Sen kresne noči je igra Williama Shakespeara. Natančen datum nastanka igre ni znan. Na splošno velja, da je bila igra napisana leta 1595 ali 1596. Prvič je bila natisnjena leta 1600. Leta 1623 je bila igra natisnjena v zbirki First Folio, zbirki vseh Shakespearovih iger.

Med Shakespearovimi viri so dela Plutarha, Apuleja, Ovidija, Geoffreyja Chaucerja in Edmunda Spenserja. Opis Pucka je našel v knjigi Reginalda Scota The Discoverie of Witchcraft (1584). Na splošno velja, da je bila igra napisana za praznovanja ob aristokratski poroki Elizabeth Vere, vnukinje lorda Burghleyja, leta 1595 ali Elizabeth Carey, hčerke sira Georgea Careyja, leta 1596.

Igra govori o štirih zmedenih mladih ljubimcih, skupini nerodnih delavcev, kraljevem dvoru vojvode Tezeja ter kraljevem dvoru vile Oberona in kraljice Titanije. Igra se večinoma dogaja ponoči v gozdu blizu Aten.

Igra je bila večkrat ekranizirana. V enem od filmov je Mickey Rooney igral vilo Pucka. Benjamin Britten je po igri napisal opero, George Balanchine in Frederick Ashton sta po njej posnela baleta, Felix Mendelssohn pa je za igro napisal več glasbenih del, med drugim uverturo in poročni marš.

Zgodba (povzetek)

Dogajanje se prepleta na več ravneh: na dvoru vojvode Tezeja in njegove neveste Hipolite, v vilinskem svetu Oberona in Titanije ter v gozdu, kjer si usode likov prepletejo mladi pari in skupina amaterskih igralcev. Dva para ljubimcev — Lysander in Hermia ter Demetrius in Helena — pobegneta v gozd, kjer Oberon zaradi ljubosumja ukazuje Pucku, naj uporabi čarobni cvet in povzroči zaljubljenost v prvo osebo, ki jo kdo vidi. Zaradi napake se ljubezenske vezi zapletejo: Lysander in Demetrius sta zamenjana, Hermia ostaja zmedena, Helena pa misli, da ji drugi delajo norca. Hkrati vilinska prepirka med Oberonom in Titanijo vodi do tega, da Puck čez noč transformira obraze enega izmed delavcev (Bottoma) in aha — Titanija se zatakne z zaljubljenostjo v njega. Zgodbo zaključuje pomiritev: Oberon popravi zaplete, pari so poravnani, Titanija in Oberon se pomirita, delavci odigrajo komični »igro znotraj igre« (zgodba o Pyramusu in Thisbi), vse skupaj pa ima sanjski, praznični značaj.

Glavni liki

  • Tezej — vojvoda Aten
  • Hipolita — kraljica Amazonk, Tezejeva zaročenka
  • Oberon — kralj vil
  • Titanija — kraljica vil
  • Puck (Robin Goodfellow) — Oberonov hudomušni pomočnik, vir zmede in komičnih situacij
  • Hermia, Lysander, Demetrius, Helena — štirje mladi ljubimci z zapletene ljubezenske mreže
  • Nick Bottom in skupina lončarjev/igralcev (Quince, Flute, Snout, Starveling, Snug)

Teme in slog

  • Ljubezen in njena nepredvidljivost: igra prikazuje ljubezen kot silno, pogosto iracionalno moč, ki spreminja vedenje in percepcijo.
  • Sanjska logika in prehajanje meja: meja med resničnostjo in sanjami je zabrisana — noč in gozd omogočata preobrazbe in čarovnijo.
  • Transformacija in identiteta: preobrazbe (npr. Bottomova osličja glava) postavljajo vprašanja o identiteti in sprejemanju drugega.
  • Komika in meta-teater: igra vsebuje igro znotraj igre (Pyramus in Thisbe), ki satirično komentira gledališče in umetniške pretiravanja.
  • Jezik in muzikalnost: Shakespeare izmenjuje verze (predvsem iambski pentameter) in prozo, v igro vpelje pesmi, ritmične vložke in besedne igre.

Viri in navdih

Shakespeare je pri sestavljanju igre črpal iz klasičnih in srednjeveških virov — omenjeni so Plutarh, Apulej, Ovidij, Geoffrey Chaucer in Edmund Spenser. Zlasti pomemben vir za podobe vil in značaj Pucka je Reginald Scot z delom The Discoverie of Witchcraft. Poleg literarnih vzorov je igra verjetno nastala tudi kot del praznovanja in zabav aristokracije, povezana s poletnimi obredi in poročno-rekreativnimi dogodki.

Scenska zgodovina in priredbe

Sen kresne noči je ena izmed najbolj priljubljenih in pogosto uprizarjanih Shakespearovih komedij. Igro so uprizarjali tako na sodobnih gledaliških odrih kot na revijah, uličnih inletničnih festivalskih predstavah; pogosto jo postavljajo poleti, saj njena tematika ustreza praznovanju poletnih noči. Zaradi svoje raznolikosti likov in odsekov — od romantičnih prizorov do čistokrvne komike — igra nudi bogat material za režijske interpretacije in priredbe.

Glasba, opera, balet in film

Za igro je bilo ustvarjenih veliko glasbenih priredb. Felix Mendelssohn je napisal znano uverturo in poročni marš, ki jih pogosto igrajo ločeno od same igre. Benjamin Britten je po motivih igre napisal opero, George Balanchine in Frederick Ashton sta koreografirala baleta. Igro so večkrat filmsko priredili; v eni od verzij je vilo Pucka upodobil Mickey Rooney.

Pomen in vpliv

Igra je pomembna zaradi svoje izvirne mešanice romantike, fantazije in komičnih vložkov ter zaradi subtilnega ravnotežja med resnim in satiričnim tonom. Šteje se za mojstrsko delo v razvoju Shakespearjeve komedije, vplivalo pa je tudi na kasnejšo literaturo, glasbo, gledališče in popularno kulturo. Občinstvo in režiserji jo še danes pogosto vračajo, ker omogoča širok razpon interpretacij — od tradicionalnih do radikalno modernih.

Opombe za bralce

Čeprav je izvor igre renesančen in delno klasično obarvan, so njene teme univerzalne: ljubezen, zabloda, igrivost, umetnost kot zrcalo ter moč sanj in domišljije. Igra ostaja privlačna za vse starostne skupine in pogosto služi kot vhodno delo v svet Shakespearove dramatike zaradi svoje jasne strukture, bogatih prizorov in raznolikih likov.