Titan (luna)
Titan (starogrško Τῑτάν) je ena od Saturnovih lun. Christiaan Huygens jo je odkril 25. marca 1655.
Titan je največja Saturnova luna in druga največja v Osončju. Titan je večji od planeta Merkurja. Njegov ekvatorialni premer (širina na ekvatorju) je 5.150 km. Od Saturna je oddaljen 1.221.865 km.
Na Titanu je največ atmosfere med vsemi lunami, več kot na Zemlji. Toda ljudje je ne bi mogli dihati, saj je zelo mrzla in tudi strupena. Zrak je sestavljen iz dušika in metana. Titan je edino mesto v Osončju, razen Zemlje, ki ima na površju jezera in veliko tekočine. Vendar je tekočina metan in ne voda.
Fotografija, ki jo je posnel Cassini-Huygens
Fotografija, ki jo je posnel Cassini-Huygens
Odkritje
Titan je 25. marca 1655 odkril Christiaan Huygens, nizozemski astronom. Pred tem je Galileo Galilei leta 1610 odkril štiri Jupitrove lune. To je Huygensa navdihnilo: želel je odkriti nove lune. Ker je Huygens izboljšal tudi takratne teleskope in jih naredil veliko boljše, je menil, da bi lahko odkril novo luno.
Christiaan in njegov brat Constantijn sta leta 1650 začela izdelovati svoje teleskope. Christiaan Huygens je s prvim teleskopom, ki ga je izdelal, videl Titan. Sprva ga je imenoval "Luna Saturni", kar pomeni "Saturnova luna" (ni vedel, da jih je več). Skozi leta so odkrili še veliko drugih lun in danes je luna znana kot "Titan" ali kot "Saturn VI". Ime "Titan" in vsa imena drugih Saturnovih lun izvirajo iz grških legend.
Skica enega od teleskopov Christiaana Huygensa, s katerim je preučeval vesolje
Odkritje
Titan je 25. marca 1655 odkril Christiaan Huygens, nizozemski astronom. Pred tem je Galileo Galilei leta 1610 odkril štiri Jupitrove lune. To je Huygensa navdihnilo: želel je odkriti nove lune. Ker je Huygens izboljšal tudi takratne teleskope in jih naredil veliko boljše, je menil, da bi lahko odkril novo luno.
Christiaan in njegov brat Constantijn sta leta 1650 začela izdelovati svoje teleskope. Christiaan Huygens je s prvim teleskopom, ki ga je izdelal, videl Titan. Sprva ga je imenoval "Luna Saturni", kar pomeni "Saturnova luna" (ni vedel, da jih je več). Skozi leta so odkrili še veliko drugih lun in danes je luna znana kot "Titan" ali kot "Saturn VI". Ime "Titan" in vsa imena drugih Saturnovih lun izvirajo iz grških legend.
Skica enega od teleskopov Christiaana Huygensa, s katerim je preučeval vesolje
Struktura
Titan je edina luna v Osončju, ki ima gosto atmosfero (plini, ki obdajajo planet ali luno). Ko je 12. novembra 1979 Luno obiskalo vesoljsko plovilo Voyager I, je pokazalo, da je Titanovo površje (raven tal) skrito pod 900 km debelo atmosfero. Pred tem so vsi mislili, da je Titan največja luna v Osončju. Zdaj vemo, da je druga največja, takoj za Ganimedom, eno od Jupitrovih lun.
Čeprav je Titan manjši, je po velikosti blizu Ganimeda. Prav tako je po velikosti blizu nekoliko manjši Kalisto, še eni od Jupitrovih lun. Titan ni le velika luna, ampak je celo večji od planeta Merkurja, vendar ima le polovico manjšo maso (je veliko lažji). Ker Titan nima velike mase, znanstveniki menijo, da je Titan sestavljen iz snovi, ki niso zelo težke, zlasti iz zamrznjene vode in amonijaka. Nekateri znanstveniki menijo, da je pod površjem veliko tekoče vode in amonijaka, dovolj, da bi lahko napolnili celoten ocean. Ti znanstveniki menijo, da bi lahko v tem oceanu obstajala oblika življenja.
V središču Titana je skalnato jedro, debelo približno 3400 km. Jedro je sestavljeno iz silikatov in kovin. Gravitacija (sila, ki vse drži pri tleh) je veliko šibkejša kot na Zemlji. Če bi na Zemlji lahko skočili 1 m visoko, bi na Titanu lahko skočili 7 m visoko.
Titan (v modrem) ima okoli sebe zelo debelo plast plina (v rumenem), zaradi česar je videti veliko večji, kot je v resnici.
Struktura
Titan je edina luna v Osončju, ki ima gosto atmosfero (plini, ki obdajajo planet ali luno). Ko je 12. novembra 1979 Luno obiskalo vesoljsko plovilo Voyager I, je pokazalo, da je Titanovo površje (raven tal) skrito pod 900 km debelo atmosfero. Pred tem so vsi mislili, da je Titan največja luna v Osončju. Zdaj vemo, da je druga največja, takoj za Ganimedom, eno od Jupitrovih lun.
Čeprav je Titan manjši, je po velikosti blizu Ganimeda. Prav tako je po velikosti blizu nekoliko manjši Kalisto, še eni od Jupitrovih lun. Titan ni le velika luna, ampak je celo večji od planeta Merkurja, vendar ima le polovico manjšo maso (je veliko lažji). Ker Titan nima velike mase, znanstveniki menijo, da je Titan sestavljen iz snovi, ki niso zelo težke, zlasti iz zamrznjene vode in amonijaka. Nekateri znanstveniki menijo, da je pod površjem veliko tekoče vode in amonijaka, dovolj, da bi lahko napolnili celoten ocean. Ti znanstveniki menijo, da bi lahko v tem oceanu obstajala oblika življenja.
V središču Titana je skalnato jedro, debelo približno 3400 km. Jedro je sestavljeno iz silikatov in kovin. Gravitacija (sila, ki vse drži pri tleh) je veliko šibkejša kot na Zemlji. Če bi na Zemlji lahko skočili 1 m visoko, bi na Titanu lahko skočili 7 m visoko.
Titan (v modrem) ima okoli sebe zelo debelo plast plina (v rumenem), zaradi česar je videti veliko večji, kot je v resnici.
Gibanje
Titan potrebuje 15 dni in 22 ur, da obkroži Saturn. To je skoraj toliko časa, kolikor Saturn potrebuje, da se zavrti okoli svoje osi - en poln obrat. To je znano kot "sinhrono vrtenje", kar pomeni, da je vedno ista stran Titana obrnjena proti Saturnu.
Pot, po kateri se giblje Titan, njegova orbita, je zelo podobna krogu, vendar ne povsem. Besedo "ekscentričnost" uporabljamo za opis poti, po kateri potuje luna ali planet. Slika z ekscentričnostjo 0 (nič) ima pot, ki je popoln krog. Če je ekscentričnost večja od 0, je pot manj okrogla (glej spodnjo sliko). Titanov ekscentričnost je 0,028, kar je zelo blizu nič.
|
Gibanje
Titan potrebuje 15 dni in 22 ur, da obkroži Saturn. To je skoraj toliko časa, kolikor Saturn potrebuje, da se zavrti okoli svoje osi - en poln obrat. To je znano kot "sinhrono vrtenje", kar pomeni, da je vedno ista stran Titana obrnjena proti Saturnu.
Pot, po kateri se giblje Titan, njegova orbita, je zelo podobna krogu, vendar ne povsem. Besedo "ekscentričnost" uporabljamo za opis poti, po kateri potuje luna ali planet. Slika z ekscentričnostjo 0 (nič) ima pot, ki je popoln krog. Če je ekscentričnost večja od 0, je pot manj okrogla (glej spodnjo sliko). Titanov ekscentričnost je 0,028, kar je zelo blizu nič.
· 
Primer "sinhronega vrtenja": luna za obhod okoli planeta potrebuje enako časa, kot ga planet potrebuje za vrtenje okoli svoje osi. To pomeni, da je ista stran Lune vedno obrnjena proti planetu, zato v tem primeru ljudje, ki živijo na planetu, nikoli ne bodo mogli videti zelene strani Lune.
· 
"Ekscentričnost" opisuje pot, po kateri potuje planet ali luna. Če je ekscentričnost ali "e" na sliki enaka 0 (nič), je pot popoln krog. Če je ekscentričnost večja od 0, je pot manj okrogla.
Misija Cassini-Huygens
1. julija 2004 je sonda Cassini-Huygens vstopila v orbito okoli Saturna. 25. decembra 2004 se je Huygensova sonda ločila od sonde Cassini in se začela pomikati proti Titanu. Na Titanovi površini je pristala 14. januarja 2005. Pristala je na suhem površju, vendar je potrdila, da so na luni velike tekočine. Sonda Cassini je še naprej pridobivala podatke o Titanu in številnih ledenih lunah. Našla je dokaze, da na luni Enceladus iz gejzirjev bruha voda. Julija 2006 je Cassini dokazal tudi, da so na Titanu ogljikovodikova jezera, ki se nahajajo v bližini njegovega severnega pola. Marca 2007 je v bližini njegovega severnega pola odkril veliko ogljikovodikovo jezero v velikosti Kaspijskega morja. Jezero tekočega metana so poimenovali Kraken Mare. Leta 2009 je Nasa prikazala fotografijo, na kateri se sončna svetloba odbija od površine jezera. To je bila prva fotografija tekočine na drugem svetu.
Leta 2012 so raziskovalci Nase odkrili, da Titan oddaja šibko svetlobo. To naj bi bilo posledica zapletenih kemičnih reakcij, ki potekajo v Titanovem ozračju. Tovrstna svetloba se imenuje airglow.
Umetnikov vtis sonde Cassini, ki kroži okoli Saturna.
Misija Cassini-Huygens
1. julija 2004 je sonda Cassini-Huygens vstopila v orbito okoli Saturna. 25. decembra 2004 se je Huygensova sonda ločila od sonde Cassini in se začela pomikati proti Titanu. Na Titanovi površini je pristala 14. januarja 2005. Pristala je na suhem površju, vendar je potrdila, da so na luni velike tekočine. Sonda Cassini je še naprej pridobivala podatke o Titanu in številnih ledenih lunah. Našla je dokaze, da na luni Enceladus iz gejzirjev bruha voda. Julija 2006 je Cassini dokazal tudi, da so na Titanu ogljikovodikova jezera, ki se nahajajo v bližini njegovega severnega pola. Marca 2007 je v bližini njegovega severnega pola odkril veliko ogljikovodikovo jezero v velikosti Kaspijskega morja. Jezero tekočega metana so poimenovali Kraken Mare. Leta 2009 je Nasa prikazala fotografijo, na kateri se sončna svetloba odbija od površine jezera. To je bila prva fotografija tekočine na drugem svetu.
Leta 2012 so raziskovalci Nase odkrili, da Titan oddaja šibko svetlobo. To naj bi bilo posledica zapletenih kemičnih reakcij, ki potekajo v Titanovem ozračju. Tovrstna svetloba se imenuje airglow.
Umetnikov vtis sonde Cassini, ki kroži okoli Saturna.
Sorodne strani
- Jezera Titana
- Shangri-la (Titan)
Sorodne strani
- Jezera Titana
- Shangri-la (Titan)
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Titan?
O: Titan je luna, ki kroži okoli Saturna.
V: Kdo je odkril Titan?
O: Titan je odkril Christiaan Huygens 25. marca 1655.
V: V čem je Titan edinstven?
O: Titan je edina luna v Osončju, ki ima atmosfero, na njenem površju pa so jezera in veliko tekočine.
V: Kako velik je Titan v primerjavi z drugimi telesi v Osončju?
O: Titan je največja Saturnova luna in druga največja v Osončju. Večji je od planeta Merkur, vendar ima manjšo maso.
V: Iz česa je sestavljeno Titanovo ozračje?
O: Titanovo ozračje je sestavljeno iz dušika in metana in je gostejše od Zemljinega ozračja.
V: Zakaj ljudje ne moremo dihati Titanovega ozračja?
O: Ljudje ne morejo dihati Titanovega ozračja, ker je zelo mrzlo in tudi strupeno.
V: Katero vrsto tekočine najdemo na Titanovem površju?
O: Na Titanovi površini je metan in ne voda.
