Merkur — najmanjši planet Osončja: lastnosti, orbita in temperatura

Merkur — najmanjši planet Osončja: spoznajte njegove lastnosti, nenavadno orbito, ekstremne temperature in skrivnosti železnega jedra.

Merkur je najmanjši planet v Osončju in hkrati Soncu najbližji planet. Obkroži Sonce v približno 87,969 dneh (to je njegova orbitalna doba glede na Zemljine dni), pri čemer ima srednjo oddaljenost okoli 0,387 astronomske enote (≈57,9 milijonov km). Merkur je včasih zelo svetel in ga je mogoče videti z Zemlje, ko je na večernem ali jutranjem nebu; Zemlje, in njegova navidezna magnituda znaša od približno −2,0 do +5,5. Zaradi majhne oddaljenosti od Sonca ga ni lahko opazovati – običajno se izgubi v bleščanju Sonca – zato ga vidimo predvsem v jutranjem ali večernem mraku ali ob redkih priložnostih, na primer med sončnim mrkom.

Osnovne lastnosti

Merkur je majhen, njegov premer znaša približno 4 879 km (približno 0,38 Zemljinega premera). Masa je okoli 3,30×10^23 kg, gostota pa približno 5,43 g/cm³, zaradi česar je eden najbolj gostih planetov v Osončju (zaradi velikega železnega jedra). Površinska gravitacija znaša približno 3,7 m/s² (pribl. 0,38 g).

Orbita in vrtenje

Merkur ima izrazito ekscentrično orbito (ekscentričnost ≈ 0,2056), kar pomeni, da se njegova oddaljenost od Sonca močno spreminja (perihel ≈ 0,3075 AU, aphel ≈ 0,4667 AU). Ena zanimiva značilnost Merkurja je njegov 3:2 spin-orbitalni rezonančni odnos: za vsaki dve orbiti okoli Sonca se Merkur trikrat zavrti okoli svoje osi, kar pomeni, da en siderični dan traja približno 58,646 Zemljinih dni, sončni dan pa 176 Zemljinih dni.

Površina in geologija

O Merkurju vemo manj kot o nekaterih drugih planetih Osončja, ker ga je težko opazovati in je zahtevno poslati sondo v njegovo orbito. Zemeljski teleskopi kažejo le majhen, svetel polmesec in postavitev satelita v orbito okoli Merkurja je tehnično zahtevna zaradi močnega Sončevega vpliva ter potrebnih korekcij hitrosti. Prvo od dveh vesoljskih plovil, ki sta obiskali planet, je bil Mariner 10, ki je v letih 1974–1975 posnel približno 45 % površja planeta. Druga sonda je MESSENGER, ki je vstopil v orbito okoli Merkurja leta 2011 in z natančnim kartiranjem ter meritvami zaključil glavno fazo raziskav marca 2013; sonda je delovala do leta 2015, ko je pristala na površju planeta.

Merkur je na pogled podoben Zemljini Luni: ima številne kraterje, široke gladke ravnice in stare površinske enote. Značilni so veliki udarni bazeni, med katerimi izstopa Caloris Basin (premer približno 1 550 km), in strme krivine oziroma razpoke na površini, znane kot lobate scarps, ki kažejo na strukturno krčenje planeta v geološki preteklosti. Na površju so tudi posebne oblikovane strukture, imenovane "hollows" — plitve depresije s svetlejšimi materialom, verjetno povezane z izparevanjem hlapnih snovi.

Merkur nima naravnih lun in nima goste atmosfere, kot jo poznamo na Zemlji; atmosfere, kot jo poznamo. Vendar pa ima zelo redko zunanjo plast delcev — eksosfero — sestavljeno predvsem iz natrija, kalija, kisika, vodika, helija in sledov drugih elementov, ki jih občasno dostavijo sončni veter, meteoroidni udari ali izločanje s površine.

Jedro in magnetno polje

Za razliko od Zemljine Lune ima Merkur veliko železno jedro, ki predstavlja velik delež njegove notranjosti in je verjetno deloma tekoče. To jedro ustvarja majhno, a merljivo magnetno polje: Merkurjevo magnetno polje je približno 1 % močnejše magnetno polje od magnetnega polja zemeljskega (tj. je slabše od zemeljskega, a še vedno očitno). Magnetno polje, skupaj z eksosfero, sodeluje v odzivu na sončne vetrove in povzroča specifične dinamike delcev okoli planeta.

Temperatura in polarni ledeniki

Temperatura na površju se močno spreminja zaradi pomanjkanja atmosfere: znaša približno od 90 do 700 K (≈ −183 °C do 427 °C, −297 °F do 801 °F). Najbolj vroče je v bližini podsolarne točke na dnevni strani, medtem ko so najhladnejša območja dnu kraterjev v bližini polov, kjer sončna svetloba nikoli ne doseže površja. V teh trajno zasenčenih kraterjih so opazili dokaze o vodi v obliki ledu in tudi organskih snovi — voda je tam verjetno stabilna že milijone do milijard let, saj je zaščitena pred sončnim segrevanjem.

Zgodovina opazovanj in mitologija

Znana opažanja Merkurja segajo vsaj v prvo tisočletje pred našim štetjem. Grški astronomi so pred 4. stoletjem pr. n. št. menili, da gre za dva različna objekta: enega, ki se pojavlja ob sončnem vzhodu, so imenovali Apolon, drugega, videnega ob sončnem zahodu, pa Hermes. Angleško ime izvira od imena, ki so ga dali Rimljani, saj so planet poimenovali po rimskem bogu Merkurju, ki je imel lastnosti podobne grškemu bogu Hermesu. Simbol Merkurja izhaja iz Hermesove palice (kaducej).

Raziskovalne misije in prihodnost

Čeprav je prvi obisk opravil Mariner 10, in ga kasneje podrobno preučil MESSENGER, ki je bistveno povečal naše znanje o Merkurju, raziskave nadaljuje misija BepiColombo (evropsko-japonsko sodelovanje), ki je bila izstreljena leta 2018 in naj bi dosegla Merkur okoli leta 2025. BepiColombo bo s kombinacijo instrumentov nadaljevala preučevanje geologije, sestave, magnetosfere in notranje strukture planeta ter pomagala odgovoriti na odprta vprašanja o nastanku in razvoju Merkurja.

Čeprav je Merkur najbližji planet Soncu, ni najtoplejši planet v Osončju — to je posledica pomanjkanja goste atmosfere in zato tudi pomanjkanja učinka tople grede, kar pomeni, da toplota seva hitro v vesolje. Najbolj vroč planet je Venera, kjer gosta atmosfera z močnim učinkom tople grede dvigne površinsko temperaturo daleč nad tisto na Merkurju.

Vprašanja in odgovori

V: Kako se imenuje najmanjši planet v Osončju?

V: Koliko časa potrebuje Merkur, da opravi eno pot okoli Sonca?

V: Kolikšna je magnituda Merkurja, ko ga vidimo z Zemlje?

V: Kakšno atmosfero ima Merkur?

V: Ali ima Merkur magnetno polje?

V: Kakšne so temperature na površju Merkurja?

V: Kdo je poimenoval in dal simbol temu planetu?

Išči po črki