Titanova jezera
Jezera na Titanu, Saturnovi luni, so iz tekočega metana. Jezera je odkrila sonda Cassini-Huygens. Večja jezera se imenujejo maria (morja), manjša pa lacūs (jezera).
Možnost, da so na Titanu morja tekočega metana, je bila prvič predlagana po branju podatkov s satelitov Voyager 1 in Voyager 2, ki so pokazali, da ima Titan gosto ozračje, v katerem lahko nastanejo jezera, vendar natančnih dokazov niso našli do leta 1995, ko so slike teleskopa Hubble in drugih teleskopov že pokazale nekaj dokazov o tekočem metanu, morda v jezerih ali oceanih po vsem planetu, podobno kot oceani na Zemlji.
Misija Cassini je dokazala, da so na Titanu tekoča jezera, vendar ne na začetku. Ko je sonda leta 2004 prispela v Saturnov sistem, so znanstveniki upali, da bodo v odbiti sončni svetlobi s površine opazili ogljikovodikova jezera ali oceane, vendar odsevov niso našli.
Znanstveniki so še vedno verjeli, da bodo tekoči etan in metan našli v bližini Titanovih polov, kjer so pričakovali veliko tekočine. Na Titanovem južnem polu so kot prvo identificirali veliko temno območje z imenom Ontario Lacus, ki je verjetno nastalo zaradi dežja, saj so na tem območju pogosto vidni oblaki. Na radarskih posnetkih so na polu prepoznali tudi morebitno obalo. Ko je sonda Huygens-Cassini 22. julija 2006 letela mimo in je njen radar posnel severni del planeta (ki je bil pozimi), so na površju blizu severnega pola odkrili več velikih gladkih območij. Na podlagi teh podatkov so znanstveniki januarja 2007 objavili "dokončne dokaze o jezerih, napolnjenih z metanom, na Saturnovi luni Titan". Ekipa Cassini-Huygens je odločila, da so gladka območja ogljikovodikova jezera, ki so jih iskali, prva jezera, najdena zunaj Zemlje. Zdi se, da so v nekaterih dolinah reke.
Satelit ni mogel prikazati slik jezer, ki se premikajo v vetru. Močna vlaga in oblaki metana blizu Titanove površine bi lahko bili znak izhlapevanja iz jezer. Jezera pokrivajo 0,002-0,02 % Titanove površine.
Sonda Cassini-Huygens je februarja 2007 preletela to območje in z radarjem in kamero posnela nekaj velikih območij v bližini severnega pola, ki bi lahko bila velika območja tekočega metana in/ali etana, vključno z enim morjem, večjim od 100.000 km² (večje od Vrhunskega jezera), in drugim območjem, ki je po velikosti podobno Kaspijskemu morju. Slike, posnete v bližini Titanovega južnega pola oktobra 2007, so pokazale podobna, vendar precej manjša območja, ki so videti kot jezera.
Sonda Cassini-Huygens je decembra 2007 preletela zelo blizu Titana in v infrardeči svetlobi posnela kemikalije na površju ter odkrila jezero, imenovano Ontario Lacus, v bližini južnega pola. Znanstveniki, ki so preučevali infrardeče slike, so sklenili, da je v enem ali več velikih jezer na slikah Saturnove lune Titan res tekočina in da je ta tekočina sestavljena iz ogljikovodikov. Na Titanu so našli tudi etan. Ta misija dokazuje, da je Titan edini drugi planet, za katerega je znano, da ima na površju tekočino. Zaradi jezer je Titan zelo pomemben planet za preučevanje vremenoslovja. Na Titanu so v igri tekočine, plini in temperature. To naj bi pomagalo pri napovedovanju vremena.
V bližini Titanovega središča, ki so ga preučevali 14. januarja 2005, niso našli jezer. Tam je pristal del sonde Huygens-Cassini. Slike, ki jih je sonda posnela ob padcu, niso pokazale odprtih območij s tekočino, temveč reke, ki so se posušile. Sprva so mislili, da bi lahko bila temna območja blizu središča Titana jezero tekočine ali katranu podobne snovi, vendar je sonda pristala na temnem območju, ki je trdno in brez tekočine. Naprava, znana kot penetrometer, je preučevala površino, ko je sonda pristala, in zdelo se je, da je našla mokro glino. Znanstveniki menijo, da je penetrometer morda pristal na velikem kamenčku, in pravijo, da je površina podobna pesku iz ledu. Slike, posnete po pristanku sonde, kažejo veliko ravno območje, prekrito s kamenčki. Kamenčki so morda narejeni iz vodnega ledu in so delno zaobljeni, kar kaže na tekočine.
13. februarja 2008 so znanstveniki povedali, da titanska polarna jezera vsebujejo "stokrat več zemeljskega plina in drugih ogljikovodikov kot ves znani zemeljski plin na Zemlji". Puščave v bližini središča planeta niso tekoče, vendar vsebujejo več organskih snovi kot Zemlja. Junija 2008 je Cassinijev spektrometer za vidno in infrardeče kartiranje nedvomno potrdil prisotnost tekočega etana v jezeru na Titanovi južni polobli.
Predvidevanja o Titanovih oblakih so, da se v Saturnovem letu tekočina v oblakih premika od ekvatorja proti polom in pada kot dež.
Slika Titana, posneta med Huygensovim pristankom, ki prikazuje hribe, reke in plaže.
Velikost Ligeia Mare in Vrhunskega jezera.
Jezera tekočega etana, metana in dušika. Obarvana modro in rjavo. Fotografije Veliko jezero Kraken Mare spodaj levo je dvakrat večje, kot je vidno na sliki.
Imena Titanovih jezer in morij
Titanove marije (velika ogljikovodikova morja) so poimenovane po zemeljskih morskih pošastih.
| Ime | Zemljepisna širina | Zemljepisna dolžina | Premer (km) | Vir imena |
| 68.0N | 310.0W | 1,170.0 | Kraken, norveška morska pošast. | |
| Ligeia Mare | 79.0N | 248.0W | 500.0 | Ligeia, ena od siren, grških pošasti |
Območja z imenom Lacus naj bi bila metanska jezera. Poimenovana so po jezerih na Zemlji.
| Ime | Zemljepisna širina | Zemljepisna dolžina | Premer (km) | Vir imena |
| Abaya Lacus | 73.17N | 45.55W | 65.0 | Jezero Abaya, Etiopija |
| Bolsena Lacus | 75.75N | 10.28W | 101.0 | Jezero Bolsena, Italija |
| Feia Lacus | 73.7N | 64.41W | 47.0 | Jezero Feia, Brazilija |
| Koitere Lacus | 79.4N | 36.14W | 68.0 | Koitere, Finska |
| Mackay Lacus | 78.32N | 97.53W | 180.0 | Jezero Mackay, Avstralija |
| Mývatn Lacus | 78.19N | 135.28W | 55.0 | Mývatn, Islandija |
| Neagh Lacus | 81.11N | 32.16W | 98.0 | Lough Neagh, Severna Irska |
| Oneida Lacus | 76.14N | 131.83W | 51.0 | Jezero Oneida, ZDA |
| Ontario Lacus | 72.0S | 183.0W | 235.0 | Jezero Ontario na meji med Kanado in Združenimi državami Amerike. |
| Sotonera Lacus | 76.75N | 17.49W | 63.0 | Jezero Sotonera, Španija |
| Vrabec Lacus | 84.3N | 64.7W | 81.4 | Sparrow Lake, Kanada |
| Waikare Lacus | 81.6N | 126.0W | 52.5 | Jezero Waikare, Nova Zelandija |
Metanska jezera na Titanu: Cassinijeva radarska slika, 2006
Sorodne strani
- Sončni sistem
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je vesoljska sonda Cassini-Huygens?
O: Vesoljska sonda Cassini-Huygens je skupna misija NASA, Evropske vesoljske agencije (ESA) in Italijanske vesoljske agencije (ASI), ki je bila izstreljena leta 1997 z namenom preučevanja Saturna in njegovih lun. Z njo so odkrili jezera tekočega metana na Titanu, eni od Saturnovih lun.
V: Kako se imenujejo večja jezera na Titanu?
O: Večja jezera na Titanu so znana kot marije ali morja.
V: Kako so znanstveniki prvič domnevali, da so na Titanu morja tekočega metana?
O: Znanstveniki so prvič domnevali, da so na Titanu morja tekočega metana, ko so prebrali podatke s sond Voyager 1 in Voyager 2, ki so pokazali, da ima Titan gosto ozračje, v katerem so lahko jezera. Vendar so natančne dokaze našli šele leta 1995, ko so slike teleskopov, kot je Hubble, zagotovile nekaj dokazov o tekočem metanu, ki bi lahko bil v jezerih ali oceanih na celotnem planetu, podobnih tistim, ki jih najdemo na Zemlji.
V: Kdaj je misija Cassini dokazala, da so na Titanu tekoča jezera?
O: Misija Cassini je dokazala, da so na Titanu tekoča jezera, januarja 2007, ko je preletela Titan in naredila radarske posnetke na njegovem južnem polu, ki so razkrili veliko temno območje, imenovano Ontario Lacus, ki so ga verjetno ustvarili deževni oblaki, skupaj z možno obalo.
V: Katere kemikalije so našli v titanskih polarnih jezerih?
O: Znanstveniki, ki so preučevali infrardeče slike, ki jih je posnela sonda Cassini-Huygens, so ugotovili, da eno ali več velikih Titanovih polarnih jezer vsebuje ogljikovodike, kot sta etan in metan.
V: Koliko vode pokriva Titanovo površje?
O: Po podatkih, zbranih med preletom sonde Cassini-Huygens decembra 2007, voda pokriva 0,002-0,02 % Titanove površine.
V: Kaj znanstveniki na podlagi podatkov, zbranih s pristajališča sonde Huygens-Cassinis, menijo, da je lahko prisotno v bližini Titanovega središča?
O: Znanstveniki menijo, da je v bližini Titanovega središča morda prisotna mokra glina, in sicer na podlagi podatkov, zbranih s pristajališča Huygens-Cassinis, ki niso pokazali odprtih območij s tekočino, so pa razkrili reke, ki so se posušile, ter veliko ravno območje, prekrito s kamenčki iz vodnega ledu, kar kaže, da so bile na tem mestu nekoč prisotne tekočine.
