju planeta, je splošno mnenje, da bi lahko nastalo šele pred 3,5 do 4 milijardami let.

Lazcano in Miller (1994) menita, da je hitrost molekularne evolucije narekovala hitrost kroženja vode skozi srednjeoceanske podmorske vire. Popolna recirkulacija traja 10 milijonov let, zato bi se vse organske spojine, ki bi nastale do takrat, spremenile ali uničile pri temperaturah nad 300 °C. Ocenjujejo, da bi razvoj 100-kilobaznega genoma primitivnega heterotrofa DNK/proteina v nitasto cianobakterijo s 7000 geni potreboval le 7 milijonov let.

Zgodovina Zemljinega ozračja

Prvotno Zemljino ozračje skorajda ni imelo prostega kisika. V zelo dolgem obdobju se je postopoma spremenilo v današnje stanje (glej Veliki dogodek oksigenacije). Proces se je začel s cianobakterijami. To so bili prvi organizmi, ki so s fotosintezo proizvajali prosti kisik. Večina organizmov danes potrebuje kisik za svojo presnovo; le redki lahko za dihanje uporabljajo druge vire.

Zato je pričakovati, da so bili prvi protoorganizmi kemoavotrofi in niso uporabljali aerobnega dihanja. Bili so anaerobni.

Trenutni modeli

Ni "standardnega modela" o tem, kako se je začelo življenje. Večina sprejetih modelov temelji na molekularni biologiji in celični biologiji:

1. Ker obstajajo pravi pogoji, nastanejo nekatere osnovne majhne molekule. Te imenujemo monomeri življenja. Aminokisline so ena od vrst teh molekul. To sta leta 1953 dokazala Stanley L. Miller in Harold C. Urey s poskusom Miller-Urey in zdaj vemo, da so ti osnovni gradniki pogosti v vesolju. Na zgodnji Zemlji so bili vsi.
2. Fosfolipidi, ki lahko tvorijo lipidne dvoslojnice, glavno sestavino celične membrane.
3. Nukleotidi, ki se lahko povežejo v naključne molekule RNK. Tako bi lahko nastali samoreplicirajoči se ribocimi (hipoteza o svetu RNK).
4. Tekmovanje za substrate bi iz mini proteinov naredilo encime. Ribosom je ključnega pomena za sintezo beljakovin v današnjih celicah, vendar ne vemo, kako se je razvil.
5. Na začetku so bile ribonukleinske kisline katalizatorji, pozneje pa so se nukleinske kisline specializirale za genomsko uporabo.

Izvor osnovnih biomolekul sicer ni povsem jasen, vendar je manj sporen kot pomen in vrstni red korakov 2 in 3. Osnovne kemikalije, iz katerih naj bi nastalo življenje, so:

• Metan (CH ₄),
• Amoniak (NH ₃),
• Voda (H ₂O),
• Vodikov sulfid (H ₂S),
• ogljikov dioksid (CO₂ ) ali ogljikov monoksid (CO) in
• Fosfat (PO ₄^3-).

Molekularni kisik (O₂ ) in ozon (O₃ ) sta bila redka ali pa ju ni bilo.

Tri stopnje

• Faza 1: Izvor bioloških monomerov
• Faza 2: Izvor bioloških polimerov
• Faza 3: Razvoj od molekul do celic

Bernal je menil, da se je evolucija morda začela zgodaj, nekje med prvo in drugo stopnjo.

Trenutni modeli

Ni "standardnega modela" o tem, kako se je začelo življenje. Večina sprejetih modelov temelji na molekularni biologiji in celični biologiji:

1. Ker obstajajo pravi pogoji, nastanejo nekatere osnovne majhne molekule. Te imenujemo monomeri življenja. Aminokisline so ena od vrst teh molekul. To sta leta 1953 dokazala Stanley L. Miller in Harold C. Urey s poskusom Miller-Urey in zdaj vemo, da so ti osnovni gradniki pogosti v vesolju. Na zgodnji Zemlji so bili vsi.
2. Fosfolipidi, ki lahko tvorijo lipidne dvoslojnice, glavno sestavino celične membrane.
3. Nukleotidi, ki se lahko povežejo v naključne molekule RNK. Tako bi lahko nastali samoreplicirajoči se ribocimi (hipoteza o svetu RNK).
4. Tekmovanje za substrate bi iz mini proteinov naredilo encime. Ribosom je ključnega pomena za sintezo beljakovin v današnjih celicah, vendar ne vemo, kako se je razvil.
5. Na začetku so bile ribonukleinske kisline katalizatorji, pozneje pa so se nukleinske kisline specializirale za genomsko uporabo.

Izvor osnovnih biomolekul sicer ni povsem jasen, vendar je manj sporen kot pomen in vrstni red korakov 2 in 3. Osnovne kemikalije, iz katerih naj bi nastalo življenje, so:

• Metan (CH ₄),
• Amoniak (NH ₃),
• Voda (H ₂O),
• Vodikov sulfid (H ₂S),
• ogljikov dioksid (CO₂ ) ali ogljikov monoksid (CO) in
• Fosfat (PO ₄^3-).

Molekularni kisik (O₂ ) in ozon (O₃ ) sta bila redka ali pa ju ni bilo.

Tri stopnje

• Faza 1: Izvor bioloških monomerov
• Faza 2: Izvor bioloških polimerov
• Faza 3: Razvoj od molekul do celic

Bernal je menil, da se je evolucija morda začela zgodaj, nekje med prvo in drugo stopnjo.

Izvor organskih molekul

Na zgodnji Zemlji obstajajo trije viri organskih molekul:

1. organsko sintezo z viri energije (kot so ultravijolična svetloba ali električne razelektritve).
2. z nezemeljskimi telesi, kot so ogljikovi meteoriti (hondriti);
3. organska sinteza, ki jo poganjajo udarni sunki.

Ocene teh virov kažejo, da so bile zaradi težkega bombardiranja pred 3,5 milijarde let na voljo količine organskih snovi, primerljive s tistimi, ki so jih proizvedli drugi viri energije.

Millerjev eksperiment in prvobitna juha

Leta 1953 sta podiplomski študent Stanley Miller in njegov profesor Harold Urey izvedla poskus, ki je pokazal, kako bi lahko organske molekule na zgodnji Zemlji nastale iz anorganskih predhodnikov.

V zdaj že znanem Miller-Ureyjevem poskusu so z močno reducirano mešanico plinov - metana, amoniaka in vodika - tvorili osnovne organske monomere, kot so aminokisline. Zdaj vemo, da je bila Zemljina atmosfera več kot prvo polovico njene zgodovine skoraj brez kisika.

Foxovi poskusi

Sidney W. Fox je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja preučeval spontano nastajanje peptidnih struktur v razmerah, ki so lahko obstajale na začetku zemeljske zgodovine. Dokazal je, da lahko aminokisline same tvorijo majhne peptide. Te aminokisline in majhne peptide je bilo mogoče spodbuditi, da so tvorili zaprte sferične membrane, imenovane mikrokroglice.

Izvor organskih molekul

Na zgodnji Zemlji obstajajo trije viri organskih molekul:

1. organsko sintezo z viri energije (kot so ultravijolična svetloba ali električne razelektritve).
2. z nezemeljskimi telesi, kot so ogljikovi meteoriti (hondriti);
3. organska sinteza, ki jo poganjajo udarni sunki.

Ocene teh virov kažejo, da so bile zaradi težkega bombardiranja pred 3,5 milijarde let na voljo količine organskih snovi, primerljive s tistimi, ki so jih proizvedli drugi viri energije.

Millerjev eksperiment in prvobitna juha

Leta 1953 sta podiplomski študent Stanley Miller in njegov profesor Harold Urey izvedla poskus, ki je pokazal, kako bi lahko organske molekule na zgodnji Zemlji nastale iz anorganskih predhodnikov.

V zdaj že znanem Miller-Ureyjevem poskusu so z močno reducirano mešanico plinov - metana, amoniaka in vodika - tvorili osnovne organske monomere, kot so aminokisline. Zdaj vemo, da je bila Zemljina atmosfera več kot prvo polovico njene zgodovine skoraj brez kisika.

Foxovi poskusi

Sidney W. Fox je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja preučeval spontano nastajanje peptidnih struktur v razmerah, ki so lahko obstajale na začetku zemeljske zgodovine. Dokazal je, da lahko aminokisline same tvorijo majhne peptide. Te aminokisline in majhne peptide je bilo mogoče spodbuditi, da so tvorili zaprte sferične membrane, imenovane mikrokroglice.

Posebni pogoji

Nekateri znanstveniki so predlagali posebne pogoje, ki bi lahko olajšali sintezo celic.

Glineni svet

A. Graham Cairns-Smith je predlagal glineni model za nastanek življenja. Teorija gline predvideva, da so kompleksne organske molekule postopoma nastale na že obstoječi neorganski podlagi, in sicer na silikatnih kristalih v raztopini.

Model globoke vroče biosfere

Thomas Gold je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja predlagal teorijo, da se življenje najprej ni razvilo na površju Zemlje, temveč nekaj kilometrov pod njo. Odkritje nanobov (filamentalnih struktur, ki so manjše od bakterij, vendar lahko vsebujejo DNK v globokih kamninah) konec devetdesetih let prejšnjega stoletja bi lahko potrdilo Goldovo teorijo.

Zdaj je že dokaj dobro znano, da je mikrobno življenje v majhnih globinah Zemlje (do pet kilometrov pod površjem) bogato v obliki ekstremofilnih arhej in ne bolj znanih eubakterij (ki živijo v bolj dostopnih pogojih).

Gold je trdil, da je za preživetje potreben dotok hrane iz globokega, nedosegljivega vira, saj bi življenje, ki bi nastalo v luži organskih snovi, verjetno porabilo vso hrano in izumrlo. Goldova teorija je bila, da je tok hrane posledica izpuščanja prvobitnega metana iz Zemljinega plašča.

Samoorganizacija in replikacija

Samourejanje in samoreplikacija sta značilna za žive sisteme. Nežive molekule včasih kažejo te značilnosti pod ustreznimi pogoji. Martin in Russel sta na primer pokazala, da sta celična membrana, ki ločuje vsebino od okolja, in samoorganizacija samostojnih redoks reakcij najbolj ohranjeni lastnosti živih bitij. Trdita, da bi bila takšna anorganska snov najverjetneje zadnji skupni prednik življenja.

Posebni pogoji

Nekateri znanstveniki so predlagali posebne pogoje, ki bi lahko olajšali sintezo celic.

Glineni svet

A. Graham Cairns-Smith je predlagal glineni model za nastanek življenja. Teorija gline predvideva, da so kompleksne organske molekule postopoma nastale na že obstoječi neorganski podlagi, in sicer na silikatnih kristalih v raztopini.

Model globoke vroče biosfere

Thomas Gold je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja predlagal teorijo, da se življenje najprej ni razvilo na površju Zemlje, temveč nekaj kilometrov pod njo. Odkritje nanobov (filamentalnih struktur, ki so manjše od bakterij, vendar lahko vsebujejo DNK v globokih kamninah) konec devetdesetih let prejšnjega stoletja bi lahko potrdilo Goldovo teorijo.

Zdaj je že dokaj dobro znano, da je mikrobno življenje v majhnih globinah Zemlje (do pet kilometrov pod površjem) bogato v obliki ekstremofilnih arhej in ne bolj znanih eubakterij (ki živijo v bolj dostopnih pogojih).

Gold je trdil, da je za preživetje potreben dotok hrane iz globokega, nedosegljivega vira, saj bi življenje, ki bi nastalo v luži organskih snovi, verjetno porabilo vso hrano in izumrlo. Goldova teorija je bila, da je tok hrane posledica izpuščanja prvobitnega metana iz Zemljinega plašča.

Samoorganizacija in replikacija

Samourejanje in samoreplikacija sta značilna za žive sisteme. Nežive molekule včasih kažejo te značilnosti pod ustreznimi pogoji. Martin in Russel sta na primer pokazala, da sta celična membrana, ki ločuje vsebino od okolja, in samoorganizacija samostojnih redoks reakcij najbolj ohranjeni lastnosti živih bitij. Trdita, da bi bila takšna anorganska snov najverjetneje zadnji skupni prednik življenja.

Teorije

Hipoteza o svetu RNK

Po tej hipotezi naj bi RNK delovala kot encim in kot vsebnik genov. Kasneje je DNK prevzela njeno genetsko vlogo.

Hipoteza o svetu RNK predlaga, da je življenje, ki temelji na ribonukleinski kislini (RNK), nastalo pred sedanjim svetom življenja, ki temelji na deoksiribonukleinski kislini (DNK), RNK in beljakovinah. RNK je sposobna shranjevati genetske informacije kot DNK in katalizirati kemijske reakcije kot encim. Morda je podpirala predcelično življenje in bila pomemben korak k celičnemu življenju.

Obstaja nekaj dokazov, ki potrjujejo to idejo:

1. Nekatere RNK delujejo kot encimi.
2. Nekateri virusi za dedovanje uporabljajo RNK.
3. Številni najbolj temeljni deli celice (tisti, ki se razvijajo najpočasneje) potrebujejo RNK.

Metabolizem in beljakovine

Po tej zamisli naj bi beljakovine najprej delovale kot encimi, ki proizvajajo presnovo. Nato sta DNK in RNK začeli delovati kot nosilki genov.

Ta ideja ima tudi nekaj dokazov, ki jo podpirajo.

1. Beljakovine kot encim so bistvenega pomena za današnje življenje.
2. Nekatere aminokisline nastanejo iz bolj osnovnih kemikalij v Miller-Ureyjevem poskusu. Nekateri to idejo zanikajo, ker se beljakovine ne morejo kopirati.

Lipidi

V tej shemi se membrane iz lipidnih dvoslojev pojavijo že zgodaj. Ko so organske kemikalije zaprte, je mogoča kompleksnejša biokemija.

Teorije

Hipoteza o svetu RNK

Po tej hipotezi naj bi RNK delovala kot encim in kot vsebnik genov. Kasneje je DNK prevzela njeno genetsko vlogo.

Hipoteza o svetu RNK predlaga, da je življenje, ki temelji na ribonukleinski kislini (RNK), nastalo pred sedanjim svetom življenja, ki temelji na deoksiribonukleinski kislini (DNK), RNK in beljakovinah. RNK je sposobna shranjevati genetske informacije kot DNK in katalizirati kemijske reakcije kot encim. Morda je podpirala predcelično življenje in bila pomemben korak k celičnemu življenju.

Obstaja nekaj dokazov, ki potrjujejo to idejo:

1. Nekatere RNK delujejo kot encimi.
2. Nekateri virusi za dedovanje uporabljajo RNK.
3. Številni najbolj temeljni deli celice (tisti, ki se razvijajo najpočasneje) potrebujejo RNK.

Metabolizem in beljakovine

Po tej zamisli naj bi beljakovine najprej delovale kot encimi, ki proizvajajo presnovo. Nato sta DNK in RNK začeli delovati kot nosilki genov.

Ta ideja ima tudi nekaj dokazov, ki jo podpirajo.

1. Beljakovine kot encim so bistvenega pomena za današnje življenje.
2. Nekatere aminokisline nastanejo iz bolj osnovnih kemikalij v Miller-Ureyjevem poskusu. Nekateri to idejo zanikajo, ker se beljakovine ne morejo kopirati.

Lipidi

V tej shemi se membrane iz lipidnih dvoslojev pojavijo že zgodaj. Ko so organske kemikalije zaprte, je mogoča kompleksnejša biokemija.

Panspermija

To je ideja, ki jo je predlagal Arrhenius in razvil Fred Hoyle, da se je življenje razvilo drugje v vesolju in prispelo na Zemljo v obliki spor. To ni teorija o nastanku življenja, temveč teorija o tem, kako se je lahko razširilo. Razširilo se je lahko na primer z meteoriti.

Nekateri menijo, da je bil zgodnji Mars boljši kraj za začetek življenja kot zgodnja Zemlja. Molekule, iz katerih je nastal genski material, so bolj zapletene kot "prvobitna juha" organskih (ogljikovih) kemikalij, ki je obstajala na Zemlji pred štirimi milijardami let. Če je bila RNK prvi genski material, potem bi lahko minerali, ki vsebujejo bor in molibden, pomagali pri njenem nastanku. Ti minerali so bili na Marsu veliko pogostejši kot na Zemlji.

Panspermija

To je ideja, ki jo je predlagal Arrhenius in razvil Fred Hoyle, da se je življenje razvilo drugje v vesolju in prispelo na Zemljo v obliki spor. To ni teorija o nastanku življenja, temveč teorija o tem, kako se je lahko razširilo. Razširilo se je lahko na primer z meteoriti.

Nekateri menijo, da je bil zgodnji Mars boljši kraj za začetek življenja kot zgodnja Zemlja. Molekule, iz katerih je nastal genski material, so bolj zapletene kot "prvobitna juha" organskih (ogljikovih) kemikalij, ki je obstajala na Zemlji pred štirimi milijardami let. Če je bila RNK prvi genski material, potem bi lahko minerali, ki vsebujejo bor in molibden, pomagali pri njenem nastanku. Ti minerali so bili na Marsu veliko pogostejši kot na Zemlji.

Sorodne strani

• Astrobiologija
• Najstarejše znane oblike življenja

Sorodne strani

• Astrobiologija
• Najstarejše znane oblike življenja